Balerina Regina Križaj je še vedno zaljubljena

Z letošnjo sezono je ime baletne solistke Regine Križaj znova priplavalo na površje. Štiriletna vladavina bivšega umetniškega vodje Jaša Otrina ji ni bila ravno naklonjena. S prihodom novega šefa baleta, Rusa Ireka Muhamedova, pa se zanjo odpirajo nove poti, dvaindvajseta sezona v njeni matični hiši.

“Sezon sicer ne štejem, a čas šteje naprej. V hišo sem po diplomi na Srednji glasbeni in baletnih šoli v Ljubljani prišla v še precej romantičnih časih, ko so stvari funkcionirale še po prejšnjem sistemu. Teater me je popolnoma prevzel v svojem najboljšem smislu. Začela sem na prvi stopnici, stopila čisto na vsako naslednjo in tako je še danes. Velikokrat je seveda tudi zdrsnilo, dobro ti daje krila in slabo spet poreže. Vremena so se tako kot Kranjcem seveda menjavala vseh direktorjev, danes ravnateljev in umetniških vodij baleta še do danes nisem preštela. Morda jih bom, ko ne bom več plesala. Eni so bili boljši, drugi slabši, nekateri skorajda usodni. Morda je za balerino izmed vseh umetniških poklicev še najbolj pomembno, v kakšnem profilu vodenja ansambla se znajde zaradi ozkosti prostora, kjer se lahko razvija in ustvarja danosti in končni omejenosti, ki jo prinaša narava človekovega telesa. Ljudje, ki me spremljajo od zunaj na odru in tudi moji kolegi, mi ob različnih priložnosti iskreno stiskajo roko in se sprašujejo, kako mi "uspeva". Navkljub kar nekaj brazgotinam se mirno nasmehnem in rečem: taka pač sem, vedno poskušam biti poštena sama s sabo. Svoje delo obožujem, nisem center sveta, plesanje mi daje osebno zadovoljstvo, ki je neponovljivo in neprenosljivo v katerokoli drugo udejstvovanje, ki me osrečuje v življenju. Vse konflikte, nerazumevanja, pravice in krivice sem vedno reševala sama s čistimi argumenti, odprto, kolikor mi je bilo dano. Ne glede na končni razplet.”

Regina je bila presenečena, ko se je novi ravnatelj Mitja Bervar odločil za nenavadno potezo in povabil za umetniškega vodjo Ireka Muhamedova: ”Ta poteza, ki je presenetila tudi mene, da je izbral veliko ime baletnega sveta. To je vsekakor prelomnica v zgodovini te hiše, ki je povrh vsega trenutno v resnično nezavidljivi situaciji, še posebej za baletni ansambel. Prišel je človek velikega renomeja, ki nas ni poznal in nas je podedoval v celoti; nas same kot plesalce, naš repertoar in naš širši kulturni prostor. Vsa mogoča upanja in dvomi so se mešali do pričetka sezone, ko je g. Mmuhamedov stopil v dvorano v trenirki in smo začeli s plijeji in releveji, kot se pač začenja jutro baletnega plesalca. Za nami so dobri trije meseci, zdi se kot veliko več. Dnevi so nabito polni, g. Muhamedov se vsekakor ne drži pri strani. Z vsako vajo in predstavo se spoznavamo bolj. Če poskusim pozabiti na osebno fascinacijo, ko sem ga kot plesalca občudovala – žal le na posnetkih, sem popolnoma prepričana v renome, ki ga ima, še bolj pa v njegovo zakladnico znanja in vedenja o življenju baletnega sveta znotraj. Zelo si želim, da bi  njegova vizija izpolnila baletni ansambel, prinesla dolga krila plesu in publiki in dala njemu in ga. Maši Muhamedov kot baletni mojstrici najboljši možni fit-back.”

Dinko Bogdanič ji je namenil eno od glavnih vlog v svojem zadnjem baletu Čudoviti svet …, sicer Dinko zanjo pravi, da je njegova baletna muza od nekdaj. ”Vesela sem, da sva se z Dinkom spet srečala v tandemu koreograf in balerina, predvsem zato, ker najina pot vodi nazaj na začetek moje kariere, ko me je Dinko prvi videl in tudi vame verjel. Spomnim se nepozabne fascinacije še danes. Nekje sredi osemdesetih, ko me ob gledanju dvigovalo s stola v parterju ljubljanske opere. Irena Pasarič kot Giselle in Dinko Bogdanič kot Albreht. Njun ples me je ganil do solz, takrat sem prvič začutila popolnost predstave, ki te popelje z iluzijo v stvarnost in obratno. Za presežek je potrebno vse. Spomnim se tudi gostovanja baleta v Minsku, kjer sta blestela v Lopezovem Tangu (ki sem ga kasneje imela priložnost plesati tudi sama z Lukasom Zuchlagom). In potem je prišlo veliko vprašanje "kdo pa je ta mala v zadnji vrsti? Minilo je še par sezon do leta 1994, ko so Dinka povabili v ljubljansko hišo kot koreografa, da postavi balet Don Kihot. In tako sem postala njegova prva Dulcinea, moja prva solistična vloga in prva velika priložnost. Zavedala sem se, da bo po odigranih predstavah tudi konec "pravljice" in da je pot na goro še dolga. Ker novih srečnih priložnosti nisem hotela prepustiti naključju, sem se skromno obrnila nanj, da bi šla na mednarodno tekmovanje v Helsinke, da se spoprimem z repertoarjem. Takoj me je prepričal in spoznal z gospo Lidijo Sotlar, ker je vedel, da bova odličen par. Meni takrat ni bilo jasno, kako in zakaj, a hotela sem videti in vedeti. Mentorstvo z gospo Sotlarjevo me je postavilo na noge. Pol leta se je neumorno borila zame in z mano, s starimi napakami, z zavedanjem od lasu do pete. To obdobje je moja šola, ki mi je dala temelj. Na Dinka me veže tako hvaležnost kot spoštovanje do tukaj in zdaj in občudujem njegovo neizmerno nalezljivo energijo.”

Vsa ta njena razmišljanja so plod odnosa med balerino in koreografom. Ta odnos Regina vedno jemlje kot prostor nečesa novega. ”Ne ozirajoč se na to, da je v baletu poustvarjanje predstav in s tem vlog močno prisotno, je balet znotraj sebe veliko več kot neizogibni vsakdanji dril. Ko stopiš na oder, prineseš s seboj različne svetove, barve vonje, okuse, določene vsebine, naj so še tako abstraktne, čakajo kot na primer odprtost, radovednost in želja. Zame je pomembno prepoznavanje, ne samo v tehničnem smislu, ampak tudi v individualnosti pristopa. Koreograf ali pedagog mora znati in želeti biti tvoje vse in ti zanj; odvisno od potrebe trenutka verjamem v popolno predanost, v iskreno prebijanje meja, v isti dih in isti korak, v zavezo, v presežek, v lepoto, v čudež, brez katerega ne moremo živeti, v proces odkrivanja nerazumljivega, ki je motiv za človekovo ustvarjalnost.”

Na njenem repertoarju je bogata sezona. Po premieri baleta Pod zvezdami je odplesala še v baletu Pet tangov, čaka jo njena najljubša Nikija v baletu Bajdera, v katero je zaljubljena, odkar ve zanjo, marca veliki beli balet Silfida, potem se vrača George Balanchine, pa novi koreografiji Ireka Muhamedova in Španca J. Argnesa. Sicer pa tako kot vsi zaposleni v ljubljanski operno-baletnih hiši nestrpno pričakuje vselitev v adaptirano staro novo hišo. ”Biti pet sezon brez lastne hiše, v iskanju nadomestnih lokacij zahteva resnično izjemno prilagajanje na vseh mogočih področjih. V Kazini imamo le eno baletno dvorano in decembra imamo kar šest različnih produkcij. Že sam urnik in razpored vaj je pravi rebus, in da imaš pri vseh selitvah špice v pravi torbi, tudi … hahaha. A plesalec brez predstav je prav posebna žalost in glede na to, da nas to sezono čaka še veliko njih, se veselim vsake, tako zase kot moje kolege in publiko.”

Ob koncu leta se Regina veseli tudi praznikov. “Božično-novoletni prazniki mi vsako leto vztrajno prinesejo kontrapunkt svobode in njenega nasprotja – discipline priprav na predstavo. Tudi letos bo moj baletni veseli december prav takšen. S čistim veseljem bom našla čas za vse. Treba bo na podstreho po okraske za stanovanje, kupiti letni tematski praznični papir za darila moji družini in dragim, bližnjim. Mogoče me zmanjka za peko božičnih piškotov, a me ne skrbi. Imam družino, ki z mano doživlja dobro in slabo, in prijatelje, ki so vredni več od praznične mrzlice, ki zahteva absolutno srečo. In ko nam ta obrne hrbet, se prepoznamo brez odvečnih besed. Mojih vrednot ne prinaša le božič in obračunov ne prehod starega leta v novo. Novembrski rojstni dan je zame lahko tudi sredi turkiznega morja Karpatosa, novo leto junija na musikalu Mary Poppins v Londonu in vsaka moja predstava je mejnik časa in prostora in moje želje za 2011 so prav takšne, harmonija zase in za moje drage.”

View Gallery 7 Photos