Plesalka, ki je končala štiriletni študij na akademiji Codarts v Rotterdamu.
Draga Arnika, prijazen pozdrav, najin intervju bi se nekako moral zgoditi takoj po premieri predstave Mala kreacija koreografa Gaja Žmavca v začetku julija, a se nama je čas kar izmuznil. Kar pomeni, da si bila zelo, zelo delavna, kajne, in tudi zdajle sem te ujela ob online poučevanju. S kom in kje si preživela delovno poletje?
Lepo pozdravljena, Barbra. Me veseli, da sva se po dolgem času spet ujeli. Rutina mojega delovnega poletja se je pravzaprav začela že z začetkom karantene. Vsakodnevno samostojno treniranje, koreografiranje in online učenje, saj prav dosti drugega nam ni preostalo. Po koncu karantene se je poletje nekako kar zgodilo, ne da bi se tega sploh dobro zavedla. Vesela sem, da smo julija vsekakor uspeli odgrniti zaveso SNG Maribor za premiero in ponovitev Male Kreacije v koreografiji Gaja Žmavca, saj smo bili od marca že vsi pošteno lačni odra. Trenutno pa se bolj posvečam koreografiji in učenju. Spet sodelujem z Republiko Južno Afriko s poučevanjem online klasov ter koreografiranjem za novo sezono. Prihodnji teden nadaljujem kot online gostja na dogodku Prilika za ples, ki bi se originalno moral zgoditi v živo v Novem Sadu, a zaradi trenutne situacije to žal ne bo mogoče. V Sloveniji pa 5. 9. poučujem na reprezentančnih vajah Plesne zveze Slovenija (tokrat v živo ), na katere ste vsi lepo vabljeni!
Vsekakor pa je bila letošnja prelomnica tvoj zaključek študija na rotterdamski akademiji Codarts, za kar ti seveda iskreno čestitam. Kakšno je stanje duha in telesa ob tem zaključku?
Sprva najlepša hvala za čestitke. Plesni svet je vsekakor veliko večji, kot sem si ga predstavljala, preden sem se odpravila v tujino. Po štirih letih študija in iskanja same sebe v tem poslu lahko rečem, da sem končno prišla do zaključka, kdo sem, kam grem, kaj hočem in predvsem česa nočem. Za zdaj me dosti bolj kot služba v plesnem ansamblu vleče v ‘freelance’. K sreči sem imela možnost to izkusiti v 4. letniku študija, in se v tem absolutno našla. Neizmerno uživam v svobodi ustvarjanja, za kar si v kompaniji lahko dostikrat prikrajšan. Uživam v usklajevanju svojega urnika in možnosti sodelovanja na različnih koncih hkrati, ne da bi bila vezana na pogodbo oz določeno lokacijo. Predvsem si želim pojaviti na novih destinacijah, kjer se na profesionalnem področju še nisem izkusila. Deliti in prejemati znanje, pridobivati nova poznanstva ter srkati svežo inspiracijo za nadaljnje projekte.
Preden nadaljujem, se moram sprva dobro spočiti, saj to poletje še nisem imela te možnosti. Tako da se po končanih prihajajočih dogodkih in načrtih odpravljam na nujno potreben oddih, nabrati moči in navdih za nadaljnje delo.
Kaj vse se je dogajalo v teh štirih rotterdamskih letih, nam zaupaš? Spomni nas na tiste odlične dneve in stanja ter tiste malo manj bleščeče, kaj je bilo najbolje in kaj boš oz. si že pozabila?
Codarts je bil vsekakor ena najlepših in najzahtevnejših izkušenj do zdaj. Kot povsod drugje je več kot očitno, da ni bil vsak dan bleščeč, vendar ko pogledam nazaj na celotno sliko teh štirih let, je bilo neverjetno. Seveda vsaka prelomnica v življenju za sabo potegne številna tveganja in negotovosti, ki se lahko izkažejo kot zelo čustvena, a vse to sodi zraven. Vsaka dobra in slaba izkušnja nas gradi in prispeva k zrelosti, ki nas spremlja vse življenje. Ni nobena skrivnost, da je bilo v nekaterih obdobjih razburkano, in seveda se teh časov zelo dobro spominjam, vendar jih vidim kot pozitivne, saj so me zgradili v žensko in plesalko, ki jo poznate danes.
Najbolj sem hvaležna za vse priložnosti za delo z radodarnim številom učiteljev, plesalcev in koreografov, kar mi je resnično odprlo oči in razširilo pogled na svet iz vseh možnih kotov ter na to, kdo sem in kdo si želim postati. Teh izkušenj se spominjam kot izjemno osebne, čeprav so bile namenjene celotni generaciji, vendar ravno zato, ker so bile tako zelo splošne, sem iz njih lahko potegnila, kar je najpomembneje zame in mojo sedanjost ter prihodnost. To so verjetno trenutki in lekcije, ki se jih najbolj spomnim in nosim s seboj danes in jutri in najverjetneje za vedno.
Česa si največ pridobila na Codartsu, na kaj si najbolj ponosna, da si dosegla?
Pred začetkom študija na Codartsu sem mislila, da natančno vem, kaj so moji cilji in v katero smer stremim. Izkazalo se je, da sem povsem zgrešila. Verjetno sem v glavi sledila neki običajni poti, ki jo ubere večina modernih plesalcev, a kmalu dojela, da to nisem jaz in da o plesnem svetu praktično nimam pojma. Pravzaprav sem se že v prvem semestru prvega letnika nekako ‘izgubila’. Šola mi je kmalu razširila pogled na celoten svet plesa in kar nenadoma nisem več vedela, kaj natančno hočem, vendar sem imela štiri leta, da to raziščem. Mislim, da sem najbolj ponosna na to, da sem vztrajala, tudi ko nisem vedela, kam sodim, saj so tisti časi ponavadi vzbudili, ampak velikokrat pa tudi zbili motivacijo. In v časih, ko se je to zgodilo, sem morala si le stalno dopovedovati, da nekje (čeprav še ne vem, kje) je prostor tudi zame. Lahko rečem, da sem na to ponosna na plesnem in osebnostnem področju.
Kakšna plesalka si postala? Če bi dejala plesalka sodobnega plesa, bi bilo verjetno čisto premalo opisano.
Predvsem sem postala plesalka, ki ne vidi konca. To je najverjetneje tudi razlog, da ostajam ‘freelancerka’. Ne predstavljam si biti ujeta v rutini in poznanih okvirih, ker vem, koliko je še možno raziskati, se naučiti in deliti. Težko si pripišem kakršnokoli oznako, kdo sem kot plesalka. Z izobrazbo sem pridobila naziv Bachelor of Dance, vendar to je le na papirju. Vsak posameznik namreč osvoji svojo individualno identiteto in živi v svoji edinstveni resničnosti, ki je lahko karkoli in kjerkoli. Predvsem si želim večno postajati.
Verjamem, da se je razširil tudi krog prijateljev in možnosti za plesanje kjerkoli na svetu. Imam prav? Opiši nam, kdo so prijatelji in kam te lahko odnesejo plesna krila?
Študij na mednarodni šoli me je vsekakor zbližal s številnimi ljudmi z vsega sveta, za kar sem neizmerno hvaležna. Mnogo novih obrazov z različnimi ozadji, izkušnjami, vsi na istem mestu, ob istem času, s podobnimi cilji. Ja, je kar magično! Večina nekdanjih sošolcev se je sicer odločila za delo v evropskih plesnih ansamblih, tako da približno vem, kje jih lahko najdem. Veliko jih je podpisalo pogodbo za nadaljnje sodelovanje po končanem pripravništvu, tako da se v večini gibljejo na Nizozemskem, Švedskem in v Švici. V plesnem svetu namreč nikoli ne veš, na koga naletiš. Kdaj srečaš ljudi iz preteklosti, za katere si nikoli nisi mislil, da jih boš spet videl, vendar plesalci, ki stremijo v isto oz podobno smer, se skoraj gotovo spet srečajo. Tako da težko rečem, da me bodo plesna krila ponesla v smer določenih ljudi, temveč v smer ambicij, kar verjamem, da nas bo znova združilo.
Kako pa ste na Codartsu doživljali korono? Najbrž ni bilo preprosto. Kako je potekal študij zadnje mesece, redukcija itd.?
Codarts je med karanteno organiziral odličen način treniranja in zaključevanja letnikov od doma. Vsak dan so nam bili ponujeni številni klasi gostujočih in domačih učiteljev prek zooma. Imeli smo možnost sodelovanja pri vseh plesnih tehnikah, ki so v normalnih časih omogočene v šoli, tako da so so se glede organizacije vsi izjemno hitro odzvali in priskrbeli kakovosten način za nadaljevanje šolanja. Četrti letniki smo sicer zaključili to zadnje leto nekoliko čustveno, saj nismo dobili priložnosti v živo proslaviti pridobljene diplome in se posloviti, kot bi se drugače. Šola je kljub temu poskrbela za zabavne online aktivnosti na dan podelitve, tako da vsa čast profesorjem in ostalim prisotnim, saj so storili vse, da smo proslavili ob zaključku tega življenjskega poglavja.
Na začetku sem omenila kreacijo Gaja Žmavca, v kateri si sodelovala kot plesalka. Kako pa je prišlo do tega angažmaja, kako te je Gaj našel in kaj ti je pomenil ta angažma?
V 3. letniku študija na Codartsu je vsak študent primoran poiskati pripravništvo v profesionalnem svetu, ki se odvija čez celotno četrto leto šolanja. Šola nam je sicer priskrbela številne avdicije v raznih plesnih ansamblih, ki sem jih tudi prestala, a zavrnila. Nekako se nisem videla kot pripravnica v kompaniji, ker sem si neizmerno želela ”freelancea’ in s tem projektnega dela na različnih koncih Slovenije in tujine. Gaja sem spoznala že kar nekaj let nazaj in od nekdaj občudovala njegovo delo, tako da sem si seveda želela sodelovanja z njim. V 3. letniku sem ga namreč kontaktirala ter pojasnila svojo situacijo, in po nekaj izmenjanih sporočilih sva bila že vse zmenjena. Z Malo kreacijo smo začeli, še preden sem zaključila letnik, in se s celotno ekipo izjemno dobro ujela v in izven plesne dvorane. Zares sem hvaležna za to priložnost. Delo z mariborskim ansamblom me je zbližalo s čudovitimi ljudmi, predstavilo novim načinom treniranja in nastopanja. Čisto iskreno, ne morem najti slabe besede, saj je bila celotna izkušnja izključno pozitivna.
Nekako mi je prišlo na uho, da mogoče postaneš del zasedbe mariborskega baletnega ansambla za nekatere projekte. Bi ti to bilo všeč ali imaš v načrtu odplesati kam drugam?
Te informacije jaz sicer nisem dobila, vendar se vsekakor ne bi branila kakršnegakoli projekta doma in v tujini.
Predvidevam, da je tvoja želja še vedno biti plesalka, plesati, kar bo le mogoče. A veliko tudi poučuješ. Si razpeta med plesom in poučevanjem ali se to uspešno dopolnjuje?
Veliko ljudi me vpraša, če so moje sanje odpreti svoj lastni studio in poučevati, vendar to ni v mojih načrtih. Rada poučujem kot gostja v raznih plesnih šolah in delim svoje znanje skozi koreografijo in učenje improvizacije predvsem že izkušenim plesalcem. Na tak način se ples in učenje čudovito dopolnjujeta, saj imam tako možnost izpopolnjevati tudi sebe, se učiti od drugih in hkrati podajati lastne metode umetnosti giba, povezave duše in telesa ter muzikalnosti.
So se ti izpolnile želje iz mladosti ali je še kaj takšnega, ki mora priti še na vrsto?
Na plesnem področju sem definitivno izkusila več, kot sem si kadarkoli predstavljala, da bom. Praktično sem vse svoje življenje posvečala plesu, nikoli ni ničesar drugega prišlo na vrsto, za kar sem neizmerno hvaležna svojim staršem, saj mi je bilo omogočeno prav vse. Že od malih nog sem bila izjemno ambiciozna, zato kapo dol moji družini za vso podporo, prevoze s treninga na trening, vsakodnevna kosila v avtu, obrisane solze, skupinske trenutke sreče in veselja in še in še … Včasih se resno vprašam, kam bi me življenje pripeljalo, če ne bi imela tako močne in ljubeče domače baze, ki je še zmeraj najtrdnejša podpora in najvarnejše zavetje. Tako da lahko rečem, da sem kot plesalka do sedaj izkusila vse in še več. Seveda pa tovrstno življenje za sabo potegne ogromno odrekanja, na kar sem se brez težav navadila že zelo zgodaj. Zdaj pa počasi ‘prihaja nazaj’. Končno imam občutek, da lahko poleg plesa namenim čas tudi čemu drugemu, tako da se skušam angažirati tudi na drugih področjih, kot so oblikovanje oblačil, mednarodni projekti in kmalu potovanja, ki niso le plesno usmerjena. Nekaj za dušo in preusmeritev pozornosti, predvsem za črpanje inspiracije, ki je vedno namenjena plesu. Na koncu je in zmeraj bo PLES.
Se ti zdi, da si zdaj šele začela plesati z odprtimi krili in polno dušo?
Čisto iskreno je težko primerjati plesno življenje zdaj s tistim pred in med študijem. Vsako obdobje ima svoj čar in v vsakem obdobju sem imela (in imam) možnost izkusiti določene stvari, ki se zgodijo samo v določenem okolju ob določenem času. Vsekakor pa sem zdaj dosti bolj zrela in izkušena, kot sem bila, in z veliko bolj jasno sliko, kdo sem in kam spadam, kar se gotovo odraža tudi v sami umetnosti giba. Lahko rečem, da se predvsem posvečam svoji lastni percepciji o sebi kot plesalki brez obveznosti, da moram do neke mere zadovoljiti potrebe drugih (sodniki, profesorji …). Uživam v raziskovanju svojih sposobnosti, ki jih še nisem odkrila, in nadgrajevanju tistih, ki sem jih že. Prav tako si pomagam s pisanjem poezije, saj širjenje pogleda na umetnost prinese ogromno novih možnosti, ki obogatijo naše znanje in inspiracijo. Tako da se mi zdi, da so se moja krila začela odpirati že zelo zgodaj, vendar se bodo večno učila leteti, in to je čar te neskončne in čudovite umetnosti.
Hvala za tvoje odgovore in srečno kjerkoli, kamor te bo poneslo srce!
Najlepša hvala tudi tebi!
