Pogovor s plesalko, koreografinjo, pedagoginjo in ustanoviteljico Festivala Platforma, ki se bo odvijal od 31. 8. do 6. 9. v Mariboru.
Pozdravljena, Mojca. Ko pogledam nazaj, ugotavljam, da postaja tvoj festival Platforma sodobnega plesa z letošnjo temo Kreativne refleksije kar nekakšna stalnica konec avgusta in začetek septembra. Letos sicer ni več dodane besede Performa in tudi program, kot se mi dozdeva, je nekoliko drugačen. Zakaj torej samo Platforma in kako si se letos lotila oblikovanja programa, saj vsi delujemo v nekih čudnih časih?
Naveza Festival Performa Platforma je trajala od leta 2014 do 2019. Bilo je lepo sodelovanje s tedanjo umetniško vodjo Performe Jasmino Založnik in enakovredno programsko sodelovanje javnega zavoda Mladinskega kulturnega centra MKC Maribor, ki je bil producent Performe in Plesne izbe Maribor. Tokrat že drugo leto zapored Platformo producira poleg Plesne izbe še Zavod MOJa KreacijA Maribor, zavod za sodobno plesno umetnost, kreativnost in umetnost bivanja, ki sem ga ustanovila v letu 2017. Že lani novembra sem v okviru magistrskega študija Pomoč z umetnostjo, ki ga opravljam na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, veliko razmišljala o kreativnih pristopih znotraj umetnosti. Izoblikovala se je zamisel o kulturnih refleksijah. Umetnost zmeraj izraža določena stanja: zanimajo nas umetniški, izobraževalni, vzgojni vidiki, terapevtski pristopi in njihovi učinki. Tako letos izpostavljamo tri področja: sodobna plesna umetnost-vzgoja in izobraževanje z umetnostjo-terapevtski pristopi z umetnostjo. Še posebej letos izpostavljamo dvodnevno strokovno konferenco Utelešen spomin, kjer bomo skupaj s povabljenimi gosti raziskovali različne terapevtske pristope z umetnostjo in njihove učinke. Letošnja Platforma je že 14. zapovrstjo. Ko sem jo leta 2007 ustanovila, je bil cilj zelo jasen. In vsako leto je tematsko zastavljena.
Festival se odvija v Mariboru, a tokrat gledaš čez okvire Maribora, kajne?
Vedno: lokalno-nacionalno-mednarodno. Že od vsega začetka, od leta 2007, Platforma gosti domače in tuje umetnike. In ponosni smo, da smo v vseh teh letih gostili pomembne domače ustvarjalce: Mala Kline, Bara Kolenc, Andreja Podrzavnik, Snježana Premuš, Kaja Lorenci, Tina Valentan, Anja Bornšek, Jasmina Križaj, Matevž Dobaj, Lili M. Rampre, Žigan Kranjčan & Gašper Kunšek, Maja Lamovšek idr., od tujih pa: Les SlovaKs, David Zambrano, Daniel Abreu, Thomas Noone Dance Company, LosCorderos, Alexander Vantournhout, Ferenc Feher, Matija Ferlin, Reut Shemesh, Chris Haring & Liquid Loft, Ivo Dimchev. Slednjega Ljubljana še ni gostila, mar ne?
Veliko si opisala v svojem nagovoru k festivalu, pa kljub temu nagovori še naše bralce, kaj je tisto, kar je najpomembneje na vašem festivalu, kaj vse si lahko ogledajo in kako lahko sodelujejo?
Letošnji festival ob osrednjem programu plesnih predstav ponuja diskusijo o pogojih za profesionalno delovanje sodobnoplesnih ustvarjalcev, presečišče s Poletnim lutkovnim pristanom za najmlajše, v sodelovanju z Društvom za sodobni ples Slovenije javno razpravo o izobraževanju in vzgoji z umetnostjo, strokovno konferenco terapevtskih pristopov z umetnostjo in premiero festivalske produkcije Neke noči neke deklice nekje umirajo. Tematsko se odpirajo teme o prenosu plesnega znanja in vzgoji gledalske radovednosti. Telo je vedno izvor vzgiba za nastanek gibalnega, zvočnega in vizualnega materiala. Ustvarja raznolike krajine ter premišljuje in spreminja njihove pomene. Išče načine in znova odkriva prostore spominjanja na bivanje z živim, z mnogoterim, ki prepoji telo in čute v trenutku, ko gozd postane nov prostor vadbe in povezovanja z izvornim. Kreativnost je izvirnost, je oblika preživetja. Zato so notranje krajine misli, abstraktna potovanja ne samo prioriteta, temveč dejstvo, da se znamo vsakič znova, ko pademo, spet sestaviti. Telo, ki vznika, telo, ki raste, in telo, ki se razširja ter zavzame svoj prostor, ki mu pripada. Tudi z raziskovanjem spominov ali pa zgolj v bivanjskem prostoru skupnostnega asociativnega toka. Ta je lahko le trk brezkrajnega števila zamisli, ki se skozi variacijo in selekcijo kljub svoji morebitni naključnosti ali nesmiselnosti nenehno ponavljajo in množijo.
Ustvarjalci letošnje Platforme 2020 so: Ajda Tomazin, Jasmina Križaj & Simon Wehrli, Katja Gorečan & Mojca Kasjak, Matevž Dobaj, Alicia Paulina Ocadiz Arriaga, Anja Bornšek, Barbara Kanc, Tina Valentan, Jan Rozman, Katarina Barbara Kavčič, Maja Lamovšek, Zoltán Grecsó, Rebeka Petra Kiss, Jernej Šmid in mladi plesalci v okviru Platforme mladih. Festival zaključujemo z gosti z Madžarske v sodelovanju s slovenskimi ustvarjalci z odprtim javnim dogodkom Dance Communication Lab in Maribor #FokusBudimpešta.
Ti je pomembno, da si festival ogleda večje število ljudi, ali je pomembno, da je festival del mariborskega kulturnega dogajanja in pravzaprav nadaljuje letošnji Lent, ki se je letos izjemoma iz junija preselil v avgust in se konča 29. avgusta?
Število ljudi je samo in zgolj statistični podatek. Raje vidim, da je manj ljudi in da ti doživljajo sodobno plesno umetnost z zanimanjem in spoštovanjem.
Kakšna pa bo nova sezona, ko se Platforma sodobnega plesa konča? Nisi več del Plesne izbe Maribor, kajne? Zanima me, kam usmerjaš svojo energijo v prihodnje?
Kot avtorica projekta v okviru festivalske produkcije skupaj s Katjo Gorečan (soavtorica) v sodelovanju z doc. Alenko Vidrih (Pedagoška fakulteta Ljubljana) načrtujemo prijavo projekta Neke noči neke deklice nekje umirajo (koreopoezija) na konferenco EKARTE European Consortium for Arts Therapies Education, ki bo v Litvi drugo leto, skupaj s strokovnimi prispevki na temo Utelešenega spomina. V okviru kulturno kreativnih industrij razvijam svoj inovativni projekt P.A.K.T. – Poslovno Art Kreativno Terapijo. V okviru terapevtskih pristopov z umetnostjo želim razvijati kreativne terapije za ženske, plesno gibalne terapije in ozaveščati ljudi z vsebinami umetnosti bivanja. Še vedno poučujem otroške ustvarjalne plesne delavnice ter kot producentka sodelujem z Borštnikovim srečanjem: otvoritvena predstava Soul Chain izraelske koreografinje Sharon Eyal v izvedbi Tanz Mainz, ki sem jo gledala marca letos na nemški platformi v Münchnu, bo izjemna. Mi je v čast, da bo gostovala v Mariboru. V okviru sodelovanja s Platformo sledi še Tanja Zgonc s čudovito predstavo Poklon ter Maria Keck in Tomaž Pačnik z glasbeno-plesnim performansom.
Korona čas je kljub vsemu čas, da smo se zazrli vase, pogledali na stvari z distance in vse je postalo precej nesamoumevno, moje videnje, seveda. Kako ti doživljaš ta čas in kaj ti je korona prinesla in kaj odnesla?
Zame je to čas notranjega poglabljanja, odklop od poročil in preostalih medijev, opazovanje in premislek, ki na podlagi pretiranih ukrepov odpira vprašanje našega bivanja in delovanja. Viden je množični strah pred smrtjo, obseden občutek po varnosti … Virusi so bili, so in bodo. Veliko raje bi slišala vsak dan, kako spodbuditi pri ljudeh ozaveščenost po krepitvi imunskega sistema in svojega telesa na vseh ravneh. Korona je pokazala ranljivost tega sveta, njegovo šibko plat bivanja, kako se je človek oddaljil od narave. Narava že od nekdaj daje in jemlje. Tak je Zakon. In Stvarstvo ve. Človek pa misli, da ve. S strogimi ukrepi jemljemo ljudem dostojanstvo, otrokom pa dotik, ki je osnova in utelešenje socializacije. Ker je na preizkušnji svoboda, je letošnji moto festivala: Za svobodo gibanja in umetnosti!
Omejitve tako lahko prinašajo tudi prednosti. Letos dajemo prednost ustvarjalcem, ki so svoje priložnosti iskali izven Maribora. Bistvo kreativnosti je zmeraj pogled z različnih perspektiv oziroma zornih kotov. Dialog skozi proces dvojnega gibanja med angažiranostjo in opuščanjem, kot ga zagovarja Glaveanu, nam tako fizično kot simbolno omogoča raziskovanje in kreiranje novih različnih perspektiv.
Kako gledaš na mariborsko plesno sceno danes?
Razdrobljena. Produkcijsko šibka. Še vedno je veliko plesnih šol, ki so si v svoji plesni estetiki zmeraj bolj podobne. Z željo po všečnosti in po zadovoljevanju svojih strank velikokrat pozabijo na razvoj svoje lastne specifične identitete. Fokus je na izobraževanju mladih, ker je to vir zaslužka za plesne pedagoge. Večinoma je poudarek na plesnih tehnikah in tekmovanjih, ker pa so telesa mladih plesalcev v razvoju, je veliko poškodb. Premalo je poudarka na pedagoškem pristopu, ki zahteva znanje psiholoških vsebin, strokovnih pristopov skozi metode in didaktike poučevanja. Biti Pedagog je velika odgovornost! V vseh pogledih.
