Dvojni plesni večer mednarodnega programa Uvoz-izvoz je na Velikem odru Centra kulture Španski borci stekel 12. novembra 2014 v produkciji Zavoda En-Knap. Napovedani sta bili dve uprizoritvi, dva plesna sola, in sicer Bruit de Couloir/Hrup na hodniku mladega francoskega avtorja in izvajalca Clémenta Dazina, in nam že znane performerke in ustvarjalke Wendy Houstoun, Pact With Pointlessness/Pakt z nesmislom.
Clément Daniz prihaja iz Francije, že kot otrok se je rad gibal in je s šestimi leti začel trenirati gimnastiko, deset let pozneje pa se uril v hip hopu, vadil v sodobnih plesnih tehnikah, se preizkušal v gledališču in akrobatiki, medtem ko je čas študija posvetil cirkuški sceni, svoji specializaciji žongliranja. Performer Clément Dazin. (Foto: Michel Nicolas)
Tridesetminutni performans teče ob zvokih Gregoryja Adoirja, za svetlobno oblikovanje je poskrbel Freddy Bonneau. Svoje strahove in doživetje temačnosti v ožinah zaprtega prostora, lahko tudi tunela ali hodnika, Daniz izpostavlja na kratkih svetlobnih stezah, izmenično zastavljenih v različnih položajih scene. Slok, gibalno razgiban žongler in plesalec se po nekaj trenutkih teme nenapovedano in vsakič znova postavlja v vidno polje svetlobne steze, svetlobnega traku, ki kot iz temnega tunela vedno na novo zasije v enem od možnih prostorskih položajev in v poigravanju s svojimi predmeti, belimi žogicami. Predstavijo se trenutki zasvojenosti z vrtenjem in metanjem žogic, ko roke in dlani tudi brez teh vrtijo svoje vetrnice in jih iz vidnega polja izključi le tema. V ospredje ne sili avtorjeva umetelnost žongliranja, ki jo nedvomno dobra obvlada. V teh osvetljenih pozicijah avtorjeve osame stečejo faze občudovanja belih okroglin, razmišljanja in iskanja odgovorov v sosledjih poigravanja s poskočnimi žogicami, faze drhtenja dlani, rok, kot neke vrste ustrahovanje ali intimno izpraševanje v smislu – kako naprej. Performans Hrup na hodniku bi se lahko glasil tudi soočanje v temi s samim seboj, glasba pa je tista, ki sproži določen ritem – hrup in osvetlitev performerja po njegovem kratkem popotovanju skozi temo z žogicami v rokah. Ravno ti nenapovedani svetlobni utripi na različnih mestih odra dodajo performansu skrivnosten ton in ukažejo na avtorjev študijsko zasnovan scenski pristop do združevanja gibalnih oblik in plesnih povezav z veščino žongliranja.
Na uprizoritveni sceni se relativno kar velikokrat sledi cirkuškim umetnikom in njihovim predstavam, ko skušajo svoje veščine umestiti v odrsko sceno, bolj ali manj jim to tudi uspeva, istočasno pa se opaža opuščanje velikih cirkuških aren pod šotori, ki tudi že bolj redko zaidejo v naše kraje. Na lanskem festivalu Mladi levi v produkciji Zavoda Bunker je nastopil tudi duet novodobnega francoskega cirkusa, žonglerski par Elsa Guérin in Martin Palisse, ki sta se skozi faze fizičnega ravnotežja poglabljala v razmišljanje o medsebojnih odnosih in sobivanju. Danes tudi popularna imena velikih cirkusov niso več rariteta na gledaliških odrih, smo priča novim razvojnim fazam uprizoritvene scene. Wendy Houstoun je bila dolgo časa članica slovite skupine DV8 Physical Thetare.
Britanska plesalka in koreografinja, danes atraktivna performerka in ustvarjalka Wendy Houstoun že drugič letos nastopa na odru Španskih borcev. Ob koncu letošnjega marca je gostovala s svojo predstavo 50 Acts/50 Dejanj, tokrat pa z najnovejšo skoraj enourno strukturirano improvizacijo Pakt z nesmislom, ki jo je zasnovala po smrti svojega prijatelja, priznanega plesnega ustvarjalca in koreografa Nigela Charnocka. S to predstavo, kjer se sprašuje o smrti in življenju in daje nič koliko uvidov v stanja globalnega sveta – ali kot pravi – v to Globalno vas, je navdušila vodilne britanske kritike (svetlobo je oblikoval Chris Copland). … (Foto: Hugo Glendinning)
Performerka meri čas svojih besed v časovnih hitrostih naših dni, te tečejo bolj kot ples, ki smo mu še sledili v predstavi 50 Acts, čeprav je še nenehno v akciji poskakovanja, preletavanja odra, v teku, s katerim lovi vse norosti časa, se poigrava s svojo senco ali skriva v oklepu kartonske škatle in gleda skozi tenko režo tega navideznega ščita. Wendy Houstoun se v starosti 55 let v svojem performansu nesmisla počasi in duhovito levi v klovneso časa, ko ugotavlja, da je danes s časom nekaj hudo narobe, ko so ure in dnevi prekratki. Tako kot se šteje na plesnih urah ali postavljajo koreografski segmenti, šteje tudi ona svoje korake, naprej in nazaj, ter pripoveduje, da se njen ples ne dogaja kjerkoli, ampak v gozdu, kjer se spotika ob korenine, kjer najde vedro polno zanosa, tako sproti opisuje sceno, meri korake in smeri svoje neizoblikovane koreografije. Sledijo njena velika vprašanja o življenju, o tem, ali glodamo ideološko kost ali je pravi čas za spremembe, smo sami ali nas je preveč … Pravi, da voli, in to pravzaprav ljudi, ki nikoli niso izvoljeni, in bi bilo čisto vseeno potem biti neodvisen, kar zanjo ni mačji kašelj. Se dotika tudi plesa in novodobne filozofije o plesu, ko vpraša: "Ali lahko gib sporoča misli, kaj je ples, sodobni ples, klasični ples, ples v vrsti, je kan-kan?" V tem svojem obilju vprašanj in besed je sila aktualna, ko živo dojemljivo, sicer nepovezano razmetava besede in zaobjema čas, ki ga živimo. "Ali smo onkraj dobrega in zla, kot bi dejal Nietzsche? Je Nietzsche ali nič? Je Nietzsche ali narava? Je narava ali kultura? Ali pa nič od narave?" Je ozvočena, tako da besede gladko tečejo, za boljše razumevanje angleščine se izrečeni stavki in njena poigravanja z angleškimi besednimi pomeni izpišejo tudi v nadnapisih, poskrbljeno je bilo še za slovenski prevod, seveda so v improvizaciji dovoljeni tudi odkloni.
Wendy Houstoun je osem let plesala v skupni DV8, s svojimi solističnimi nastopi je začela že ob koncu minulega stoletja, danes pa so to improvizirane predstave, prepolne misli, ki jih zabavno povezuje z gibom in sceno, je sijoča in prepolna idej, ki jih želi posredovati javnosti in deliti z gledalci. Zastavila je novodobno obliko predavanja ali pogovora s samo seboj na uprizoritveni sceni, podkrepljeno z gibko in odprto osebnostjo.
Obe plesni predstavi se brusita v novih scenskih prijemih, se skušata v povezovanju več scenskih elementov, čeprav relativno kratki uprizoritvi, pa bi bil vseeno dobrodošel še kak režijski prijem, da bi stekel tudi bolj napet dramaturški lok.