Po Nemčiji se je odpravila v Španijo in sprejela izziv plesati po projektih.
Draga Anamaria, pozdrav, in kar nekaj časa sem pisala vprašanja za najin intervju, ampak verjamem, da si še vedno v Sloveniji zavoljo korone. In uspešno si pravkar gostovala na Festivalu neverbalnega gledališče v St. Vinčentu na Hrvaškem s predstavo Trama španske koreografinje Roser Lopez Espinosa, s katero sodeluješ zadnji dve leti. Kaj nam pripovedujete s predstavo in kako jo je sprejelo istrsko občinstvo?
Predstava govori o kompleksnosti in hkrati magičnosti sodelovanja, o soodvisnosti in vzajemnem zaupanju, o prepletu teles in različnih razmerij znotraj skupine. Trama pripoveduje o skupnosti, njenih omejitvah in zmožnostih, kadar je prava mera medsebojnega poslušanja. V Istri so nas zelo lepo sprejeli in za nas je bil tokratni nastop nekaj posebnega. Bila je namreč prva ponovitev po koronskem obdobju, kar je na oder prineslo še prav posebno vrednost. Hkrati pa smo tudi prvič nastopali na odprtem odru izven gledališča.
Prideš z njo tudi v Slovenijo?
Ja, Trama naj bi prišla konec avgusta na festival Fronta v Murski Soboti. Trenutno je seveda vse dokaj negotovo, tako da držimo pesti, da se bo naš načrt lahko uresničil. Seveda bi mi veliko pomenilo, da bi lahko s špansko produkcijo nastopala tudi doma.
Najin zadnji intervju je bil, ko si postala članica ekipe Tanzmainz, potem pa te je pot odpeljala v Barcelono, kajne? Zakaj Barcelona in kam v Barcelono?
Tako je, ja. Sprejela sem odločitev, da želim delati kot ‘freelancerka’, in to je pomenilo tudi premik. Moj prvi projekt je bil ravno z Roser Lopez Espinoso, ki ustvarja v Barceloni. Kmalu po začetku kreacije pa mi je postalo jasno, da si želim v tem mestu tudi ostati. In res, na plan je prišlo več novih projektov in do zdaj sem si tukaj ustvarila kar močno bazo.
Kje pa vas je ujela korona, kaj ste pripravljali?
Korona je prišla ravno sredi kreativnega procesa s koreografom Perejem Fauro. Ko sem v enem večeru izgubila vse delo za vsaj mesec dni, sem takoj prihodnji dan odletela domov. Prek Zooma smo sicer deloma nadaljevali s kreacijo, vendar je bilo vse skrajno negotovo, saj nismo vedeli, ali bomo lahko imeli načrtovano premiero v začetku julija. Imeli smo srečo, saj smo bili del festivala, ki je vztrajal pri izvedbi kljub vsem protokolom.
Verjetno je bil napotek, da se vrnete plesalci domov, na mestu, saj je Španija bila na pomlad kar precej okužena. Kako si dojemala to obdobje oziroma kako ga dojemaš še danes? Bo korona postal del naših vsakodnevnih življenj, če seveda že ni?
Celotno obdobje je bila seveda povsem nepričakovana izkušnja, in to prav za vse. Vso negotovost sem poskušala sprejeti in nekako izkoristiti, kar mi je bilo dano – to je bil čas doma. Iskreno povedano, mi je prav ustrezalo imeti malo bolj mirno obdobje brez potovanj. Skoraj tri mesece sem namreč preživela s fantom v Portorožu. Kar se tiče življenja na dolgi rok, lahko rečem samo to, da prav nihče ne ve, kako bo. Verjetno sem ena od tistih na srečni strani, saj so se mi projekti in celo nastopi že s poletjem vrnili. Seveda pa je vse trenutno malce drugače. Občinstvo nosi maske in sedi na razdaljah, da o papirologiji in logistiki potovanj sploh ne govorim … Vsi smo se prilagodili, kolikor smo se lahko, seveda pa predvsem upamo, da situacija ne bo spet eskalirala.
Kakšno je bilo barcelonsko obdobje v kreativnem in bivanjskem smislu? Gotovo v primerjavi z Nemčijo drugačno.
Povsem drug svet! Sicer mi je obdobje v Nemčiji prineslo mnogo izkušenj, vendar je bil premik v Barcelono definitivno prava odločitev. Tukaj se počutim veliko bolj domače. Mesto je namreč polno življenja in pozitive, kreativnega navdiha pa nikoli ne primanjkuje. Tudi v plesnih krogih sem si nekako res našla svoje mesto in tako imenovan ‘španski stil’ (ki je poln ‘floorworka’ in partneringa’) mi definitivno ugaja.
Vrnila si se že v Španijo. Je bilo to najbolj optimalno in najbolj zaželeno?
Kljub temu da sem se veselila vrnitve k delu v gledališču, mi je bilo hkrati kar težko spet oditi. Čeprav si želim več časa preživeti tudi na domačih tleh, je to trenutno bolj težko izvedljivo. V Barceloni se mi odpira vedno več možnosti za delo, vedno več projektov. Vendar je zame pomembno ostajati v povezavi s Slovenijo in tudi z njeno plesno sceno. Močno cenim svoje korenine in si želim svoja znanja in izkušnje iz tujine vsaj delno tudi pripeljati nazaj.
Kje pa delaš, poučuješ, kreiraš, kadar si v Sloveniji?
Kadar se vračam domov, poskušam poučevati v okviru Praktikuuma (na SVŠGUGL-u) in nedavno sem učila klase tudi na Bitnamuunu v Ljubljani. Lani sem bila tudi del projekta Še za jutri (koreografinje Maje Delak) in občasno poskušam sodelovati z glasbenikom Rokom Zalokarjem. Želim si, da bi lahko več tudi kreirala doma.
Kaj vse se je najbolj spremenilo pri tebi od zadnjega najinega intervjuja? Način razmišljanja, način dojemanja plesnega sveta, življenja na sploh?
Verjetno bi rekla, da je to odločitev zapustiti delo v plesni kompaniji in postati ‘freelancerka’. Vsekakor sem s tem sprejela povsem drugačen način življenja, ki mi tudi veliko bolj ugaja. Zdaj lahko delam na povsem različnih projektih in poleg svoje plesne kariere kombiniram tudi koreografsko delo. Veliko mi pomeni, da ohranjam lasten izraz tudi kot oblikovalka. Trenutno namreč delam na duetu COSSOC skupaj s katalonskim plesalcem Magijem Serro. Ta bo španskemu občinstvu prvič predstavljen v začetku septembra, upam pa, da kmalu pride tudi na slovenska tla!
Je biti plesni ustvarjalec v teh časih še poseben izziv?
Vsekakor je težko vzpostaviti svoje mesto na plesni sceni, še posebej zaradi vse manjših naložb v plesni kader, in kadar imamo v kombinaciji še pandemijo, ko je performativna umetnost zadnja v vrsti, je vse skupaj še težje. Vendar sama verjamem v vztrajnost in intuicijo, ki sta mene pripeljali v Barcelono. Nikoli mi ni žal, da sem izbrala to pot.
Prepričana sem, da je tvoja velika podpornica mami (s katero se srečujeva na plesnih prireditvah) kljub temu vesela, da si doma. Imam prav? Kje pa je dom za plesalca?
Oh, seveda! Ona me tudi prav z veseljem mnogokrat pride obiskat, kjerkoli že sem.
Če pa govorim o domu, bi rekla, da jih imam jaz kar nekaj. Meni dom predstavljajo ljudje, ki so mi blizu. In žal ne živijo vsi v enem mestu, niti v eni državi ne. Vendar kar nekaj je krajev, kjer začutim toplino doma, in to je vredno veliko več kot katerakoli hiša.
Je že morda prišel čas za ustalitev, kreiranje družine mogoče ali pač ne?
Čeprav nase gledam kot na družinskega človeka, trenutno definitivno še ni čas za to. V tem trenutku je moje življenje še preveč leteče.
Kaj pa si želiš v teh nenavadnih časih?
Želim si verjeti, da so se ljudje kaj naučili iz minulih mesecev. Da nas je prisilna pavza mogoče opomnila na pomembnost majhnih stvari, da smo imeli čas za refleksijo in evalvacijo družbenih in posameznikovih vrednot.
Vse dobro in hvala za intervju. Srečno!
