Pogovor s plesno fotografinjo
Draga Anka, pozdravljena na Paradinem portalu. Ali lahko začneva na začetku, kot se zdi, ima vse nek svoj začetek. Bila si aktivna plesalka, zdaj malo manj, si pa toliko bolj vpeta v plesno fotografijo. Kako postane plesalka plesna fotografinja?
Barbara, najprej hvala za povabilo na intervju. Uh, dobro prvo vprašanje, se mi zdi, da je treba najprej poslušati notranji glas, kaj zares je tisto, kar te osreči, v kombinaciji s trudom in trdim delom. In če grem še globlje, v kombinaciji s srečo, da imam starša, ki sta me vedno spodbujala in mi dala možnost ter omogočila, da sem se lahko razvijala v tej smeri. Zame je sreča, ko dobim ‘feedback’ portretiranca skozi človeško energijo, ki se odraža na fotografijah. To me spremlja od začetka moje fotografske poti do danes, in mislim, da se tega občutka ni mogoče izgubiti, nasprotno, sem zelo hvaležna, da sem ga odkrila in da z mano potuje skozi delo.
Se spomniš prvega ‘foto sessiona’ oziroma prvega fotografiranja plesne predstave, če je to sploh bil, ki je bil usoden za tvojo nadaljnje ukvarjanje s plesno fotografijo?
Spomnim se čisto prvih korakov, kjer sem lahko prepletala fotografijo in ples, in ne samo ples, kot je bilo to v mlajših letih. To je bilo pred nekaj leti pri koreografinji tribal fusion belly dancea, Nadii Džamastagič, ki jo še danes cenim in spoštujem, saj mi je s svojo energijo odprla pot in dala priložnost, da se lahko izkažem v fotografiji. V tistem obdobju je združevala ples in kreativno žilico pri plesnih kostumih, vse kostume smo zašile same. Takrat sem prvič imela nalogo, da sem celotno plesno skupino fotografirala, tako skupinsko kot v portretih, da predstavim našo zgodbo in vse skupaj dobro prikažem. Še danes se spomnim, da sem neizmerno uživala in imam zares lepe spomine na čas priprav na nastope ter predstave, ki so bile po zaslugi Nadie organizirane vsako leto.
Kaj te je pri tem tako pritegnilo?
Ne vem, če bi znala logično odgovoriti na to vprašanje, preprosto veš in začutiš, da je to delo, ki te osreči in ti daje energijo za naprej.
Nam opišeš tudi svoje šolanje, če je tudi povezano s fotografijo, seveda?
Moje prvo šolanje se je začelo v Lescah na Gorenjskem, srednjo šolo pa sem obiskovala v Ljubljani na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana, smer fotografija. Če bi imela možnost ponovne izbire, bi izbrala isto.
Je zate pomembno, da stoji pred tvojim objektivom plesalka/plesalec/skupina določenega plesnega stila? Ali se na to ne oziraš?
Seveda je pomembno, kako je predstavljen plesalec, saj je od tega odvisna vizualna podoba nastopa in posledično tudi celostni videz, ki se odraža na fotografiji. Seveda pa je potem od fotografa odvisno, kako bo ujel trenutek in kako želi, da je plesalec na fotografiji ujet. Pri poslu moraš iz nastopa povleči najboljše iz pogojev, kakršni so, in se maksimalno potruditi in prisluhniti, da je naročnik zadovoljen.
Mnogokrat poslušam, da je fotografirati ples precej preprosto. ‘Škljocaš’ in ena ‘fotka’ že uspe − tako pogovorno, ampak temu gotovo ni tako. Kaj je zate dobra plesna fotografija in kako do nje?
Dobra fotografija pri plesu je zame osebno, kjer začutiš plesalca in govorico telesa, sovpada tudi s tem, kako doživljaš ples, ki ga plesalec izvaja. Da fotografija uspe, se je dobro povezati s plesalcem. Jaz imam svoj način, skozi celoten nastop sledim plesalcu/-ki skozi objektiv oz. kader, spremljam gibe, potreben je popolni fokus in nekaj predvidevanja.
Kaj naj sporoča plesna fotografija, konkretno tvoja?
Govorico telesa plesalca, zajeto energijo v fotografijo plesalca oz. samega nastopa/predstave.
Kakšna je razlika fotografirati recimo predstavo ali pa imeti pred objektivom samo plesalca ali skupino, ki ji ‘naročiš’, kako naj se postavi, da bo fotografija najbolje uspela?
Razlika je velika, če gre za režiran trenutek, kjer poveš, kako naj se ekipa postavi, je vse, skoraj vse vnaprej določeno. Pri solo nastopih pa loviš spontan trenutek oz. ‘vrh’ nastopa, ki najbolje predstavi plesalca, sem definitivno pristaš spontanih plesnih fotografij.
Koliko dopustiš, da ‘naročnik’ vpliva na tvoje delo?
To je seveda odvisno in se razlikuje od posla do posla. Če naročnik zaupa fotografu in nasprotno, je lahko pričakovati dober rezultat. Seveda pa ni pri vseh poslih tako, zato se je treba prilagoditi naročnikovim željam.
Kdaj in kje najraje fotografiraš, pri tem imam v mislih čas, zahteve, lokacijo, kostume mogoče?
Težko bi to natančno opredelila, najraje imam nove izzive, ki te spodbudijo v nadaljnjem procesu učenja. Menim, da se vse življenje učimo, in tako je tudi pri fotografiji, v katerokoli smer znotraj fotografije se usmeriš.
Katera oz. kakšna plesalka in plesalec sta recimo najbolj ‘hvaležna’ za fotoaparat?
Zelo rada sodelujem s plesalci sodobnega plesa, najraje pa imam plesalke/-ce katerekoli zvrsti, ki so zares predani plesu, saj se ta predanost začuti tudi na fotografiji. Vedno znova mi je v veselje in upam, da bom imela še veliko priložnosti, kjer bom to lahko dokazala.
Je to, da izhajaš iz plesa, pri plesni fotografiji plus ali je lahko kdaj tudi minus?
Mislim, da je plus predispozicija, da se lahko kot fotograf poskusiš poistovetiti oz. povezati s plesalcem in poskusiš ujeti trenutek, ki je referenčen.
Ali bi si želela narediti serijo fotografij, s katerimi bi obelodanila tudi vso težo plesnega poklica? Pri tem imam v mislih žuljave noge, ‘zmečkane’ nohte, otiščance … Vse tisto, česar občinstvo ne vidi?
Seveda, kako ujeti trud, trdo delo, ki ni vedno lahko. Ves pot na čelu, jezo, veselje, žalost, vsa čustva, s čimer se plesalec sooča na svoji poti pri kreiranju nastopa/predstave. Zanimivo bi bilo predstaviti čas, ki ga plesalec preživi v studiu oziroma telovadnici, dneve in ure oz. mesece in leta, nekateri desetletja.
Imaš kakšnega foto idola, ki po tvoje naredi najboljše plesne fotografije oz. jih je naredil?
Imam nekaj simpatizerjev na naši sceni in tudi na tuji, pri nas bi izpostavila Aljošo Rebolja in njegove fotografije gledaliških in plesnih predstav. Od tujih pa bi izpostavila koreografa, plesalca, snemalca/vodjo in fotografa, čigar foto in video stvaritve so zares izjemne, Wima Vandekeybusa.
Zdi se, da je za vas fotografe in seveda tudi snemalce vsak, ki ima mobitel, konkurenca. Kako ti doživljaš to poplavo ‘fotografov’, je mobitel res lahko dovolj dober fotoaparat ali pa jaz razmišljam starokopitno?
Danes je vsak lahko fotograf, oprema je postala dostopna, vrednote šolanih fotografov niso več cenjene. Malokdo se danes še vpraša, kaj je osnova fotografije, kako je sploh nastala prva fotografija in kako se je razvijala skozi analogni v digitalni svet. Menim, da je znanje analogne fotografije osnova profesionalnega fotografa, seveda pa ni to pogojeno v vseh primerih. V vsej poplavi vizualnega materiala je na koncu pomembna energija, ki izžareva na fotografiji, ki jemlje pozornost in ki jo ljudje prepoznajo.
Imaš kakšno noro zamisel, ki bi jo rada uresničila?
Imam nore zamisli, za katere si želim, da bi jih v prihodnosti lahko uresničila. Seveda je vse pogojeno s sredstvi in razmerami ter časom, v katerih smo. Moja želja je še naprej biti fotograf plesno-gledaliških performansov, nastopov, festivalov in vseh novih izzivov, ki mi pridejo nasproti. Ne samo priložnostno, moja neizmerna želja, ki mi roji po glavi že nekaj časa, je, da bi lahko bila v tak način dela vpeta vsakodnevno.
Zadnje vprašanje. Kdo si, Anka Simončič, in kam si namenjena?
Zelo težko vprašanje (smeh), lahko bi rekli kar kompleksne narave. Naj bo moj odgovor − samo naprej.
Draga Anka, hvala za pogovor in želim veliko uspeha!
