Ana Pandur Predin in Rosana Hribar v objemu ljubezni in demonov

Navdih za svoje novo koreografsko delo Cabello 22,11 je plesalka, koreografinja in strokovnjakinja za španski jezik in kulturo Ana Pandur Predin našla  v romanu kolumbijskega pisatelja Gabriela Gracie Márqueza: O ljubezni in drugih demonih. Glavna junakinja romana je dvanajstletna markiza Sierve Marie, ki je umrla zaradi stekline, imela pa goste rdeče, skodrane in v tej starosti že tako dolge lase, da so se kar vlekli za njo. Legenda pravi, da so se med praznjenjem grobnih kript starega samostana Svete Klare, kjer naj bi bil dekličin grob, ter ob udarcu na eno od plošč usuli živo bakreni lasje dolgi 22 m in 12 cm, ki so jih zaznali kot markizine lase; in so po njeni smrti še rasli ter zrasli. Márquezov roman odslikava "vlogo ženske, ki v določenih okvirih ostaja že stoletja nespremenjena", je med drugim zapisano v gledališkem listu. Družba skozi zgodovino in nič manj v sedanjiku zatira in tlači nosilko novega življenja, žensko plemenitega materinstva. Torej se terorizem patriarhata nespremenjeno vleče  skozi čas in razrašča tako kot posmrtni skodrani lasje (cabello) male markize, ki so prerasli dolžino 22 metrov, je okvirno sporočilo predstave zapisano v najavi gledališkega lista.

Ana Pandur Predin v svoji novi premieri Cabello 22,12, ki je stekla 4. marca v Štihovi dvorani Cankarjevega Doma v Ljubljani, ne sledi vsebini romana, v ospredju pa vseeno lušči tematiko romana o ženski in njenih življenjskih manifestacijah, o lepoti, borbi, bolečini in trpljenju. V tem smislu je izpostavljen tudi verz tradicionalne pesmi flamenka, ki opeva bol ženske, ki ljubi grobijana, in je dodan del pesmi Sylvie Plath Očka, ki se zaključi v verzu o škornju in surovežu okrutnega srca: "…kot si ti", kot je bil oče. V koreografiji se zavrti življenjski ciklus plesalke flamenka, lahko tudi Ane, ki ga avtorica kot hispanistka umetniško nadgrajuje.
Novodobna bolečina in trpljenje pesnice Sylvie Plath pa se prebira med vrsticami   sodobnih plesnih oblik, nizkih pozicij, podaljšanih okončin in pospešenega izdihovanja Rosane Hribar. Zahtevne naloge, kako zgodovinsko travmo trpežnega bolečinskega praga ženske osebnosti zaobjeti v melodijo legende o dolgih laseh male markize ter postaviti na odrske deske, sta se lotili, koreografirali ter zaplesali: Rosana Hribar in Ana Pandur. 
… Robert Jukić…
Cabello 22,12 je plesno-glasbena predstava, ki sledi stilu glasbeno-plesnih fraz flamenka, kjer se ples poraja v sozvočju z glasbo, ton in korak improvizirata v duetu ter se oblikuje lasten solističnih prostor. Poleg plesalk sodelujeta v predstavi še dva glasbenika, ki izvajata  avtorsko glasbo in se aktivno vključujeta v procese: na kontrabasu Robert Jukić, za kitaro kitarist Vito Marenča.
… Vito Merenča…
V gledališkem listu je omenjen še video skupine Activator, ki pa ga ni bilo, ker se ob obstoječi tehniki Štihove dvorane video projekcija ni mogla procesno uskladiti. 
Predstava se atraktivno začne v tišini bele maske, ki pokriva obraz in pod njo se iskrijo speti rdeči lasje. Nenaden trenutek vstopa bele maske v odrsko središče je izzvenel dramatično, da je kar prikoval pogled, široki gibi rok plesalke v belem jopiču pa zaobjeli prostor, kot bi ujeti ptič hotel vzleteti. Žal nenadno in prekmalu razbije nepričakovani udarec milino bele tišine, zazvenijo še toni, na  vrhu dvorane pa se prikaže bosa plesalka  odeta v špansko krilo z vlečko, ki se v plesu vleče in ovija okoli nje. Plesni fragmenti, ki sledijo, se spreminjajo v dokaj kratkih časovnih presledkih, v plesno-glasbenih prepletih sodobnosti in preteklosti, ob vrivanju ter prerivanju sodobnih plesnih segmentov dopolnjenih s klasiko na vrhovih baletnih copat in koraki flamenka z udarci plesalkinih petk, pospremljeni za povrh še s hladnimi toni nove dobe in pristnostjo španskih strasti. Bela maska se ne izkaže le za likovni dodatek, je dozdevni preblisk še ne poslikanega obraza otroške nedolžnosti ter lepote mladostnih želja. Tako izzvenita Rosanina začetna skica in Anin baletni segment z belo masko, ki na kocu pomendrana obleži na tleh. Ana Pandur je balerina in je  plesalka flamenka, ki tudi v tej predstavi združuje svoje plesno znanje in oblikuje v novo sodobno formo. Rosana Hribar pa v ostrinah svojega gibanja čuteče secira korake flamenka, da bi jih na novo oblikovala in prepoznavno vgradila v novi slovar sodobne tehnike.
Če se strasti in bolečine plesalke flamenka, Ane, zrcalijo na njenem obrazu in iskrijo v očeh, je sodobna Rosana ves čas poglobljena v svoj notranji svet, ki ga skuša  izpovedati in izdihati v energiji gibov, medtem ko je obraz stoično tih in miren. Gibalni razpon plesalke Ane se dviga v višine, medtem ko se Rosanina čistost plesnih linij gnete in razliva po tleh, zrcalita pa se dve diametralni plesni obliki dveh ženskih podobi, dveh različnih nabojev, ki jih plesalki zavejeta v duetih moči, nadvlade in upogljivosti. Okrogla Štihova dvorana nudi veliko možnosti neobičajnih postavitev, tudi večkratnih vhodov, ki so tokrat bili dobro izkoriščeni. Očitno pa ima dvorana tudi nekaj pasti, kot se je pripetilo pri (ne)možnosti postavitve načrtovane video projekcije, drugo pa nastavlja ravno okroglina oblike, ki odpira možnostih različnih vhodov, za katere je potreben dodaten prazen hod ali preračunan vmesni čas, ker odprtina vhoda ni sestavni del odra.   In ravno pri tej uprizoritvi se je izkazalo, da gre dodatni čas na račun dinamike in dramaturgije, kajti med presledki zanimivih glasbeno-plesnih motivov je bil vedno prisoten nek trenutek nepotrebnega zastoja, ki je razbijal možno homogenost uprizoritve. Dramaturginja Andreja Kopač je dejala, da je to bil težek plesni zalogaj, sploh pa ker je bilo na razpolago le nekaj vaj v okrogli dvorani, ki gotovo zahteva posebno prilagajanje in prepotreben čas.
… (Foto: Darja Štravs Tisu)
Predvsem je pohvalno, da sta Rosana Hribar in Ana Pandur plodno vstopili v svet gibalnega raziskovanja in to v času občutnega zasičenja ali zatona sodobne (danes že skoraj klasične) tehnike in drugih plesnih stalnic. V prepletu in združevanju več plesnih oblik tudi skušali ustvariti  novo  plesno formo, torej na odru izrisati gibalne silnice novega časa, kar jima je nedvomno uspelo. Menim pa, da bi koreografija Cabello 22,12 bolj homogeno izzvenela, če bi se plesalki povsem prepustili svoji ustvarjalni plesni vnemi in se manj poglabljali v tegobe, bolečine ter demone izpostavljene v zgodbi omenjenega romana; bile pa so le navdih k strukturiranju nenavadne predstave, ki bi po tematiki in odličnosti izvedbe prav gotovo sodila v okvir festivalskega programa Mesto žensk.  

View Gallery 8 Photos