Pogovor s plesalko latinskoameriških in standardnih plesov, ki zapušča tekmovalno plesno kariero po 18 letih.
Ana, pozdrav. Nazadnje sva se pogovarjali v živo na državnem prvenstvu v standardu lani januarja, ko še nismo vedeli, da nam bo pandemija skrojila leto in ko si postala državna prvakinja. Nato sva se videli na državnem v latinu oktobra, ko si postala podprvakinja. In potem nič več. Nisem si mislila, da bo lansko leto usodno tudi za vajino partnerstvo z Iliyo Dobrevim. Je odločitev, da nehaš z aktivno tekmovalno kariero, prišla kot strela z jasnega ali si že dalj časa premišljevala, da zapustiš tekmovalni plesni svet?
V sebi sem to odločitev premlevala kar nekaj časa, čeprav nisem imela pojma, kako se bo moje življenje obrnilo, če to dejansko naredim. Če sem čisto iskrena, se je ta misel pojavila že v obdobju, ko sem nehala plesati z Juretom Bergantom, pa je bilo to že kar nekaj let nazaj. Ampak takrat je bil ta glas v meni tako tih, poguma pa premalo, da bi dejansko sprejela to odločitev. Zato sem si takrat vzela neko pavzo, prehodno obdobje, in sem potem spet našla pot nazaj. In tako je bilo takrat prav. Tudi v obdobju plesnega partnerstva z Iliyo je že prej prišlo do trenutkov, ko sem že malo bolj naglas izrazila dvom in se spraševala, kaj se mi zares dogaja znotraj. Pa smo se pogovorili skupaj s trenerji in sem našla novo motivacijo. Potem pa so prišle karantene in zelo jasno mi je postalo, da v obdobju treh mesecev prve karantene sploh nisem pogrešala tekmovanj. In da jih tudi po enem celem letu še vedno nisem. In vsakič ko se je zgodil nov ‘lockdown’, vsakič težje mi je bilo potem priti nazaj v dvorano. Takrat sem vedela, da nekaj ne ‘štima’. Verjamem, da je odločitev navzven ljudem verjetno delovala kot strela z jasnega, ampak meni se zdi stvar veliko globlja, čeprav sama vem, da sem jo predolgo tiščala v sebi.
Preprosto vprašanje in najbrž zapleten odgovor. Zakaj si sploh nehala plesati?
To se mi zdi tako smešno, ko ljudje vprašajo, zakaj sem nehala plesati. Nisem nehala plesati. Nehala sem s profesionalno tekmovalno kariero. To pa je nekaj posem drugega, to samo pomeni, da plesu ne namenim več šest ur vsak dan in da ne bom več prihajala na tekmovanja. Na vprašanje, zakaj sem nehala s tekmovalno kariero, pa lahko odgovorim – zato ker me je bilo strah same sebe. Zato ker sem se srečala z neko drugo Ano, ki mi ni bila všeč, nad katero sem bila jezna in razočarana. Zato ker sem se znašla v trenutku, ko je ta glas znotraj mene začel kričati in je hotel biti slišan in mi ni preostalo drugega, kot da se ustavim in poslušam.
Kako si to odločitev povedala svojemu soplesalcu, kakšni so bili odzivi, te je kaj posebej skrbelo?
Ja, veliko stvari me je skrbelo. Predvsem zato, ker je za mano stalo toliko ljudi, ki so me toliko let v tem podpirali. Starši, plesalci, trenerji … Razumem jih, vem, da so se mnogi v nekem trenutku počutili prizadeti in da bi verjetno lahko stvar skomunicirala drugače. Misli so bile panične: kaj bodo rekli drugi, ali bom ostala popolnoma sama, ali se bo podrla moja ‘zunanja podoba’, ki so jo ljudje do zdaj poznali, kdo sploh sem, če nisem plesalka itd. Po drugi strani pa seveda tudi, v kakšno situacijo v tem primeru postavim Iliyo, ki je prišel živet v Slovenijo zaradi plesa. Ampak naredila sem tako, kot sem čutila, da je prav. In iz tega se verjetno največ lahko naučim o sebi.
Koliko časa si bila plesalka in koliko od tega si bila popolnoma predana plesu?
Plešem od svojega četrtega leta, tako da je to zdaj že 18 let. Mislim, da sem bila vso svojo kariero predana plesu, ker se je res vse v mojem življenju vrtelo okrog tega. Šola se je prilagajala plesu, počitnice so se prilagajale plesu in celotna družina tudi. Ampak verjetno sem se tudi zaradi tega morala ustaviti, ker sem bila na to življenje preveč navezana. Plesalka sem še vedno, kljub temu pa čutim, da sem trenutno v obdobju, ko se mi je težko popolnoma predati čemurkoli. To je verjetno moj največji izziv. Imam svoje zavore, ki jih počasi popuščam, in to je proces. Ni treba vsega predelati danes, imam pač počasnejši tempo.
V karieri nisi zamenjala veliko plesalcev, pravzaprav samo enega, če me spomin ne vara. Bila si sinonim za trdnost in predanost. Tako sem te doživljala jaz. Nam zaupaš, kaj vse pa se je skrivalo v tvoji duši?
Če začnem pisati, kaj vse se skriva v moji duši, lahko narediva za nekaj let intervjujev. Še vedno čutim, da je daljše partnerstvo v plesu ali v življenju gotovo bolj podporno za našo rast oziroma da je partnerstvo uspešnejše, če je daljše. Je pa tudi težje, ker nekdo pozna tvoje šibke točke in potem pride veliko stvari na plan. Ne vem, trenutno morda nisem tako trdna, kot se je včasih zdelo. Sploh ni več moj namen, da bi bila trdna, mislim, da sem bila dovolj dolgo. Bolj delam na tem, da se omehčam in spustim ljudi bližje. Vsaj jaz tako čutim, ni nujno, da je res.
V svoji karieri si stala na mnogih stopničkah. Kar povej nam, kolikokrat si bila državna prvakinja, kaj je recimo zate največji tekmovalni uspeh na eni strani in kaj je uspeh izven tekmovalnih meril, pri tem imam v mislih – izkušnje, odraslost, vztrajnost …
V bistvu nimam pojma, nikoli nisem sproti štela, ampak če je izračun pravilen, sem bila 14-krat državna prvakinja, nekaj takega. Rezultatsko se mi zdi uspeh, da sva bila z Iliyo uvrščena med najboljših 34 parov na svetovni članski lestvici v standardu in med najboljših 24 na evropskem v standardu, pa tudi 4. mesto na evropskem pokalu v desetih plesih. Drugače pa biti uspešen … V zadnjem času se mi zdi, da sploh nisem več prepričana, kaj to pomeni. Ljudje so uspešni na tisoč in en način ali pa so navzven videti ultra uspešni, oni pa se znotraj sploh ne počutijo tako. In obratno. Zato ne vem, meni se zdi, da sem uspešna, zato ker imam neko samosvojo pot v življenju in si upam hoditi po njej, pa čeprav v trenutkih nisem prepričana, če je prava. Ampak to se s časom vedno pokaže. Najti moraš svojo vero in zaupanje, ja, to se mi zdi pravi uspeh.
Kaj vse ti je dal tekmovalni ples, za kaj mu boš večno hvaležna in kaj ti je recimo vzel, odnesel?
Absolutno mi je dal disciplino, brez katere v življenju ne bi ničesar naredila, dal mi je samozavest pri nastopanju, brez katere bi bila še zdaj sramežljiva Ana, ki rada bere knjige doma, in ki mi prav tako pride prav, če želim na fakulteti dobiti malo višjo oceno (smeh). Dal mi je spodbudo, da sem se začela učiti o tem, kako v življenju preplavati stresne situacije, kako bolj zaupati sebi in drugim, zavedanje telesa … In še in še … Ne čutim, da bi mi kaj vzel, in ne obžalujem nobene izkušnje, ker brez njih ne bi bila tukaj, kjer sem zdaj. Mogoče je samo čas, da nekaj novih izkušenj pridobim tudi izven plesnega parketa.
Boš pogrešala to vsakodnevno trening rutino, nervozo pred tekmovanji in nenazadnje lepe obleke?
Trenutno tega ne pogrešam, mislim, da se mi dogaja toliko novega, da nimam časa gledati nazaj. Kako se bom glede tega počutila jutri, pa ne vem, bom videla, ko pridem tja. Verjamem, da bo prišel čas, ko se bom spomnila trenutkov, ampak pravim, da nič v življenju ni dokončno. Vse se lahko jutri obrne na glavo. Edina stalnica so spremembe.
Tudi svetovna plesna zveza išče nov prostor pod soncem in verjetno predvsem nov pristop k svoji organiziranosti. Velik konglomerat različnih interesov, ki se bo gotovo moral postaviti po pandemiji na novo. Kaj meniš, da je največja slabost WDSF-ja in kako jim lahko uspe postaviti se znova na zeleno vejo?
Čutim, da trenutno sploh nisem na položaju, da bi lahko sodila o tem, kaj je največja slabost WDSF-ja, ker preprosto nisem dovolj obveščena o njihovem trenutnem delovanju. To je težko vprašanje, sploh zato ker trenutno večina takih organizacij išče pot na zeleno vejo in se svet še vedno ni dovolj umiril, da bi vedeli, kaj natančno naj naredijo. Mogoče je za zdaj najbolje ostati v tišini. Tam lahko najdeš veliko odgovorov.
Si študentka filozofske fakultete, trenutno imaš ‘sabbatical year’, kajne? Kje vidiš svojo prihodnost, te bo tekmovalni ples kljub temu na nek način okupiral?
Ja, na fakulteti nameravam dokončati še prihodnje študijsko leto in diplomo. Trenutno sem še vedno v stiku s tekmovalnimi plesalci in trenerji, hkrati pa se mi odpirajo tudi drugačna sodelovanja in projekti. Bomo videli, kam me zanese. Velikokrat še samo sebe šokiram s kakšnimi odločitvami, ampak to je verjetno del odraščanja (smeh).
Za konec pa lahko zaupava našim bralcem, da boš dvakrat mesečno okupirana tudi z našim portalom, in izrekam ti dobrodošlico ter komaj čakam, da preberem tvoj prvi zapis. Kaj oziroma o čem boš prvič razmišljala za Parado?
No ja, tudi to je eden od novih projektov. Od nekdaj rada pišem in upam, da mi bo pisanje za portal Parade plesa omogočilo, da odkrijem kaj več o sebi. To je vedno moj prvi namen. Moj prvi zapis pa naj za zdaj še ostane skrivnost.
Hvala, draga Ana, in vidiš, vse nam je v življenju namenjeno. Se veselim tvoje pišoče družbe.
