Naša kolumnistka razmišlja o vrednotah, ki jih spoznava skozi odraščanje in uradno službovanje!
Spomnim se, da sem se že v osnovni šoli počutila malo posebna, ker sem bila plesalka. V smislu, da sem znala nekaj, česar drugi niso znali, in sem imela izkušnje, ki jih večina sošolcev in sošolk pri teh letih ni imela. Ples v paru s fantom, potovanja v tujino in treningi v angleščini, manjkanje v šoli zaradi tekem, prestižne frizure, bleščeče obleke, porjavitvena krema, umetne trepalnice. Vsem se je zdelo hudo zanimivo ali pa celo malo nenavadno.
Velikokrat so bili ljudje navdušeni nad tem, da znam dobro plesati, še posebej pa nad tem, da se znam pri mladih letih tako elegantno ravno držati in premikati. Potem so prišli tekmovalni uspehi in občudovanja so se vrstila. Če zdaj pomislim, je že v zelo mladih letih plesni parket moje življenje zaznamoval z občutkom blišča, prestiža, ponosa, celo z občutkom, da sem ‘nekaj več’ kot drugi, ker stojim na odru, ljudje pa mi ploskajo.
Prav tako sem vse otroštvo in skozi najstniška leta poslušala, kako hitro sem odrasla, kako odraslo razmišljam, kako sem zrela za svoja leta itd. Tudi to je prišlo deloma zaradi vseh prej naštetih izkušenj, saj sem do svojega 22. leta že zaključila 18-letno kariero, ki jo ljudje v tej starosti po navadi šele začnejo. In čeprav se mi je vse to takrat zdelo res, da imam ogromno izkušenj, ki jih moji sovrstniki nimajo, da sem odrasla in samostojna, ker potujem po svetu brez staršev in se na plesnem parketu obnašam kot najbolj izkušena in samozavestna odrasla ženska, pa sem ugotovila, da sem v življenju izpustila zelo veliko drugih, prav tako pomembnih izkušenj. Ena od teh, o kateri največ razmišljam zadnje čase, je delo. O tem sem nekaj pisala že v prejšnjem članku, pa se kljub temu stalno vračam k novim spoznanjem, saj sem se pred kratkim zaposlila na recepciji Atlantisa.
Ko mi je moj terapevt na enem od preteklih srečanj omenil, da bi bilo mogoče dobro, če si najdem kakšno delo, sem se malo namrščila in občutila nekakšen sram. Skozi glavo so mi šinile misli, kot npr.: jaz pa že ne bom šla kar nekam delat, jaz sem uspešna plesalka! Bilo me je grozno sram, ko sem spoznala, da v sebi nosim ogromen prezir do služb, ki ‘niso na moji ravni’, na ravni prestižne elegantne plesalke, ki ji ljudje že vse življenje ploskajo. ‘Ulala’, kakšna napihnjenost, ja, tudi to se skriva v meni.
Ob tem spoznanju sem se torej odločila, da je morda res dobro, da malo sklonim glavo, in začela sem iskati delo. Spet so se pojavile misli, da iščem delo samo zato, ker mi v plesu ne uspeva in s plesnimi delavnicami ne zaslužim dovolj, da se mi bojo ljudje smejali, če plesni parket zamenjam za blagajno, in da bom izpadla smešno, ker ne izkoriščam svojega plesnega potenciala in znanja, ampak zapravljam čas z osemurnim delavnikom. Zato sem bila še toliko bolj presenečena, ko sem ob sprejetju na delovno mesto vriskala od veselja in bila pravzaprav zelo srečna.
Pred nekaj dnevi so moje sodelavke in sodelavci ob zaključku delovnega dne na računalniku recepcije Atlantisa gledali moje plesne posnetke na spletu in se čudili, kako je lahko to ista oseba kot Ana, ki stoji pred njimi. Še meni se je zdelo smešno primerjati ti dve na videz popolnoma različni osebi. Za kratek trenutek se je v meni spet pojavil majhen sram, ki se je pritoževal, kako lahko tako priznana plesalka zdaj zlaga umazane brisače obiskovalcev na bazenu, pa hkrati sem ravno v tistem trenutku spoznala, kako zelo sem srečna, da počnem točno to. S sodelavci smo se nasmejali do solz, ko so začeli oponašati plesne gibe, in hvaležna sem bila, da sem si poiskala to delo, skozi katerega odraščam. Končno sem čutila, da si dovolim biti 24-letno dekle, ki izkuša življenje v vsej polnosti in se ne pretvarja, da je ultra odrasla in izkušena, ker to pravzaprav še ni. Zabavno mi je opazovati, kako sem lahko v istem dnevu elegantna plesalka ali pa receptorka Atlantisa, pa se s tem moja lastna vrednost in esenca nič ne zmanjšata. Toliko je še stvari, ki se jih v življenju še nisem naučila, in končno me je vsaj malo manj sram priznati, da nisem zvezda in da ne znam vsega.
