Slovenska sodobna plesna scena je po dveh letih ‘covid mrtvila’ doživela preporodni ‘boom’, tudi če bi imeli krila in bi bili pridne čebelice, vsega se le ne bi dalo obleteti. V letošnji jesenski, sodobnoplesni zgoščenki sta dan ugledali dve predstavi, dva plesna sola svežih ženskih in moških vpogledov, tudi nove scenske ekspresije.
Svoj avtorski projekt, plesni solo Ona/She, je na odru Plesnega Teatra Ljubljana (PTL) premierno uprizorila (14. 10.) uveljavljena plesalka in koreografinja Anamaria Klanjšček; do konca novembra pa so sledile še tri ponovitve.
Poslednji severni beli nosorog je avtorski solo projekt mednarodno uveljavljenega portugalskega plesalca in koreografa Gastona Corea v solo izvedbi urbanega plesalca Oulouyja, ki je gostoval na odru CK Španski borci (9. 11.) v produkciji gostovanj Zavod EN-KNAP. Obe koreografiji izhajata iz pristnega okolja, tudi kontinentalnega; ko avtorja svoj koreografski koncept gradita na času in življenju, ki se izgublja s časom; ni le pogled v preteklik, je pravzaprav sveže in aktualno zdaj, žal še vedno boleče in pogubno.
Anamaria Klanjšček je slovenska plesalka in ustvarjalka, obiskovalcem portala Parada plesa predvsem znana po projektih in gostovanjih španske plesne skupine Guy Nader & Maria Campos, s katerimi je gostovala na mednarodno priznanem Festivalu sodobnega plesa Front@ Murska Sobota, tudi v lastnih kreacijah, ena teh pa nastajala v sodelovanju s plesalcem Magijem Serro. Njena mednarodna uprizoritvena pot se je začela v sezoni 2017/18 v sodelovanju s plesnim ansamblom TanzMainz v Nemčiji. Svoje plesno šolanje je začela na Umetniški plesni gimnaziji v Ljubljani (SVŠGUGL), nato nadaljevala na Akademiji za teater in ples v Amsterdamu. Navdih za svoj avtorski plesno-glasbeni in spevni performans je črpala iz korenin družinskega drevesa, iz ženskih likov svoje družinske veje in njihovih arhetipov moči, ko so se prebijale skozi ženskam nenaklonjeno zgodovinsko temo, sile nadvlade pa jih načrtno usmerjale v jarem pokornosti in bogaboječnosti. Usmerjala in poglabljala se je še v teoretske raziskave in dela: Mona Cholet: In defense of Witches; Clarissa Pinkola Estés: Ženske, ki tečejo z volkovi; Silvia Federici: Kaliban in čarovnica; Demetra George: Mysteries of the Dark Moon. V času tistih nekoč so ženske bile preganjane z nalepko čarovništva, saj so mlade in lepe, tudi preveč vsevede gorele na grmadah, njihov duh pa gotovo krepil ostale, da so lahko premagale črnino časa. Predstava je nastala v produkciji: Flota zavod, Murska Sobota; Emanat Ljubljana in koprodukciji: PTL, ob podpori: La Visa (Barcelona) in svetovanju Maje Delak.
O Njej se pripoved začne v dobi zrelosti, ko dozori potreba po čiščenju lastnega ognjišča, po spoznanju in razodevanju moči. V poltemi ji sledimo ob slišnih zvokih (oblikovanje luči: Andrej Hajdinjak, avtorska glasba: Aurora Bauza, zvočni tehnik: Damjan Delak), kako upognjena, oblečena v starodavno vijolično-zlato ogrinjalo in s kapuco zakrito ‘obteženo’ glavo (kostumografija: Gabriela Lotaif) in korak za korakom temeljito čisti s peskom zasut obod kroga; na pogled okorna, vendar odločna v svoji nameri. Iz daljave je slišna najprej glasba, nato še nejasni glasovi, ko Ona sleče pregrinjalo, postane jasno, da glasovi izvirajo iz njenih grlenih globin. Ogrinjalo povesi v ozadju odra na visečo, ukrivljeno leseno palico, ki spominja na rogovje, na naravne moči obrambe. Nato s svojimi ustvarjalnimi prsti, v plesu prefinjenih gibov iz kapuce z vgravirano črto (hrbtenjačo) poustvarja in oblikuje vulvo, ki obvisi na kaveljčku v zraku in pečati Njeno bistvo. Tako se na sceni odra neposredno sledi čudežni kostumski preobrazbi, možni umetnini, iluziji stvarstva. Iz uvodne skice se kar izlije mistična zgoščenka starodavnih izročil, kar bi slikar ovekovečil s svojim ustvarjalnim zarisom, pisatelji, teoretiki pa pisali ter razglabljali na neštetih straneh od papirusa dalje. To je tista moč plesne ekspresije, tudi trenutka, v katerem umetnik ustvarja in gibko pripoveduje, kar je dano le gibu in umetniku, ki živi svoj gib. Za uvodno pripovedjo o času davnine stečejo novejši časi ženske ekspresije, ko Ona v plesu predihov in čutenj spregovori o sebi, o ženski lahkotnih korakov in poskokov, kratkih zvedavih ter odsekanih gibov, ko jo tudi njeno krilo, ki je v začetku bilo prekrito s plaščem, napaja z novimi krožnimi vrtinci, kar plesalka oplaja še s svojim liričnim glasom, glasbeno šolanim. V svoji plesni poetiki se Ona preliva skozi ustvarjalno zgodovino nedavnih plesnih dni, nato pa drsi in pretaka v poetiki gibalne sodobnosti, ko se njeno telo širi po talni površini, neslišno, vendar čutno v svojih gibkih strukturah časa; tudi slikovito in svobodno lebdi v nevidnem kontaktu s tlemi. Vrtenje okoli svoje osi jo vodi do tresoče ekstaze, je ritual osvobajanja, celo do dokončnega luščenja oblačila v smislu kačje levitve ali njenega izstopa iz stare kože. Pred gledalci vznikne plesalka v tesnem elastičnem dresu, poslikanem s pajkovo mrežo, tudi vzorci, ki opomnijo na plazilce; je njen novi klic, nova elastična plesna preobrazba zvite in izvite ženskosti (kačje zvitorepke), usmerjene na svoj novi pohod. V tem drugem delu korespondirajo tudi njene besede: npr. o Pandorini skrinjici … Ko Njena nova telesna preobrazba pridobi demonski videz velike mačke velikih krempljev, tudi sikajočih bodičastih frekvenc, ki streljajo iz pogledov in izdihov; je to nova epizoda o Njeni moči maščevanja, saj napadov na Njo ni videti konca? Koreografija se zaključi v novi scenski osvetlitvi možnega novega osvobajanja, ko se na novo vrti v svetlobnem krogu, z višin pa poletijo koščki vse do tal. To je Ona, ki podpira nebo, svojo moč pa črpa iz Matere Zemlje. V svojem avtorskem koreografskem izlivu se Anamaria Klanjšček predstavi kot suverena plesna umetnica, ki ukaže na svoje glasovne razsežnosti, tako vokala kot izrečenih besed. Je tudi performerka, ki se prepričljivo umešča v zgodovinska obzorja Nje, ženske. Tudi svojo koreografsko zasnovo Ona lahkotno in berljivo popelje po obsežnih erah časa, ki jih prikliče v svoji uvodni pripovedi o ženski, ujeti v patriarhalni red, da bi se nato v izpisani plesni poetiki sprehajala po novih časih plesne umetnosti, svoj kratek mističen zaključek pa domišljeno ilustrira v obliki (gibkega) stripa. In vse to je resnično Ona, kot zapišejo v gledališkem listu: “Ona je čarovnica, sirena, žival, a ne vedno ista, je Hekta, Eva, Pandora, Lillith, Medusa … Ona je božanska, a vendar je tudi Ona samo ženska.”
Koreograf Gaston Core je postavil solo plesno predstavo v produkciji Mayte Luque Poslednji severni beli nosorog, ki je bila izbrana med top 20 uprizoritev mednarodne mreže Aerowaves, in to v konkurenci 600 prijavljenih del, predstavljenih na letošnjem festivalu Spring Forwerd v Eifesini v Grčiji.
Rojen je v Buenos Airesu, kjer se je uril kot performer in plesalec, pozneje pa doštudiral avdiovizualne komunikacije na Univerzi v Buenos Airesu (UBA). Leta 2001 se preselil v Evropo, tudi diplomiral dramaturgijo in režijo na Institut del Teatre v Barceloni ter sodeloval z evropskim filmskim producentom in distributerjem Pacom Pochom. Šest let pozneje se je začel zanimati za kulturni menedžment, sodeloval pa s številnimi skupinami kot performer, dramaturg in režiser, nato se posvetil projektu Sala Hiroshima. Leta 2018 je magistriral na Filozofski fakulteti Univerze v Barceloni, tudi se povsem usmeril k režiji, dramaturgiji in koreografski kompoziciji.
Zgodba o poginu zadnjega samca severnega belega nosoroga je za Sama Andersona, novinarja New York Timesa, pomenila pot v Kenijo in raziskovanje dveh edino še živečih samic te vrste, ki sta rojeni in živita v zaščitenem okolju naravnega parka. Tudi dva Slovenca sta se zanimala za ti dve samici, in to zakonca Videmšek, ki sta objavila svojo knjigo Zadnji dve. Po predstavi 9. 11. sta zakonca spregovorila o osupljivi zgodbi dveh samic izumrle vrste, pokončane od človeške roke, od divjih lovcev zavoljo trženja (afrodiziaka) njunih dveh rogov.
V gledališkem listu zapišejo, da je koreograf Gaston Core svoj koncept in koreografijo Poslednji severni beli nosorog temeljil na urbanem plesu in iskanju odgovorov na vprašanje: “Ali je možno biti srečen navzlic svetovnemu kaosu?” Kajti samici mirno živita naprej, ob tem pa se porajajo misli, da niti ne vesta, da sta poslednji svoje vrste; sicer znanost že aktivno deluje v smeri rojstva belega severnega nosoroga ‘iz epruvete’.
Plesalec Oulouy izhaja z območja savan belega severnega nosoroga, je urbani plesalec, ki dobro sledi koreografskemu raziskovanju Gastona Corea, zmesi urbanih stilov (Krumping, Finger Tutting, Waving, Afro …). Na začetku se premišljeno dviga, aktivira svoje telo, iz ozadja pa slišen topot savane (glasba: Jorge de Rocha). Nato, kot bi se prebudil, stečejo njegovi hitri koraki mnogih zapletov, tudi odmevajo po odru na novo prepleteni, leteči, ko odhaja z odra ali se na novo prikaže na sceni, je plesalec mogočih širin, tudi neizmerne kondicije. Teh petdeset minut njegove plesne intenzitete, hitenja, kot bi hlastal po življenju, tudi steče, kot bi trenil. Tehnično preprosta predstava, skromna po svoji obliki, ko je oder gol, luč temačna v stilu same zgodbe (luč: Ivan Gascon, stilistka: Eva Bernal), vendar jasno sporočilna, saj gledalcu sporoča, da naj pleše do izčrpanosti, do konca, “ker je to morda vse, kar lahko še storiš” (gl. list); enako tako, kot je vse, kar lahko storita beli nosoroginji, zadnji svoje vrste, da svoje življenje živita do konca.
Tudi je nekoč dejala Pina Bausch (1940–2009), ki je vzniknila iz takratne teme: “Plešite, plešite, če ne smo zgubljeni.”
