Alonzo King spet navdušil. Baletni večer idealiziranih misli in lepote

Na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma Ljubljana je znova gostoval eden velikih koreografov naše dobe Alonzo King s svojim baletnim ansamblom Alonzo King Lines Ballet, ki ga je ustanovil leta 1982. Prvič smo se z njegovim baletnim ansamblom srečali na istem odru novembra 2011, tokrat pa 7. maja v okviru abonmaja CD Veličastnih 7. Koreograf o pomenu linije, s katero je naslovil svojo plesno skupino, pravi: "Nič ne obstaja, nič ni ustvarjeno ali zasnovano brez linije." Njegova misel povsem velja za ples in plešoče telo, celo ko to stoji na mali površini prsta, je to potem mala linija, vendar matematično gledano se vse vidno sestoji iz točke, celo plesna linija iz niza točk, in tudi zato so njegove plesne linije tako plastično gibke in valovite.

Alonzo King je bil plesalec slovite skupine Alvin Ailey, v svoji bogati koreografski karieri je dobil niz pomembnih nagrad in postal častni univerzitetni profesor Krščanske univerze iz Teksasa, tudi častni doktor Kalifornijskega umetniškega instituta in Dominikanske Univerze Kalifornija, s slednjo je postavil diplomski plesni študij leta 2006. Njegov in sedež njegove plesne skupine je v San Franciscu v Kaliforniji, ZDA, sodeluje pa z mnogimi znanimi baletnimi ansambli tudi kot gostujoči koreograf, sicer v tej vlogi deluje na širokem umetniškem polju – od gledaliških odrov do filmov, opere, TV-programov. Mesto San Francisco vsekakor ceni svojega velikega umetnika, tako mu je leta 2008 sam župan mesta podelil nagrado za umetnost in naslov zaklad San Francisca, še isto leto si je prislužil tudi priznanje jacob´s pilow  za kreativnost in svoj prispevek k premiku baleta v 21. stoletje, leta 2012 je bil imenovan "za neprecenljiv dragulj  San Francisca" s strani Sanfranciškega muzeja in Zgodovinskega združenja. In še bi se lahko naštevale nagrade ter priznanja, ki jih je prejel v mednarodnih razsežnostih. Je eden tistih koreografov, ki se zaveda, da se umetnost telesnega izražanja (to, kar ples je, ko ga plesalec ustvarja s svojim lastnim instrumentom, ki mu pravimo telo) lahko razvija in nadgrajuje na izviru življenja onstran tirov današnje civilizacije (globalizacije, robotizacije), kot so npr. živeča in folklorno bogata starodavna ljudstva. Tako se je napotil do ljudstva Baka na območju Srednjeafriške republike pa do šaolinskih menihov in je leta 2010 na odru Gallusove dvorane uprizoril svojo koreografijo Rasa iz leta 2002, plesno simfonijo s pridihom dvornega življenja na severu Indije na glasbeno priredbo indijskega instrumenta tabla.

Plesni stil Alonza Kinga je povsem njegov in poseben, kar smo lahko zasledili ob obeh gostovanjih, tako v koreografijah Refrakcija in Raza ob gostovanju 2010 kot ob tokratni njegovi uprizoritvi treh koreografij: Koncert za dve violini / premiera 2013, Moški kvintet / 2010, ponovna postavitev leta 2014, in Prostor pisave / 2010, ponovna postavitev 2013. Njegove koreografske postavitve se gledajo kot tekoči ples neizgovorjenih besed in se listajo kot animirane skice v slikarjevi skicirki ob izvrstni izvedbi  plesalcev plesne skupine Alonzo King Lines Ballet. Ujeti trenutki njegovih koreografskih poslikav na fotografijah se gledajo kot izklesane telesne forme, kot bi jih v sliko vklesal veliki  Augusto Rodin, ko odsevajo poglede, čustva in celo misli. Izvrstni plesalci, ki njegovim koreografijam dodajo svoj virtuozni pečat, so tokrat bili: Shuaid Elhassan, Jeffrey Van Sciver, Tunji Johnson, Michael Montgomery, Robb Beresford, Brett Conway, Adji Yagare Cissoko, Courtney Henry, Madeline Devries, Laura O˙Malley, Yu Ji Kim in Kara Van Weest. Pri vseh treh koreografijah je bil kostumograf in scenograf Robert Rosenwasser, svetlobo za Koncert za dve violini in Writing Ground pa je oblikoval Axel Morgenthaler.

 Alonzo King je koreografijo za Koncert za dve violini zasnoval na 16-minutno glasbo z enakim naslovom baročnega skladatelja Johanna Sebastiana Bacha (1685-1750), na ta isti koncert, ki ga je v plesu ovekovečil veliki koreograf George Balanchine (1904-1983). Balanchinovo čipkasto plesno koreografijo Concerto Barocco smo doživljali na odru ljubljanske Opere leta 2004 kot del baletne predstave Serenade, ki je bila posvečena 100. obletnici koreografovega rojstva. Koreografiji nista primerljivi, saj  baletni stil Alonza Kinga vibrira z novim časom in njegovimi pospeški, njuna skupna vez pa je barok, ki se v koreografiji Balanchina prepleta v finesah prefinjenih plesnih tonov, pri Alonzu Kingu pa zaživi duh baročnega plesa, seveda v moderni gibalni preobleki. Plesni Koncert za dve violini teče in poskakuje s toni in se dobesedno pretaka po glasbeni partituri, tako kot se je v času baroka plesalo na glasbo ali pa se je glasba komponirala na koreografijo korakov, kar kažejo plesno-glasbeni zapisi, koreografski znaki za gibe in partiture skladateljev. Bili smo priča slikovitemu koncertu poetičnih solov in duetov, baročni simfoniji plesnega valovanja in prepletov.

Moški kvintet v trajanju osmih minut na glasbo ameriškega multi instrumentalista in skladatelja Edgarja Meyerja se začne s prepogibanjem navznoter, z zanimivo sekvenco, prisotno pri moških folklornih izvedbah, da bi kot val moči in plesnega veličastja poletel v prostor dotikov, prepletenih povezav in enkratne solistične izvedbe.   
Koreografija Prostor pisave je nastala leta 2010 po naročilu Les Ballets de Monte Carlo in ob navdihu večkrat nagrajenega irskega pisatelja Columa McCanna, tudi pisca romana Dancer / Plesalec o velikem imenu baletne umetnosti, plesalcu Rudolfu Nurejevu (1938-1993). Knjiga je bila prevedena tudi v slovenščino in je izšla leta 2004 pri Založbi Sanje z naslovom Plesalec. S koreografijo Prostor pisave je Alonzo King svečano zaobjel pisavo življenja, izrisal misli in besede v tem svojem plesnem izpisu na sakralno glasbo judovskega, krščanskega, muslimanskega izročila in tibetanskega budizma. Koreografija v objemu človeških spevnih glasov in glasbene molitve pripoveduje in fragmentira mnoge kratke zgodbe, borbe, poželenja, se posveča tudi njej, ženski kot boginji, v danem trenutku kot predmetu pohlepa njih pet ali občudovanju nje nosilke novega rojstva.

Koreografski segmenti se v vseh treh koreografijah repetirajo, tudi nadgradijo v značilnih čutno izrisanih rokah, ki segajo v višine, posegajo po željah, se medsebojno tesno prepletajo, hlastajo po drugemu in se grejejo v okroglinah objemov. Bil je to baletni večer idealiziranih misli in lepote, tudi veličastnih plesnih poslikav Alonzo King Lines Baleta z značilnim podpisom njihovega vodje in koreografa Alonza Kinga, ki je znova navdušil občinstvo. In ko je nečesa preveč, pa čeprav lepote in veličastja, potem nadvlada linearna linija ali linearna dramska zasnova izenačenih moči in vrhov,  kar je bilo še posebej občutiti pri tretji 45-minutni koreografiji Prostor pisave, ki se vsekakor zliva z glasbeno sakralno komponento, vendar je ne preseže, ji le sledi v svojem osnovnem gibalnem vzorcu in tempu, medtem ko je Koncert za dve violini spodbudno napovedal novo svežino v koreografskem opusu Alonza Kinga.

View Gallery 6 Photos