Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila 4. aprila uprizorjena prva slovenska postavitev muzikala Addamsovi (ogled 23. 4.) v nekoliko prilagojenem prevodu slovenskega pesnika, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Muzikal The Addams Family je bil krstno uprizorjen na Broadwayu leta 2010 v glasbi in tekstu Andrewa Lippea ter po scenariju Marshalla Brickmana in Ricka Ellicea, karakterji junakov pa zasnovani po izvirnem stripu Charlesa Addamsa. Humorna ameriška zasnova muzikala o temačni družini je postala prejemnica mnogih nagrad, je novi ‘boom’ novega tisočletja v zvrsti broadwayskih muzikalov, ko je že krepko presegel sedemsto uprizoritev.
Zgodba ameriškega risarja Charlesa Addamsa o kultni ameriški družini Addams je bila prvič predvajana v obliki stripa že davnega leta 1938, je črna komedija o družini, ki se navdihuje nad vsem mračnim, uspešno so jo pozneje predstavili še v obliki TV-nanizanke sredi 60., na začetku 90. je bil posnet tudi film režiserja Barryja Sommerfelda. Vsaka uprizoritev je imela svojo različico postavitve, tako kot tudi slovenski prevod o družini Addamsovih bolj teži k slovenski poslikavi snobovske družine novodobne dekadence.
Muzikal Addamsovi v izvedbi MGL, kot je zapisano v gledališki knjigi, sledi prevodu ter scenariju broadwayske različice, čeprav se ga ne da povsem primerjati z njo. Je predvsem zanimiva, tudi duhovito zasnovana oblika gledališkega muzikala, kjer se med igro in besedo vpleta glasba (glasbeni vodja in avtor priredbe aranžmajev Laren Polič Zdravič), tudi ritem, glas in gib, ko se prav v gibu zanimivo karikirajo, orišejo posamezni liki.
Izumetničeno gibanje nastopajočih Addamsovih je živo, docela slikovito karikirano, kot bi režiser Aleksandar Popovski v dogovoru s koreografinjo Anjo Möderndorfer sledil stripovski poslikavi glavnih junakov, kar do maksimuma potencira njihova bizarna stanja ob maski Špele Eme Veble ter v oblikovanju scenske svetlobe Andreja Koležnika in dramaturgiji Eve Mahkovec. Začne pa se še pred spuščeno zaveso, ko po robu zavese igrivo poplesuje dlan, skrita v beli rokavici, torej kar bela rokavica. Je neke vrste zabavna uvertura, ali vabilo v svet duhov in njih zastrašujočih vsebin, ali kar v družinski teater, kjer se deluje v rokavicah, sicer čistih ter sterilnih.
Predstava poteka v dveh delih, ko se v prvem dejanju osvetlijo člani družine Addams in njih sorodstvena veja, tako tisti še živeči kot oni preminuli, ki sicer ne visijo v družinskih okvirjih po zidovih njihovih mračnih soban, ampak prihajajo kar iz grobnice sredi (začarane) hiše v slikoviti scenografiji Uroša Vidica, odeti tudi v izvirno kostumografijo Jelene Proković, primerno oblikovano statusu, karakterjem in času. V drugem delu prvega dejanja prihaja v ospredje še druga ameriška družina, pravo nasprotje Addamsovih, tudi ni na ravni njihovega mogočnega klana, so kar povprečna družina Krnekijevi, ki prihajajo iz Ohia. Humorističnih zapletov med Addamsovimi, tudi v odnosu z novimi znanci Krnekijevimi, je nič koliko, zato niti ne preseneča, da so karte že od začetka bile kar mesec vnaprej razprodane.
In kdo so ti petični junaki Addamsovih? Glava družine je bogataš ter petičnež Gomez Addams (Uroš Smole), ki vodstvo rad prepušča svoji ljubljeni ženi Morticiji Addams (Iva Krajnc Bagola), ta pa se v svoji pomembni družinski vlogi gosenično izvija ter prelamlja, preden izreče zadnjo besedo. Oba skupaj pa sta demokratično skladna pri vzgoji svojih dveh otrok, do Srede (Viktorija Bencik Emeršič), starejše hčerke s pirsingom v nosu, ki se odeva v črno ter zabava s samostrelom in uživa v mučenju ter ustrahovanju, med drugim tudi svojega mlajšega brata Bucka Addamsa (Jurij Weiss k.g.), ki je ves čas oblečen v kratke hlače in črtasto majo, pač igra vlogo zapornika.
Tu je še Gnoj Addams (Jaka Lah), Gomezov starejši brat, ovit v črno ogrinjalo, po videzu pa nekje vmes med prebivalci spodnjega doma, grobnice, in tistimi živimi v družinski hiši. Nastopa tudi neslišni butler Krč (Filip Samobor), nedoločeni ‘zombi’ vesoljnih razsežnosti. Brez babice Addams (Nataša Tič Ralijan), vsevede čarovnice, pa družina Addams ne bi bila popolna. Pri Krnekijevih, ki prihajajo iz West Jeffersona, je jasno, da je glava družine prenapeti Jan Krneki (Robert Korošec k.g.), ob njem pa njegova žena brez lastne misli ali besede, Alenka Krneki (Barbara Ribnikar k.g., Lena Hribar), ter boječi in ne ravno inteligentni sin Lukas Krneki (Matic Lukšič).
Obe družini pa se srečata na povabilo Addamsovih v njihovi hiši strahov, ko se zaljubita njuna otroka, Sreda in Lukas. Oziroma ko Sreda izbere nedoraslega Lukasa, verjetno po vzoru svojega očeta Gomeza, in se prvo dejanje konča s pogovorom o poroki. Ko se žal začetna, zabavno razgibana črna humoreska prvega dejanja ob koncu nekam dolgovezno zaključi, verjetno tudi zavoljo ponavljanja istovetnih sugestij gibalnega minimalizma, ki največkrat okviri, tudi razpotegne moč izgovorjene besede, še zlasti v oblikovanju gibke vloge Motricije Addams. V svoji pristno razgibani igri izstopata tako Jurij Weiss kot Viktorija Bencik Emeršič, ki svojo vlogo še mladostno nadgradi ter osveži v raznolikih gibkih samospevih oziroma izvedbah.
Po odmoru sledi še sklepno dejanje, v katerem sta videti obe družini v medsebojnem prijateljskem vzdušju, verjetno je nastalo (po odmoru) neko novo obdobje, tudi nov čas, ko ljubezen premaga vse ovire, in se vrstijo spevni songi, tudi steče zaključna scena v lahkotni plesni formaciji. Srečen konec muzikala ukaže na nove čase, ko verigo družinskih raznolikih stanj ter statusov združuje ljubezen svobodomiselnih novih generacij, tudi ni nujno, da se vse tako srečno zaključi kot v muzikalu Addamsovi. No, podobnemu dogajanju se da kar lepo slediti tudi v našem času, že če se samo ozremo po kronskih potomcih sedanjih dni.
Tudi v maju se vrstijo predstave zabavnega muzikala Addamsovi, in to 16., 22., 23. ter od 29. do 31.
