V produkciji Flote in na odru ter v koprodukciji Plesnega teatra Ljubljana je bil uprizorjen novi umetniški plesni presežek te gledališke sezone, in to prav tik pred koncem, če sezono štejemo od septembrskega začetka pa do junijskega zaključka šolskega leta. Zgodil se je humorno obarvan plesni performans, premierno predstavljen 29. junija (ponovitev 30. junija), naslovljen kot Absolutni Stereotip, avtorjev in izvajalcev Dušana Teropšiča in Veronike Valdés, ki sta ga konceptualno zasnovala skupaj z umetnico in kostumografinjo Saro Smrajc Žnidarčič. … Predstava Absolutni stereotip ne obravnava polja koreografije ali že prevečkrat prežvečenih sosledij sodobnih plesnih kombinacij, je vsesplošni življenjsko razpoznaven vzorec sesalcev, kar v živalskem svetu oznanja nujo prehranjevalne verige, ki temelji na izkoriščanju izkušenj in moči nad slabotnejšim ter še neizkušenim. V živalskem svetu je končno izhodišče gotovo poguba za šibkejšega, za močnejšega pa sitost … V človeških življenjskih sferah je tovrstno merjenje nasprotnih si moči vsekakor kompleksnejša zadeva, prepletena s čustvi in željami, ki v pozitivu privlačnosti pelje do odraščanja in dozorevanja osebnosti, tako kot v predstavi, ko je On gotovo četrt stoletja starejši od nje, Ona pa v tisti fazi odraščanja, ko protestno zavrača svojo ženskost in dozdevno podrejenost po današnjem vzorcu nadvlade moške in prevlade ženske populacije. … Začetna scena je kar bondovsko signirana; je popolna tema, po prostoru trde podlage pa odzvanjajo koraki ženskih petk. Po izteku nabojev napetosti in pričakovanj pa se del odra le osvetli (oblikovanje svetlobe Tomaž Štrucl) ter v vidno polje postavi lepo oblikovane nogice, obute v malce staromodne ženske salonarje s peto, nogice pa kar žensko stilno in manekensko korakajo, potem pa se osenčijo še kolena … in mit o zaobljenih ženskih kolenih se nemudoma poruši. Za nogicami kmalu zakorakajo še široke hlačnice, ki segajo čez črne moške čevlje, njih korak pa ni ravno odločen in težak, kot bi bilo pričakovati. Noge hitijo, korakajo, topotajo, drobijo, se srečujejo, da se že sprašuješ, le koga nosijo, nato pa zasveti polna luč, ki osvetli njo, mladenko, odeto v mladostni top številnih naramnic, s širokimi dolgimi hlačami, ki se kot kak mladi mačo skuša zvijati in napenjati mišice, ki jih sicer ni, potem pa še njega v petkah in v kratkem nabranem krilu, zgoraj pa stroga klasična srajca ter svetla kravata okoli vratu. Zdi se, da gledaš Aladinovega duha, kako se boči, in pred njim drobno (nekam že pase) žensko karikaturo. To je prva skica te dramsko kompaktno zastavljene in zanimivo zasnovane uprizoritve (dramaturgija Andreja Kopač). … Od tu naprej pa dramski tok ob dobro zastavljenem koreografskem orisu steče kot izrisana samoironija o značilnostih dveh ljudskih spolov, kot da se sledi brezčasni avtobiografij večnega Adama in Eve, ko le zunanje oblike okvirijo novodobni čas. Scena je asketsko prazna, postavljeni sta le dve beli straniščni školjki ravno toliko odmaknjeni, da se dobi vtis skupnega prostora, in je pri roki še kopica skladno zloženih toaletnih rol. Sicer so bele keramične školjke že kar značilni scenski rekvizit Teropšičevih samostojnih koreografskih del; tokrat pa večnamensko uporabni za sedenje, pogovor, meditacijo, kot garderobna omara, iz katere se vlečejo nametane "cunje", še celo kot nojevo skrivališče za njeno togoto, pa še tisto zrcalce za lepotičenje. Še rolam papirja je idodana večnamenska uporabnost, poleg širokega spektra brisanja, celo reke njenih solz, pa lahko te postanejo sila uporaben nadomestek za iskana lepotna polnila( ženska in moška), tudi za besno cefranje in topotanje … … Druga scena te koreografske enodejanke pa izpostavi njo princesko in njega arhetipa snubca, ki pleše okoli nje ter srčno udejanja njene misli, kaj šele želje; za kar imajo naši južni sosedje sila praktični rek: "Ti okom, ja skokom!" Smeh se kar živahno razlega po dvorani v trenutkih te njegove mačje naravnanosti, vse dokler se ne začne njegov rahlo seksualno popopran ples, ona pa se postavi v bran in postane neomajen zid. Njegov moški arhetip je užaljen, hkrati pa dovolj izkušen in moder, da se zna umakniti in tako zavlada obdobje tihote. V tretji skici ali kadru pa se v njej prebudi ženska, kača, ki se zvija, barva in osmišlja jabolka vabe, ko se že zdi, da njega nič ne more zdramiti, pa svoje opravijo solze, ta vzorec ženske slabosti in prebujene plemenitosti viteštva, nič manj v njem. Takrat se začne začetek konca uvodne poti, ko se končno zazreta eden v drugega in začneta svoj življenjski ples nasprotij, skladja ter privlačnosti v duetu dveh podob, ženske in moškega. Plesni duet Veronike Valdés in Dušana Teropšiča je v tej zgodbi vzorcev in vzročnosti do potankosti začrtan, ko je vsak gib konceptualno zasnovan in domiselno vgrajen v mozaiku koreografske celote Absolutni Stereotip. … Veronika je zablestela v svoji novi podobi ženstvenosti in kreaciji mladostnega zorenja, je odlična animatorka in domiselna plesalka, je sicer tudi že ustvarila vidna samostojna koreografska dela, tako sama kot v skupini svoje plesne generacije. Dušan Teropšič kot koreograf in plesalec ima za seboj kar zajeten ustvarjalni opus, v svojih avtorskih stvaritvah pa največkrat preseneča z lastno noto življenjske neposrednosti; ko je samosvoj in matematično konkreten. Ta njegov zanimiv ustvarjalni pridih se da zaznati tudi v predstavi Absolutni vzorec, ki sta jo v duetu z Veroniko Valdés odlično in dobrodošlo zabavno zasnovala skupaj z izbrano umetniško ekipo.
