33. Zimska plesna šola v pravi zimi, a z vročimi pedagogi in plesalci!

V tednu med šolskimi zimskimi počitnicami, od 23. do 26. februarja, je letos potekala že 33. Zimska plesna šola (ZPŠ) v Mariboru v organizaciji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, Območne izpostave Maribor in Zveze kulturnih društev Maribor. In tako kot vsako leto Zimsko plesno šolo vodi, načrtuje, organizira in spodbuja prijetno plesno vzdušje strokovna svetovalka za ples Minka Veselič Kološa; ko vsako jutro plesalce pričakajo sadni rdeči čaj (nesladkan), jabolka, bolj zdravi piškoti, dobrodošli oreščki in spodbudni pozdravi.Tokrat so tudi nekoliko preuredili  sprejemno sobo, iz čistilnice ravno pripeljali mehko preprogo, s katero se je odprt prostor izkazal za dobrodošel kotiček želenega oddiha, sproščanja in otroške igre. Vsak, ki je vstopil v sprejemni prostor, je začutil posebno vzdušje, tudi pozitivno energijo, ki se širi po delovnih dvoranah, in to ne le prvega dne, ampak vse do samega zaključka. Nekateri mentorji so celo predlagali, da bi v teh prostorih ostali še kak teden, tu spali v ‘spalkah’ in cel dan vadili ter plesali, drugi so jim veselo prikimali in že pripravljali načrte za enkratno akcijo.

Letos je bilo prisotnih okoli sto udeležencev, ki so se pridno premeščali od ene plesne delavnice do druge, med njimi tudi mentorji s svojimi učenci in profesionalni plesalci, ki so si vzeli čas za dodatno aktiviranje plesnega telesa, in resno delovno vzdušje je vladalo v vseh dvoranah. Minka je premišljeno združila predavatelje glede na njihov pristop k uku sodobne plesne tehnike ter nadgradnje z drugimi gibalnimi formami. Tako je potekal zaokroženi ciklus sodobnih plesnih ur za dve različni učni stopnji, I. in II. skupino plesnega predznanja.

Vadbeni program se je začel ob 9. zjutraj s Tino Valentan, ki je prebujala prisotne s svojo vadbo, poimenovano prebujajoče telo, in to najprej individualno, z notranjim osredotočenjem na lastno telo, potem še v parih ter dotikih, ko v svoj energetski krog sprejmeš partnerja in se z njim spustiš v prostor.  Vsak dan se ni začel enako, ampak glede na stanje tečajnikov. Tisto jutro, ko je začelo znova snežiti in se je zunanja temperatura spustila tudi pod minus deset stopinj Celzija, je ob vsesplošnem energetskem primanjkljaju preusmerila jutranjo uro v popolno jogijsko dihanje. Telesna temperatura vsakega posameznika se je tako dvigala, da je pot kar curljal po licih, nato so se počasi zaznali tudi telesni premiki. Tina se usmerja v somatske prakse ozaveščanja notranjih telesnih mehanizmov, ki pripomorejo k utelešenju giba, v jutranji uri pa k prijetnemu prebujanju plesnih teles in njihovi pripravi na druge fizične zahtevnosti.   

Pedagog in koreograf Simon Wehrli je vodil delavnici Flying Low I. II,, delovni program pa usmerjal k drsnim prostorskim oblikam, tudi hitrim menjavam smeri ter obratov, kar doprinese k prostorski orientaciji, zahteva pa gibalno sproščenost, tudi osvojeno osnovno znanje sodobne talne tehnike, ko lahko le dorečeni vzgib pripomore k lahkotni viziji padcev ali talnega drsenja. Simon živi z družino v Mariboru, aktivno deluje v svoji domovini Švici in mednarodnih vodah, sicer pravi, da več kot tri tedne ne zdrži na enem mestu, potovanja ga ustvarjalno in energetsko bogatijo, poleg profesionalne plesne usmerjenosti se je našel tudi v glasbi, izbrani instrument so bobni. Veliko mu pomeni narava: "Pri vas imate zelo razvito kakovost življenja," je dejal ter dodal, da smo usmerjeni k naravi, in to dovolj ozaveščeno. 

Prvič je na Zimski plesni šoli svojo plesno delavnico predstavila Urša Rupnik. Oblikuje jo po vzoru svojega učitelja Joeja Alegada, je tudi njegova asistentka, vodila je dve delavnici, deljeni po plesnem predznanju: Follow the folow I, II. Iz njenih ur so tečajniki prihajali popolnoma premočeni, ko je vadbo usmerjala na tla ter dinamično zaobjemala prostor, učno tehniko povezovala z dihanjem, zahtevne kombinacije pa predhodno krepila z vajami za moč. Trenutno s soplesalko Lizo Šimenc še naprej raziskujeta in se usmerjata v mitološki lik Meduze. Tako sta v tandemu Urša Rupnik in Liza Šimenc na odru Pocket teatra 11. januarja razgrnili svoj novi vpogled v ta starogrški simbol ženskosti, tokrat  v odsevu telesnih – spolnih ujetosti dveh ženskih teles (ponovitev je bila 13. marca) 

Na ZPŠ je presenetil prihod Tamása Tuze, predvsem pa njegov izjemno temperamenten učni pristop k sodobni plesni tehniki, ki ga kombinira z osnovno telesno postavitvijo, tudi vešče uri odskoke, ob tem tudi skoke v svojem programu Grand Eagle, deljenem po starosti: I. nad 12 let in II.  nad 16. Prav tako je presenetil še s svojo slovenščino z rahlim primorskim naglasom. Tamás je bil šest let član naše profesionalne plesne skupine En-Knap Group, še vedno aktivno deluje v tehnični ekipi Španskih borcev, v Ljubljano pa se vozi iz Ajdovščine, kjer živi in poučuje. Življenje v Ajdovščini mu je tako všeč, da se že informira glede učenja slovenščine za svojo srednješolsko nadgradnjo, saj načrtuje vpis na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), smer študij snemanja.

Jurij Konjar je tudi prvič vodil delavnico kontaktne improvizacije I in II v okviru ZPŠ. Za kontaktno improvizacijo meni, da je praktično borilna veščina, ki zahteva popolno osredotočenost in sodelovanje, nikakor ni parazitski odnos, kot je to v primeru, ko eno telo nosi ali se le naslanja na drugo. V njegovi kontaktni improvizaciji, kot pravi, sta  partnerja v duetu aktivna ter enakopravna akterja, ki ustvarjata ter delujeta v prostoru plesnega sodelovanja in občutenju dveh teles v neposrednem stiku. "Delovni odnosi z okoljem in sodelujočim partnerjem so del tega okolja, oblikujejo tudi vtis o okolju," je Jurij poudaril pomen telesnih stikov in gibalnega prostorskega sodelovanja. Jurija je kar težko ujeti, saj je večinoma ‘leteč’ po plesnih poteh in odrih, veliko v Franciji, Grčiji, tudi večkrat čez lužo. Pohvalil je program Zimske plesne šole, dobrodošlo povezovanje različnih plesnih vsebin, kar je v pomenu dobrega delovnega vzdušja komentiral kot plesno slavje: "Je festival učenja plesa, kar pomeni srečanje, izmenjavo, dobro delovno skupnost, in je radost."

Šesta, tudi po urniku zadnja plesna delavnica tokratne programske usmerjenosti v sklopu sodobnih plesnih tehnik, je bila fluid balance, namenjena plesalcem nad 14 let, usmerjena k fuziji akrobatike in zahtevnih gibalnih ravnotežij, vodila sta jo Katjuša Kovačič in Nikola Orešković.

Za mlajše in tiste, ki so  želeli sodelovati, sta Katjuša in Nikola pripravila tudi uro borilne veščine capoeire, ki jo poznamo že nekaj let. Pedagoginja, plesalka in koreografinja Katjuša Kovačič meni, da je veliko več kot le borilna veščina, je kompleksno gibanje, ki aktivira vse telesne senzorje, zazna se tudi socialna nota, ko gibanje poteka v krogu ter usmeritvi k skupini. "Capoeira izhaja iz Južne Amerike, iz tradicije njihovih staroselcev, Indijancev, zaznajo se tudi kulturne primesi španskih osvajalcev ter afriških sužnjev," je poučila Katjuša. Uro je vodila  v  tandemu z Nikolo Oreškovićem, ko so mladi udeleženci dobili možnost preizkušanja in izvajanja ritmov capoeire na tolkalih, tudi peli ob njuni spremljavi, torej kar kompleksno zaobjeli tradicijo te gibalne veščine. Skupinsko muzikalno ter gibalno usmerjenost tečajnikov v krogu plesne dvorane je spremljal Nikola na starodavnem instrumentu berimbau, na dolgem loku napetem z eno struno, na njej pa polbuča, kar po mnenju strokovnjakov predstavlja zahteven igralni instrument. Katjuša je začela svoje plesno znanje najprej bogatiti na urah Jane Kovač Valdés, potem se usmerjala k drugim plesnim delavnicam, tudi delovala v okviru Impro lige. Pozneje pa se odločila ter napotila na Kitajsko, na  enoletno izobraževanje na pekinški Art SchoolR s programi borilnih veščin, plesa, gledaliških oblik in akrobatike, v katero se je študijsko usmerila. Sodelovala je tudi na Šugli in z gledališčem Ane Monro ter se končno odločila za samostojno profesionalno pot. Z Nikolo sta se srečala na eni od delavnic capoeire na Reki. On prihaja s področja borbenih veščin, kjer je tudi več let uspešno tekmoval, s capoeiro pa se skušal rehabilitirati po težji poškodbi. Izkazalo se je, da mu je capoeira pomenila več kot le rehabilitacijo, saj ga spremlja že deset let. Živi v Zagrebu in težko prenaša mraz, meni, da je v njem prisoten večji genski delež njegovih dalmatinskih prednikov, ko venomer išče toplejše kraje. Sodeloval je tudi v Zagrebškem gledališču mladih ZPA, s Katjušo pa delujeta v paru že več kot pet let. Lani sta se grela in poučevala mesec dni na Borneu, kar načrtujeta tudi za to leto ter upata na kak mesec več in še  dlje.

Za otroke, stare od pet do sedem let, je vodila delavnico pedagoginja in koreografinja Saša Lončar, poleg pa še delavnico za mentorje, po vsaki delavnici je navdušeno in nasmejano pripovedovala o ustvarjalni razigranosti otrok. Starši niso mogli po zaključni produkciji najmlajših prehvaliti zaokrožene otroške predstavitve, ki je nastala v teh treh dneh. Otroci so svojo uro začeli z igrivim razgibavanjem, nato izstopili iz dvorane in ob znaku prav tiho ter v vrsti vstopili v plesni prostor in se usmerjali h gradnji svoje plesne zgodbe. Kar se je na eni uri postavilo, si je bilo treba tudi zapomniti, da bi se prihodnjo uro lahko nadgrajevalo, na kocu pa zaključilo.

V sprejemni dvorani in med odmori so tekli pogovori o stanju kulture, umetnosti ter finančnem preživetju neodvisnih vladnih organizacij, seveda z usmeritvijo na plesno področje. Pogovori so privedli tudi do zanimivega vsesplošnega zaključka, da beseda ples predstavlja široko pojmovanje zabave, igre ter športnih gibalnih usmeritev. Medtem ko se plesna umetnost tako kot preostale umetniške zvrsti (npr. glasbena ali likovna) programsko usmerja k raznolikim študijskim ter profesionalnim plesnim oblikam – od klasičnih do novodobnih, in v taki zasnovi je sodobni ples le ena od plesnih umetniških zvrsti, ne pa favoriziran sinonim za plesno umetnost. In ker se je poimenovanje plesne umetnosti gradilo že prvega dne, je beseda plesna umetnost živahno odzvanjala v pogovorih v preostalih dneh ZPŠ. Pogovori s predavatelji so ukazali na njihovo sila aktivirano nomadsko žilico, saj so plesni nomadi sodobnih dni.
V času 33. Zimske plesne šole je bila v veliki dvorani Narodnega doma Maribor uprizorjena predstava Sokol! Iztoka Kovača in Janeza Janše, v organizaciji Društva Nagib ter v sodelovanju z Narodnim domom, uprizoritev pa navdušila vse prisotne, žal so zavoljo omejenega prostora in števila sedežev nekateri ostali brez možnosti ogleda. 
Zaključek 33. Zimske plesne šole Maribor spodbuja že k razmišljanju na njeno 34. edicijo, tudi v rahlem upanju na toplejše zimske dni, čeprav je beli sneg pripomogel k sijočemu mestnemu vtisu, tokrat veliko bolj zasneženemu in belemu od ‘bele Ljubljane’. 

View Gallery 11 Photos