Tadej Brdnik je pred 22 leti odpotoval z dvema kovčkoma iz svojih rodnih Slovenskih Konjic v New York in se domov ni več vrnil. Sicer občasno obišče svojo mamo, mesto in prijatelje, medtem ko živi in deluje v New Yorku, kjer je eden od vodilnih plesalcev, koreografov in tudi pedagogov v mednarodno znani Martha Graham Dance Company. Srečala sem ga v nedeljo, 17. maja, na jutranji delavnici graham tehnike v času festivala 8. KORPUS, v dvorani Plesnega foruma Celje, ko je podrobno in o vsakem vzgibu telesa posebej razlagal ter gibe členil na osnovne faktorje in se je njegov značilni smeh razlival po prostorih. Tečajnice so mu sledile in poskušale izvesti to, kar je predstavil, poudaril in pojasnil. "Kak pedagog!" sem pomislila. Kako bi bil dobrodošel v naših pedagoških plesnih in profesionalnih dvoranah, ne le zavoljo same tehnike graham, ampak tudi zavoljo postavitve telesa v prostor in darovanja svojega bogatega plesnega znanja plesalcem. V uri in pol, kolikor je trajal ta kratek seminar, so bili njegovi napotki prav dragoceni, za udejanjenje teh pa bo še potrebno vaditi in gotovo še organizirati kako njegovo delavnico. Po zaključku delavnice je sledil najin pogovor.
Začel sem v Konjicah v plesni skupini Dionis, ki jo je ustanovila Vesna Kukič. Na eno od predstav Dionisa je na ogled prišla Neja Kos in me takoj povabila v eno poletno plesno šolo, in tako se je začel moj ples. Po osnovni šoli v Konjicah sem se naprej na šolanje napotil v Maribor in se tudi priključil Plesnemu Forumu Celje. Potovanja med Konjicami, Mariborom in Celjem so bila kar naporna, da sem proti koncu šolanja svojo plesno vnemo nadaljeval pri Plesni izbi Maribor, ki jo je vodila Minka Veselič. In če ne bi bilo mojih treh mam, ki so me bodrile in vodile, ne bi bil danes to, kar sem. Zahvaliti se moram poleg svoje mame tudi Neji Kos in Gogi Stefanovič, ki sta mi nudili veliko; le koliko dni in noči sem preživel v njunih domovih. Res, če ne bi bilo teh žensk, ne bi mogel doživeti svoje kariere. Ples mi tako kot takrat tudi danes pomeni veliko in je del mojega življenja, je del mene.
Težko bi potrdil mamine besede. Spomnim pa se, da sem še v OŠ kot desetletnik igral nogomet. Na eni od tekem je k meni pristopilo dekle in dejalo, da imam odličen ritem. Takrat o ritmu nisem vedel praktično ničesar, zato je rekla, če hočem spoznati, kaj je ritem, naj pridem na njihovo delavnico. In ker sem bil povabljen na ogled delavnice, sem se vabilu tudi odzval. Tako se je samo od sebe zgodilo, ne da bi jaz karkoli iskal, kajti tistega dne se je pred menoj postavila, praktično tlakovala moja bodoča življenjska pot; prišel sem na ogled delavnice novo formirane plesne skupine Dionis, in moj ples se je začel.
Kako ti je uspelo pristopiti k sloviti skupini Marthe Graham?
Leta 1991 nisem razmišljal o tem, da bi postal plesalec, sicer sem rad plesal, po maturi pa se odločil in vpisal na fakulteto za novinarstvo, se tudi že videl v vlogi novinarja, ki bo pisal o plesu. Nekako v istem času me je Vesna Kukič nagovorila, da se prijavim na plesno tekmovanje, ki ga prireja Benetton. Pristal sem in se tudi z njo pripravljal na ta dogodek. Tako sem se junija 1992 znašel med 150 prijavljenimi, ki so prispeli iz celega območja Evrope, na mednarodnem tekmovanju Benetton Danza Competition v Trevisu. Tekmovanje je potekalo pet dni, in vseh pet dni smo se udeleževali različnih delavnic, na koncu pa morali predstaviti še svoj solistični ples. Jaz sem zaplesal svoj solo iz produkcije Plese izbe Maribor: Bog igra golf. Mislim, da mi je ravno ta solo pripomogel, da sem pristal med zmagovalci modernega dela tega plesnega tekmovanja. Trije smo bili srečni nagrajenci, ki jim je bila dana možnost enoletnega izobraževanja pri znanih plesnih skupinah. Izbiral si lahko eno med tremi ponujenimi šolami: Martha Graham, Alvin Ailly N.Y. ali Maurice Bejart Studio Lusanne. Meni so predlagali Martha Graham school, seveda do takrat o graham tehniki nisem imel nobene informacije. Neobvezno so me povabili že na poletne seminarje pred jesenskim začetkom šolanja, zato da bi se lažje odločil ali pač ne odločil za šolanje pri njih, tudi da vidim, če bi mi odgovarjalo bivanje v N.Y. Prispel sem v New York z dvema kovčkoma v rokah in se iz tega mesta nisem več odselil. Ko sem prispel v N.Y., sem se prvič počutil tako samega, zapuščenega, bil sem povsem neopazen v tisti množici ljudi. Niti ni bil negativen občutek, nasprotno, bil je kar dober, kajti lahko sem se ravnal, kot sem hotel, in to brez pritiskov s strani drugih. Leto je minilo in povabljen sem bil v Martha Graham II, v skupino mlajše generacije plesalcev, po dveh letih pa, leta 1996., postal tudi član Martha Graham Company. Tako sem začel in pred kratkim tudi zaključil svojo plesno kariero v M.G. C., in to po skoraj 20 letih, kar se je zgodilo ravno letos pred tremi tedni.
V N.Y. se na vrhuncu sezone, nekje konec marca, uprizarja New York Season, kjer se predstavljajo plesne skupine. Zadnjega dne se je zgodilo nekaj zanimivega. Eden od plesalcev se je poškodoval in ni mogel zaplesati zahtevnega dueta, ki sam ga sam velikokrat odplesal, tako da sem prevzel njegovo vlogo. Bila je to 17. minutna koreografije Marthe Graham: Errand in to the Maze. Druga zanimivost pa, da sem zaplesal skupaj prav s soplesalko, s katero sva sicer tudi veliko preplesala in celo istega dne in na isti dan vstopila v graham šolo. Ona je prišla z juga ZDA, iz Louisiane, in jaz iz Slovenije, o nama pa so govorili, da sva tista dva novinca, ki ne znata govoriti angleško, kajti njena angleščina je bila taka, da je nihče ni razumel (in zadonel je smeh ob spominu na njen južnjaški in nerazločen akcent, ki mi ga je tudi posredoval, seveda pa ničesar razumela). Nato je še stekla turneja, ki se je pred tremi tedni končala in z njo tudi moja kariera plesalca, za kar sem se s premislekom tudi odločil.
Kaj sledi?
S prvim julijem prevzamem funkcijo v organizaciji Martha Graham Company, poleg glavnega učitelja profesionalnega nivoja graham tehnike sprejemam tudi dolžnost programskega direktorja, ki skrbi za internacionalni program širjenja graham centrov in plesnih delavnic po svetu. Že leta 2007 sem postavil oddelek za mlade plesalce, kajti vedno sem imel občutek za delo z mladimi generacijami, in tako kot so meni pomagale Vesna, Goga in Neja ter tudi drugi plesni učitelji na moji poti, želim še sam pomagati mlajšim, da si lahko ustvarijo kariero tudi večjo, kot je to uspelo meni. To je moja srčna motivacija, ki me vabi in kliče.
Amerika je moja življenjska baza, ki mi nudi točno to, kar potrebujem, in seveda ostajam v New Yorku. Kolega sva z Astrid Ussar Workman, z njo sva kar v kontaktu. Ona organizira dober festival plesa The Dance Gallery, k njej velikokrat prihaja njena sestra Mojca Ussar, ki jo tudi kdaj srečam. Srečal sem se tudi z Mojco Majcen, ko je prišla v N.Y.. Slišal pa sem, da je v N.Y. tudi Petra Plečko, vendar se nisva nikoli srečala, spominjam se sester Plečko, tudi Barbare. Da pa imam malo kontakta s svojo rodno Slovenijo, pa se da opaziti v mojem govoru, kaj ne?
Ali lahko rečeš, da te je življenje presenetilo ali pa da si ga ti presenetil?
Mene življenje vedno preseneča, mogoče tudi sam spodbujam presenečenja, in si zato želim, da me življenje preseneča; saj se le tako lahko vedno znova naučim nekaj novega. S ponosom gledam nazaj, ker mi je uspelo ustvariti plesno kariero, vem, da si kaj takega mnogi želijo, vendar se mi ne zdi, da se je moja kariera končala, celo menim, da se moje življenje šele začenja. Življenje je skupek dogodivščin ne glede, ali si poleg odra ali na odru. Vem, da je ples moja dejavnost, vendar v kakih vlogah bom še naprej sodeloval na tem področju, tega ne vem, niti nočem vedeti, tudi ne, kaj se bo zgodilo jutri; kajti če bi vedel, to ne bi bilo več presenečenje. Koreografije Marthe Graham so v toliko postavljene, da lahko vedno znova najdeš novo spodbudo, rešitev, ko se sprašuješ, kaj bo naredil tvoj partner danes, kako boš ta trenutek doživljal svojo vlogo, kaj lahko dal, kašen bo oder tega večera, kak vonj ima scena …, in njene koreografije niso dokončno določene. Tudi nianse so tiste, ki me spodbujajo in vodijo do novih spoznanj, saj v svojem delu težim za tem, da razvijam nivoje razumevanja, kot ustvarjalec pa, da jih čim več tudi dosežem. Njene koreografije nikakor niso stare, saj se vedno znova dogajajo samo danes. Mogoče so za gledalce enake, vendar za mene ima vsaka predstava svojo nianso, in čeprav gre za isto predstavo istega naslova, za mene ni nikoli ponovljiva, kajti vsakič se znova predstavi na odru, vsakič na novo zaživi, in tudi zato sem lahko tako dolgo ostal v plesni tej skupini.
Trikrat sem gostoval v Atenah in doživel mogočni Panteon, ko sem plesal na odprtem v koreografiji Marthe Graham The Key of The Heart, in plesal ob tej mogočni arhitekturi Stare Grčije, še posebej pa, ko je koreografija slonela na Medeji in jaz bil Jason, tudi obstal sem in občudoval to lepoto arhitekture, in se celo počutil kot grški kip. Bilo je enkratno in neponovljivo doživetje, in je vsaka predstava bila povsem drugačna. Pred dvema sezonama sem v istem miljeju plesal v koreografiji Echo, Grškega koreografa Andonisa Foniadakisa, njegovo zgodbo o Narcis. Predstava mi je bila všeč, ker je gibalno izzvenela povsem drugače, pa tudi zato ker sem lahko v Grčiji plesal v predstavi grškega koreografa. Doživetje je bila tudi Night Jorney, koreografija M.G, ki sem jo lahko zaplesal v Parizu. Tako oder Pariške kot Berlinske Opere predstavlja svojevrstno doživetje, nič manj Dunajska Opera. No, tudi gostovanje v Sao Paulu je bilo posebno doživetje, prav zaljubil sem se v teater Municipal de Sao Paulo. S plesom lahko veliko potujem, spoznavam svet, in to me veseli, tudi veliko poučujem na Kitajskem na Beijing Academy. Brez plesa tega vsega ne bi doživljal in ne imel.
Aktivno sodelujem v mednarodni skupini Battery Dance Company, je dobrodelna organizacija, ki s pomočjo telesne komunikacije spoznava in pomaga pri psihofizičnih stanjih ljudi in z gibanjem vpliva na osebnostno osvobajanje, tudi vzpostaviti telesno komunikacijo. Imel sem enkratno izkušnjo s slepimi na eni teh delavnic, ki so sedeli v krogu brez dotikov, neverjetno kako so plesali, čutili gib in glasbo. In čeprav ne vidijo, pa prostor veliko bolje začutijo kot mi. Oni preprosto delujejo v prostoru. Veliko sem se naučil od njih. Spoznavanja novih krajev in kultur gotovo širi človekova obzorja, na mene pa sta najbolj vplivali in me spreminjali tako Brazilija kot Indija. Brazilija me je kot taka povsem prevzela, njihov jezik, ki valovi kot morje, pa način, kako tam ljudje uživajo življenje. Ljudje tam le toliko delaj , da bi lahko živeli svoje življenje, kajti živeti življenje jim je najbolj pomembno. V Ameriki pa najprej delamo, potem živimo. V Indiji sem dojel, kako malo imajo in kako mogočna je njihova kultura, pa kako bogata je hrana, ki jo vsak dan užijejo … Velikokrat sem se vračal v Indijo, tudi na področja socialne ter politične problematike. Delal sem z dekleti v starosti od 12 do18 let, ki so jih ugrabili ali kako drugače pridobili in jih prisilili v prostitucijo. Bile so povsem brez življenja, učil sem jih spoznavati lastno telo, zaživeti s svojim telesom, zgraditi samozavest, gibati se, tudi predstavil drugačne možnosti, in spodbujal občutke v notranjosti … V enem tednu so svobodno zaplesale, tako da sem jih postavil na oder. Odnos do žensk je v teh predelih skrajno slab. Ni bilo enostavno, ob sebi sem imel tri čuvaje, kajti njihovi zvodniki, ki si jih lastijo, so se borili proti osvobajanju.
Pred nastopom nikoli ne vadim koreografije, se koncentriram na temo, na prostor. Največkrat meditiram v tišini, tudi ob izbrani glasbi. Predvsem se skušam vživeti v svojo vlogo, ne le emocionalno, ampak jo umestiti v dani prostor. Če je to mogoče duet, potem še svojega soplesalca/-ke ne želim videti, kajti hočem doživeti presenečenje najinega srečanja, in to v tistem trenutku, ko se zgodi na odru. V kolikor je presenečenje pristno in ni zaigrano, potem to doživi tudi gledalec. Imel sem srečo, da sem plesal s krasnimi plesalkami, sicer največkrat v duetu s soplesalko Miki Orihara. Midva pred nastopom nikoli nisva vadila koreografije, ampak sva se pogovarjala o najinih vlogah, o najinem odnosu, o tem, kako naj komunicirava na odru. Vse, kar sva poudarjala, gradila in razvijala v takratnem pogovoru, se je zgodilo v najinem plesu na predstavi, na odru. S plesom želim doseči, ustvariti in ponuditi več nivojev izražanja, kajti na odru je pomembno, kaj se zgodi, to si gledalci zapomnijo, ne le, kaj in koliko se dogaja.
Moja mladostna plesna kolegica Estela Žutić, s katero sva plesala v Plesnem forumu, je danes ob najinem obujanju spominov omenila moje zaprte boke (smeh) … Ni veliko plesnih tehnik, ki se lahko oznanijo za tehniko, ki bi gradila plesno telo, veliko pa je poplesavanja in iskanja gibalnih motivov. Tudi nimam nič proti temu, nasprotno. S plesom je tako kot s slovnico, ko obvladaš slovnico in spoznaš jezik, si lahko pisatelj ali poet, ki ob dobrem znanju jezika lahko kuje lastne verze, se z verzi poigrava, dokler pa ni znanja, je pač neka rima ali neko besedičenje, ki nima plemenite jezikovne forme. Tako je tudi s plesom. Sam sem veliko plesal in sodeloval z drugimi znanimi koreografi in imeni, kot so Bariyshnikov, Bejart, Rob Nillson, Trisha Brown, Nacho Duato, Yvon Rainer, Susan Storman …, tudi plesal v znameniti Judson Church .., tako moderne kot sodobne plesne stile. Tisti, ki me niso poznali in niso veliko vedeli o graham tehniki, so mi rekli: "Ti prihajaš iz grahama," kajti opazili so moj odnos do prostora. To, kar sem postal v plesu in danes sem, se lahko zahvalim samo grahamu. Obstajata graham stil in graham tehnika. Graham stil je koreografski sil graham predstav, tehnika pa ozavešča in odpira telo, daje plesalcu čut za prostor, spoznavanje lastnih zmožnostih in potrebno spodbudo za nadgradnjo le-teh. Ko spremljam mlado telo, in če ima tri stvari potrebne za ples ali vsaj dve, bo lahko postal plesalec, in te so: 1. ogenj, 2. talent in 3. telo. Pri tem pa pravim, da mora biti ogenj vedno prisoten, saj moraš hoteti, imeti voljo, torej ogenj. Talent lahko nadomestiš z vajo, seveda tudi telo je potrebno … Ko poznamo tehniko in razumemo telo, potem je trening tisti, ki gradi in razvija naše telo, naš ples. Vendar trening brez razumevanja lastnega telesa in brez znanja o kvaliteti gibanja ne vodi k hitrejšem napredovanju. Vsak gib mora imeti svojo pozicijo, nič drugače ni, ko stojimo ali hodimo. Robert Wilson, znani avantgardni direktor, ko izbira plesalce za svojo ekipo, jih najprej pusti stati pet minut, potem morajo hoditi po prostoru in med hojo izvesti štiri plijeje (plesne počepe), nato pa se zahvali in obvesti, da bo informacija o izboru visela na oglasni deski. In vedno samo tako izbira plesalce. Zakaj? Kajti če lahko stojiš pet minut, potem deluješ, s hojo po prostoru kažeš razumevanje prostora, plije pa je pokazatelj tvoje plesne ozaveščenosti. Vedno poskušaj biti večji in višji v prostoru, rasti v gibu. Tudi danes sem na delavnici poudarjal, da je gib energija, da se roke gibljejo s telesom in so del te energije, da je dvig nog posledica telesne akcije …
Prišel sem domov in zaživela je moja preteklost, spomnil se svojih začetkov. Pravo doživetje je bilo ponovno vstopiti v te znane prostore, pa čeprav so sedaj drugi plesalci in so kavči, mize drugačni, vendar to je kraj, kjer sem nekoč plesal, se izobraževal. Tudi ponovno srečanje z Gogo je svojstveno doživetje, z njo imam poseben odnos, je del mene in mojega plesa. Mogoče sem takrat kot najstnik drugače gledal in dojemal, tako kot ti današnji mladi, ampak taki plesni centri so mi danes skoraj bolj pomembni kot oni profesionalni. V njih spodbujaš ljudi, da postanejo boljši, tudi zanetiš ogenj, kajti včasih so mladi, ne da bi se tega zavedali, sami sebi sovražnik. Mogoče sem bil tudi sam tak v njihovih letih, ko mi je ples bil le v veselje. Žal pa je čas bil prekratek, ko bi vsaj ostal en teden, da bi lahko videl, kaj lahko naredijo in česa so zmožni. Ko me je Goga vprašala, če bi vodil delavnico, sem bil takoj za, to čutim skoraj kot dolžnost. Plesne delavnice vodim po celem svetu, le v Sloveniji ne. Upam, da pridem še v Slovenijo in vodim tudi tu kako svojo delavnico, vabilo bi z veseljem sprejel.
Na ponovno snidenje, dragi Tadej!
