Bi se na začetku intervjuja lahko našim bralkam in bralcem predstavil v nekaj stavkih kot plesalec in kot oseba. Kdo si, Drejc Derganc?
Kdo sem? Kar takole brez ovinkov. Izgleda, da se bomo lotili zadeve kar z najtežjim vprašanjem na začetku. To mi je všeč – gledati resnici neposredno v oči. Stvar je, da si tudi sam prerad postavljam isto vprašanje – kdo sploh sem ? Težava je, da je odgovorov nešteto in da se vsak nov dan v odsevu ogledala spopadem z novim fantom, ki raste in se v toku življenja nenehoma spreminja. Prav zato močno dvomim, da bi vam v nekaj stavkih lahko odprl vrata v svoj svet, a recimo, da sem predvsem drugim človek. Človek, ki ustvaril si je ideale, in verjame, da jih enkrat bo imel. In moja sredstva ? Iskrenost in pogum, da sprejmem to, kar v resnici sem – to pa omogoča le umetnost.
Zdi se mi, da je ustvarjalnost z mano že od rojstva, a s svojimi plesnimi ambicijami sem se soočil šele tekom gimnazije. Če pogledam za nazaj, se spomnim, da kot čisto majhen fant sem neizmerno rad se valjal in vrtel v dnevni sobi in temu je sledilo rado kakšno petje ali maškarada, na vsak način pa so se te prigode vselej končale s sugestijo: "Drejc, si prepričan, da ne bi rad plesal? Saj sploh ne veš, kako zelo potrebujejo fante. In ti …" Potem je moja mama po navadi obmolknila, ko sem jo prekinil z grenkim pogledom, ki ji je dal vedeti, da ostaja moj odgovor ne. Moram priznati, da sem že od majhnega deležen ljubezni in popolne podpore s strani svojih staršev, starih staršev, pa vendar …, to me žal ni ubranilo pred poštenim deležem seksizma, homofobije in tradicij, ki so kraljevali na ulicah Ljubljane, v moji šoli in doma. Dolgo sem zatiral dele sebe, ki mi zdaj predstavljajo edino možno resnico o življenju – k sreči pa sem moral kmalu zrasti. Tako sem spoznal, da edina oseba, s katero moraš živeti vse do smrti, si sam Ti. In takrat sem se odločil, da se ne bom zapiral v zapor, katerega rešetke nam krojijo mnenja drugih.
In tvoje dosedanje šolanje pred odhodom v Švico? Kdo te je navdušil za balet in zakaj ravno balet?
Ko sem končno dal prostost radostim, željam, ki so se skrivale v meni, sem se predal vsem možnostim, ki mi jih ponuja svet … Res je, da sem bil imel za sabo že osnovno šolo in z njo zaključena leta likovne izobrazbe, gledališkega pouka, tujih jezikov, petja in nazadnje končano šolanje s klavirjem – tako hvaležen svojim staršem in trdemu delu, ki sem ga bil vložil, sem si ustvaril močno podlago ustvarjalnega izražanja, ki je samo čakalo, da se poda na novo pot. In ta se je pričela v Kazini, ko sem se končno vpisal k uram plesa; povsem brez načrtov in ambicij, za zabavo in za smeh. In čeprav se je pričelo vse nedolžno, se je meni spremenil ves svet. Tistih nekaj ur na teden, ki sem jih "prešvical" v dvorani, v družbi Mihe Matevžiča in Urške Kosec, tistih nekaj ur s trenerjema, ki sta postala zgled, je v meni zasadilo novo ljubezen. Ljubezen do plesa. Nekaj let kasneje pa sem ugotovil, da to ni dovolj, da plesni svet, v katerem sem se gibal, ni odtehtal teže, ki jo iščem. Spoznal sem, da živim na žalost na napačni strani zgodbe – tekmovanja, površinskost in nek tek za zmago, ki je ni … V gimnaziji mi je življenje končno namenilo sad spoznanja in vse solze, ki pritečejo ob njem. Takrat sem prvič se soočil z dejstvom, da to ni dovolj, da ples ne more zame biti šport, da ples je zame kot literatura. Ples je zgodba, ki napišeš jo z rokami, ples je slika, ki narišeš jo z nogami, ples je igra, ki premami, da zapoješ pesem v gibu in omami … Zame to je pravi ples – Umetnost. In to zadihal prvič sem pri sedemnajstih letih, ko na oder stopil sem hvaležno Kjari Starič. Kjara – zgled, vera, podpora, iskrenost, motivacija in entuziazem. To bi bilo le nekaj glavnih točk, ki jih je prinesla luč, s katero je posijala nova mentorica v moj svet. Z novo pedagoginjo ob strani sem se prvič res predal v ples in zaplaval v vode klasičnega in sodobnega baleta. Uradno sem se pridružil mladi kompaniji Kjara’s Dance Project leta 2011, kjer sem v teku enega leta postal eden od solistov in se aktivno udejstvoval vse do mojega odhoda v Švico, septembra 2013.
Kaj je botrovalo tvoji odločitvi, da odideš v tujino, kaj je bilo tako privlačno, da si šel na avdicijo na slovito šolo L’école-Atelier Rudra-Béjart?
Kot sem že namignil, sem se s plesom pričel ukvarjati zares šele pri 17. letih, kar je relativno pozno. A prepričan sem, da je ples v meni že od rojstva. In v to je verjela tudi Kjara. Ko sva skupaj združila moj trud, predanost in njen izredno močen čut za posredovanje znanja, je bil rezultat več kot očiten. Poln ambicij sem kot najmlajši član KDP-ja požiral vse podatke okoli sebe, v sodelovanju s Kjaro in predvsem ostalimi plesalci, ki so bili starejši in izkušeni – pogoji so bili popolni in predan sem bil konstantnemu napredku. Sedaj samozavestno lahko rečem, da sem doživel razcvet, doživel sem razvoj na svoji plesni ravni in naredil ogromen korak naprej v zrelost. Pomikal sem se hitro in pomikal sem se daleč. In razlog uspeha bil je jasen, disciplina, motivacija, predanost, predvsem pa dejstvo, da sem delal to, kar imam rad, dejstvo, da preprosto sem živel … In v svojem letu sem ugotovil, da bi rad odšel še dlje, rad spoznal bi samega sebe in umetnost na najvišji ravni. In kot naročeno je v Križanke prispel Béjart Ballet – svetovno slavna kompanija iz Lausanne. In v meni so utrnile se sanje … Tistega poletnega večera v Ljubljani sem izvedel, kaj je Rudra. Akademija pod okriljem velekompanije, ki nahaja se v francoski Švici. Akademija, ki vsako leto sprejme 20 plesalcev s celotnega sveta in jim nudi edinstveno mednarodno šolanje v okviru Béjartove filozofije … In v trenutku vedel sem, kam vodi me življenje. Vedel sem, da moram iti tja, kjer čaka me združitev vseh umetnosti v eno, v filozofijo Plesa kot nadumetnosti, ki v sebi bo povezala literaturo, gledališče, glasbo, gib, vse ideje, slike in vsa čustva. Seveda tega ne mislim prevzetno, a v noči videl sem utrinek tam na nebu, kot da bi Béjart ustvaril vse to zame…
In kako je prišlo do tega, da si postal tudi del nastopajoče mlade skupine?
Zdi se mi, da bi bil najboljši odgovor na to moj oče. Moj oče je kot moja mama verjel vame že od samega začetka in z vsemi nauki, ki mi jih je podal na pot, mi ni preostalo drugega kot to, da dam vse od sebe in še več. In da preprosto povedano živim, delujem in sem, kar sem.
"Happy are the ones who dream dreams and are willing to pay the price to make them come true." Z vsakim dnem poskušam iti dlje kot včeraj. To me pripeljalo je tja vse daleč do Ženeve in Berlina. Tako da že aprila lani sem z ostalimi učenci skupaj stopil tja na oder s kompanijo za Boléro, a v letošnji sezoni sem odšel še dlje. Odletel sem daleč do Berlina, ko na oder smo odšli le trije fantje z akademije in med člani Béjart Ballet Lausanne uprizorili skupaj slavno Posvetitev pomladi I. Stravinskega s sodelovanjem simfoničnega orkestra Berlinske opere. Nedvomno največja predstava mojega življenja. Ob vsem tem pa me zagrabi sreča, če pomislim, da sem samo dve leti nazaj občudoval jih tam na odru Križank med gledalci, ko sijali so s to isto umetnino kakor zvezde v noči.
Kakšno je tvoje življenje plesalca v tujini? Nad čim si najbolj navdušen in nad čim čisto nič, če sploh je kaj takega?
Res je, da je življenje na akademiji prineslo v moje življenje največ avantur, topline, potovanja in poznanstev, a vseeno si ne morem lagati, da je moj vsakdan napolnjen predvsem s tem, da sem utrujen. Kar naenkrat imaš pred sabo urnik 10 ur na dan; prispeš na šolo zjutraj že ob osmih in pouk prične se ob devetih, potem pa traja vse do sedmih. Nimaš časa zase in nikakor za počitek, vse, kar preostane, je tistih 45 minut za hrano in trikrat 15 minut pavze. Za nameček govorimo o šestdnevnem tedniku, ki se prerad vleče naokoli kakor kurja čreva …, a če damo to in hišna opravila tja na stran, potem sem najbolj srečen fant na svetu. Sam svoj kralj, ki prevzema odgovornost za življenje in predvsem za to, da ga živi. In tukaj ni več dvomov. S pomočjo sošolcev, ki prihajajo z vseh petih kontinentov, nam idej ne zmanjka!
Zdi se, da si zelo radoveden plesalec. Je res? Kaj vse te fascinira pri plesu? K čemu stremiš?
Pri plesu me najbolj fascinira glasba. Nekateri plesalci vidijo ples kot samostojen pojav, a zame je vse prej odgovor glasbi ali pa sožitje v enem z njo. Ples je glasba v meni. In če ne gre za glasbo, gre za ljudi, Plesalce … Prisežem, da bi kdaj celo si drznil reči, da smo rasa zase, hehe. No ja, odprtost, nežnost in seveda prožnost, ki se skrivajo v plesu, so to, kar hočem najti v življenju. Kot profesionalni plesalec resda stremim k sodobnemu baletu, a ta ukaželjnost, ki bije v meni že od rojstva, si je želela Rudre – pouk klasičnega baleta, tehnike Marta Graham, repertoirja, plesne improvizacije, vokalne improvizacije, petja, tolkal, borilnih veščin, akrobatike in seveda mnogih seminarjev od indijskih, kitajskih plesov pa vse tja do kan kana. Nasploh sem neizmerno radoveden človek in Rudra mi nudi to vsestranskost, ki jo iščem.
Kaj te pri plesu & baletu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Kdor me pozna dobro, ve, da sem ogromen analitik. Sem človek vprašanj in nenehnega premlevanja. In ko plešem, se končno vse ustavi … zdi se, kot da se celo ustavi čas. Takrat uspem ustaviti nesramni tok misli, ki mu ni nikakor konca. Kar me pri plesu, baletu najbolj žalosti, je ta nenehni perfekcionizem. Vsakodnevno soočanje s tem, da popolnost ne obstaja, vsakodnevno soočanje s samim seboj in s podobo v ogledalu… Na nek način me to nenehno nezadovoljstvo žalosti, po drugi strani pa se veselim trenutka, ki bo prišel, ko vse to bo že za mano. Ko podrl bom vse ovire in sprejel bom svet, kot je …, takrat začutil celovitost bom v tem, ko človek uvidi, da popolnost skriva se v nepopolnem.
Kaj in koga najbolj pogrešaš zdaj, ko živiš in delaš v tujini?
Ljubezen.
Bil si in si še del skupine Kjara’s Dance Project, s katero ste prinesli svežino na slovensko plesno sceno. Kako ti doživljaš KDP in še posebej "šefico" koreografinjo Kjaro Starič Wurst?
V svetu velike kompanije Béjart Balleta me na trenutke želijo spremeniti, želijo me "potunkati" v grde igre egoizma – in prevečkrat razočaran sem nad svetom in nad tem, kako preveč ljudi bo rajši ubralo lažjo pot kot tisto, ki posuta je z načeli. Ko stopam skozi svet odraslih ugotavljam, da z večino nikakor nisem na isti valovni dolžini, zdi se, kot da vera je samo še nek spomin in da vrednote so samo še vici. In ko to me doleti celo v delovnem okolju, zavrnem ves obup in slabo voljo, saj ne glede na to, kako hudo je v trenutku, imam v sebi spomin, ki greje me za zmeraj – spomin na to, kar ustvarili smo skupaj. In niti ne nujno skupaj na odru, ja, seveda tudi to, a predvsem drugim me greje to, kar je KDP imel in ima vsakdan …, to, ko skupaj preživimo čas v dvorani, to, ko skupaj se lahko pogovorimo, to, ko skupaj gledamo na svet drugače. Kjara’s Dance Project zame ni samo ansambel, marveč je skupina soljudi, umetnikov, ki skupaj ustvarja, verjame in živi. In temu ne bi bilo tako brez Kjare.
In Kjara?
Ona semafor je, ki sije le zeleno. Markacija, ki žene te v uspeh. Smernik, ki usmerja v Dobroto. Ona je Svetilnik – vir energije in svetlobe. Ona je tisti človek, ob katerem ne misliš, temveč veš, da nisi Sam. Ona je ta človek, ki nas združi in poskrbi, da smo iskreni, saj konec koncev le tako lahko zgradimo boljši jutri. "Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu."
Je bila pri tebi sploh kdaj opcija B v življenju, početi kaj drugega kot plesati?
Ne glede na to, kako zelo prepričan si v svoj prav – imeti samo opcijo A, je skorajda revno. Življenje te prehitro preseneti, in to takrat, ko to najmanj pričakuješ.
Kakšne so želje in vizije za naprej? Imaš vnaprej določene poti ali se prepuščaš toku življenja?
"It’s all about perspective" – Osebno sem prepričan, da se vse zgodi z nekim dobrim razlogom. Gradim, delujem in se trudim v neki smeri, potlej pa verjamem, da mi bo življenje odprlo prava vrata. To pa zato, ker konec koncev, če se življenju odpreš in vanj verjameš, potem predaš se vsemu, kar prinese ti na pot – slabemu, dobremu – iz tega pa izluščiš le najbolje. .. in tako vsaka vrata brez izjeme so postala zame "prava".
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Ob večerih rad ustvarjam glasbo za klavirjem. Neizmerno rad berem in pišem. Ukvarjam se s fotografijo in če uspem najti kaj časa, tudi rišem. Nasploh se rad posvečam ustvarjanju in spoznavanju samega sebe ter ljudi, ki so ob meni. Če le uspemo, se s prijatelji z akademije ob večerih ujamemo na kakšnem klepetu ali obležimo skupaj za ekranom. Najraje pa imam večere, ko sem res utrujen in se zleknem v soju sveče na ležišče in preprosto le poslušam glasbo.
Naštej tri – ali pa če jih imaš – pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Vedno in povsod – moj iPod, kamorkoli grem, gre moja glasba z mano; kakšna dobra knjiga, nikoli ne veš, kdaj bo kakšno delo v skupinah in nepričakovan odmor; elastika za raztegovanje; tablica črne čokolade s pomarančo, dezodorant.
Kakšen je tvoj življenjski moto?
Moja misel, ki me spremlja iz dneva v dan: Usoda je blago, a le-ti si njen krojač
