Zakaj si začela plesati in kaj je bila inspiracija za to, če sploh kaj?
Vem, da me je, odkar pomnim, zanimalo moje telo; kaj vse lahko z njim počnem. Bila sem dovolj gibčna, da sem naredila špago brez velikega napora. Godilo mi je tudi, kadar so me ljudje pohvalili. Sorodnik mi je vsakokrat, ko je prišel na obisk, govoril Ana Pavlova, ko sem med podboji splezala do vrha in prestavljala kazalce na uri, ki je bila nad vrati. Potem sta me starša nekega dne presenetila in odpeljala v plesno šolo, in od takrat plešem.

To vprašanje je precej na mestu, saj sem netipična plesalka. Tudi šport me namreč zelo zanima. Moj oče je bil atlet, zato sem veliko časa preživela na celjskem stadionu. Bila sem hitra, gibčna, predvsem pa vztrajna, v osnovni šoli sem bila v vseh športnih ekipah, kar smo jih premogli. Toda ob vsem tem sem še vedno plesala in na ta način ustvarjala. Mislim, da je ustvarjalnost tista dodana vrednost, zakaj sem se odločila za ples in ne šport. Zanimivo pa je dejstvo, da je moj brat Robert Renner eden boljših atletov v svetu in da skače s palico, kar je precej podobno plesu ob drogu. Vsakič, ko sem na tekmi, me prime, da bi tudi sama poizkusila. Morda pa enkrat le.

Zadnja, ki me je resnično pritegnila, je bila “Droge so me obdržale pri življenju” Jana Fabra, v izvedbi plesalca in koreografa Antonyja Rizzija. Predstava je zanimiva iz več vidikov – tako gibalnega kot vizualnega – in nosi močno sporočilo; to je namreč dejstvo, da je meja med ekstazo in breznom zelo tanka.

Z Igyjem sem prepotovala svet in to so neprecenljive izkušnje. Naučil me je, kako se počutiti “doma” tudi kadar si izven svojega mesta. On pravzaprav ves čas improvizira, tako na odru in v življenju. On dejansko življenje živi in ne le govori o tem, da ga bi moral živeti; zato ga cenim.

Čeprav sem po profesiji likovnica, se mi je po končani diplomi zdelo, da bom za katedrom lahko poučevala, tudi ko bom malo starejša, medtem ko ravno za vrtenje po drogu takrat ne bo več pravi trenutek. Življenjske izkušnje, tako plesne kot performativne, so mi dale veliko znanja o sebi, o svojem telesu. Z odprtjem centra so možnosti o realizaciji lastnih idej postale neskončne. Če bi ne odšla po svoji poti, se veliko od tega, da npr. plešem ob drogu ali pa, da sem si zamislila svojo vadbo za življenje, najbrž ne bi zgodilo. Čeprav plešem od petega leta, sem komaj dve leti nazaj dejansko razumela, kaj pomeni center telesa. Mislim, da je moje poslanstvo v tem življenju tudi to, da dajem, širim svoj pogled oz. koncept med Zemljane.

Ime se je napisalo samo. Verjamem, da besede niso v možganih, ampak v etru. gib in Anka sta logična povezava v Zgibanko. Ime govori o tem, da si želim ostali na osebnem nivoju s svojimi člani, ki postajajo tudi moji prijatelji, gibanje pa je širši termin od plesanja, zato me ne omejuje.
Zdi se, da je Celje prostor plesa in da je še vedno kakšen kvadratni meter prostora za ples kljub velikemu številu plesnih šol in klubov? Kakšna je plesna kakovost vašega mesta?
V Celju je veliko dobrih plesnih šol, vsaka ima svoje kvalitete. Tisto, po čemer se Zgibanka razlikuje od ostalih plesnih šol, je dejstvo, da združujemo mlade in starejše, saj imamo skoraj isto število otroških kot odraslih članov. Vse plesne šole se pretežno ukvarjajo z otroki, z odraslimi bolj športni klubi. V Zgibanki lahko plešejo oboji.

Od kar pomnim, me je zanimalo veliko stvari. Če bi me vprašali, ali raje plešem kot slikam ali oblikujem, grafično oblikovanje je namreč moja strast, bi ne znala odgovoriti. Moj življenjski smisel je v vedenju novega, saj se le na ta način duhovno razvijam. Tako plesni kot likovni svet sta del umetnosti; z njo sem prežeta, ker rada ustvarjam. Občutek, ko iz nič nekaj narediš, je fenomenalen, pa naj gre za kakršnokoli umetnino.

Poučujemo otroke od 2. leta dalje. Te ure so precej kreativne, poimenovala sem jih plesne ustvarjalnice. Bolj ko otroci rastejo, več sodobnih plesnih tehnik spoznavajo, sodobni ples pa nudimo tudi za odrasle, in to edini v Celju. Z otroki vadimo tudi ob drogu; ne bi verjela, kaj vse zmorejo. Morda enkrat postanejo celo olimpijki, pole dance bi namreč naj postal olimpijska disciplina. Navpičen drog večkrat uporabim namesto horizontalnega, ki ga uporabljajo baletniki, saj lahko tudi ob tem izvajamo baletne vaje. Kar se tiče plesa ob drogu za odrasle, moram reči, da je trenutno najbolj obiskana vadba pri nas. Poučujem ga bolj "contemporary", vanj namreč vključujem veliko elementov iz sodobno-plesnega sveta.


Barbra, jaz bi vse. Rada poučujem, saj sem rada med ljudmi in obožujem občutek odra, ker se v trenutku uprizarjanja realnost spremeni. Počutim se kot v milnem mehurčku, v drugem "layerju", če se lahko tako izrazim. Zato upam, da ne bo potrebno izbirati med enim ali drugim.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno?
Glede na majhnost naše države imamo veliko dobrih plesalcev, tako v športnih pa tudi umetniških plesih. Gledališča in kulturni domovi imajo prevelike cene najemnin in s tem onemogočajo precej plesne produkcije. Mogoče nam manjka nek plesni oče, npr. Jan Fabre, ki bi znal združiti plesalce različnih plesnih zvrsti v večje produkcije. Ves čas poslušam o tem, kako ni denarja za kulturo, zato je veliko "dobrih" odšlo v tujino. Včasih se mi zdi, da slovenski baletniki namesto, da bi ustvarjali z navdihom, samo hodijo v službo, kjer oddelajo, kar je na repertoarju, in odidejo domov. Glede na to, da imamo samo v Celju plesno šolo na vsakem koraku, bi se več ljudi moralo odločati za poklic plesalca, na ta način pa bi se naša plesna scena tudi razširila.

Mene pri plesu res nič ne žalosti, mogoče edino to, da ne zmore prav vsak doživeti tega izginjajočega občutka v telesu, medtem ko plešem. To bi resnično rada delila z ljudmi, ki niso plesalci.

Da bi imeli radi svoje telo; biti plesalec pomeni velikokrat iti preko svojih zmožnosti in zato kmalu pride do poškodb. Svetovala bi, naj ne trenirajo brezglavo, dovolj počivajo, saj je počitek precej pomemben za regeneracijo. Predvsem pa naj bodo prisotni v tem, kar počnejo. Ples ni le fizičen premik, ampak stanje duha.

Navduši me način njene izvedbe. Nekdo lahko vrti sto piruet, pa bom ob tem hladna, drug lahko dvigne roko, pa me bo očaral. Kadar gledam predstavo, se mora v meni nekaj zgoditi, karkoli.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?.
Odkar sta se mi rodila Žiga in Draž, večino prostega časa preživim z njima. Tega je namreč kar malo, saj ves čas nekaj počnem, razmišljam. Moja služba ne traja od sedmih do treh, ampak včasih ves dan, celo ponoči.

Na prvi aprilski dan s prijateljico Ivono Novak sooblikujem performativno instalacijo v njenem ateljeju z oblačili. Nadaljujemo v Zgibanki z avtorskimi plesi za otroke, konec maja imamo zaključno produkcijo. V začetku junija se predstavljam s plesnim performansom Dialogi, v katerem s prijateljico in plesalko Mojco Majcen v duetu Horizontalno-vertikalno raziskujeva plesni prostor. Potem z družino odidem na zaslužen počitek, saj v septembru začenjam s polno paro novo sezono.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor, pa čeprav si človek, ki nosi vse v svojem srcu.
Na žalost je to moj telefon, pa ne zato, ker bi bila od njega odvisna, ampak je to moja služba. Ves čas na prstu nosim prstan, ki sem si ga kupila sama, in čeprav je precej velik, me ne moti. Ker sem že ta dva predmeta res komaj našla, bom tretjega izpustila.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Anka?
Všeč mi je, če se lahko ljudi dotikam, zelo kmalu, ko človeka spoznam, ga objamem. Si opazila?
In na kaj si najbolj ponosna?
Na to, da rastem in se razvijam … Biti mama je edina absolutna resnica!
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Skušam sprejemati vse, kar se dogaja okoli mene, saj verjamem, da se vse zgodi z razlogom. Misel vpliva na snov, zato si želim živeti, kot da je vse mogoče …