Ekipa plesalcev Kjara’s Dance Project ne miruje. Čeprav delujejo skoraj brez sredstev, jim ne manjka energije in volje za nove plesne avanture. Tokrat so se odločili, da nadaljujejo svoja plesna Razpotja, in sicer v filmski oziroma video upodobitvi. Šefica skupine in koreografinja Kjara Starič Wurst se v projektu, ki ga je poimenovala urbani plesni film, podpisuje tudi kot režiserka in snemalka. Za naš portal je odgovorila na nekaj vprašanj, ki razkrivajo, da lahko v teh čudnih in neprijaznih časih še vedno najdeš strast za ustvarjanje.

Za to smo se odločili, ker je predstava Razpotja bazirana na toliko čustvih in so moji plesalci res tako neverjetno ekspresivni, da sem si želela, da bi to njihovo ekspresivnost ujeli še od blizu. Da bi se videlo njihove obraze in strast do plesa, kot jo lahko mogoče v občinstvu doživi le prva vrsta. In pa enostavno, ker smo si tega želeli in nam ustvarjalni živec ni dal miru.
Koliko se ta verzija loči od “originala”?
Odlična zgodba Tomaža Letnarja in moja koreografija sta ostali isti, ko pa se jima doda več popolnoma drugih urbanih ozadij, od zapuščene tovarne Rog do obrežja Ljubljanice in lepoto bližnjih posnetkov, dobi predstava popolnoma drugo luč. Tudi gledalci, ki so že videli predstavo, bodo imeli po ogledu filma občutek, da so videli nekaj novega. Že razlika med odrom in velikim platnom naredi svoje. Določene prednosti ima oder, veliko pa jih ima tudi platno. In te smo želeli izkoristiti.

No, vsekakor se mi zdi, na splošno govorim, da je še vedno velika razlika med posnetki, ki jih nekdo za dokumentacijo naredi na mobitelu, ali pa filmom, ki ga ustvarijo umetniki kot umetniško delo. Jaz sem prepričana, da bo občinstvo prepoznalo kvaliteto in umetniški vidik našega filma. Filma pa nismo posneli kot izraz kakršnegakoli stališča v umetnosti, ampak ker smo si enostavno želeli. Je pa seveda to tudi nekaj lepega, kar nam bo ostalo za vedno.

Pri režiji med snemanjem sva enakovredno sodelovali z Vesno Zorman. Ona je imela glavno besedo, ko je šlo za postavitev kamer in načina snemanja, in jaz, ko je šlo za vsebino predstave in pa skrb, da se ohrani dobro razmerje med prikazovanjem giba, koreografije in pa obrazno ekspresivnostjo in umetniško vrednostjo posnetkov. Ko pa je šlo za postprodukcijo in montažo, je glavno delo opravila Vesna Zorman.
Kako si sodelovala z ostalo tehnično ekipo?
Vesna Zorman in Uroš Cotman (ki je tudi snemal) sta čudovita. Že od začetka velika podpornika dela KDP, odlična v tem, kar počneta, predvsem pa imata, kot je vedno bolj redko, življenjske prioritete na pravem mestu. Tu smo se, mislim, da najprej ujeli, saj vsi verjamemo v ustvarjanje kot del rešitve in ne jamranje in kritiziranje. Ni veliko ljudi, ki bi se spravilo posneti film v takšnih pogojih, kot smo jih imeli mi. Ali bolje rečeno – jih nismo imeli. Prepričana sem, da bomo še veliko ustvarjali skupaj.

Na film smo se pripravljali kar nekaj časa, zaradi omejenega časa, ki smo pa ga lahko imeli vsi skupaj, smo ga posneli v tednu dni. Je bilo pa to teden dni snemanja podnevi in ponoči, v vročinskem valu in popolne predanosti le snemanju. Najdlje seveda vzame montaža, ki pa je trajala več mesecev.
A lahko govoriva o "budgetu" za film, ga je sploh bilo kaj?
Zelo enostavno. "Budgeta" smo imeli, kot vedno, nič. Kar pa imamo, sta pa neverjetna ljubezen in želja do ustvarjanja, smo garači in odločni, in kljub temu, da je včasih zelo težko, nam to ne da miru in nas vodi naprej. Tega pa ne more kupiti noben "budget" na svetu.

Polovico smo že dosegli z ustvarjanjem in odličnim umetniškim sodelovanjem vseh vpletenih. V tem smo zelo uživali in se tudi veliko naučili. Zdaj pa si želim, da bi tudi naši gledalci uživali ob ogledu tega, kar smo ustvarili.
Projekciji filma bosta kar dve, in sicer 4. in 5. junija ob 20.00 v Cankarjevem domu v Ljubljani. Napovednik pa vas bo prepričal, da je ogled projekcije pravzaprav nujen.