Simfonija plesne ekspresije Katalonca Cesca Gelaberta

V mednarodni programski zasnovi UVOZ-IZVOZ Zavoda En-Knap je v Španskih borcih 21. maja gostoval znani španski plesalec in koreograf, Katalonec Cesc Gelabert, ki je v svoji rodni Barceloni začel plesati leta 1969. Plesne študije je posvetil jazzu in sodobnim tehnikam, sodeloval med drugim tudi z Mattom Mattoxom, ki je na začetku 70-ih plesni stil ameriškega jazza umestil na evropska tla. Svoj prvi solo je Gelabert ustvaril leta 1973. V svoji plesni in koreografski karieri je deloval v New Yorku, Berlinu, in se vedno znova vračal v Barcelono, kjer je leta 1980 začel sodelovati s plesalko Lydio  Azzopardi, s katero sta pet let pozneje zasnovala svojo plesno skupino Gelabert Azzopardi, sicer pa sta skupaj nastopala po Španiji, Italiji in Franciji, nekoliko pozneje tudi po Aziji in Ameriki. Za skupino je ustvaril več kot 25 koreografij, hkrati pa razvijal tudi lasten solistični slog. Sodeloval je z znanimi umetniki v različnih produkcijah, postavljal koreografije za druge baletne ansamble, kot je npr. Balet Gulbenkian, enako za znana imena plesne scene, med njimi je zaslediti tudi Mihaila Barišnikova.
Svoje solistične plese Gelabert čutno pripovedno gradi na glasbeni podlagi, glasbo pa izbira po navdihu, tako njegovi soli ekspresivno zaživijo ob strunah godal, klavirskih preludijih, v jazzovskem ritmu in vzdušju, tudi v tonskem eksperimentu novega časa kakor v strasteh španske melodike. V Španskih borcih je predstavil svoje solistične oblike iz minulih let: Pre-ludis (2002), Al Capone (1989; glasba The Prince Buster All Stars, Lágrimas Negras, Miguela Matamorosa Fanny Valentine / 2005, ob glasbi Richarda Rodegrsa&Lorenza Hart). Predstavil je še tri novejše plesne fantazije prirejene za oder Španskih borcev V.O.+1,2,3 na izvirno glasbo Burja Ramosa in v kostumski izvedbi Lydie Azzopardi.

Prvi in otvoritveni solo se začne ob osvetlitvi nenavadne kostumske gmote, statično postavljene bele voluminozne skulpture, ki v gnetljivih  premikih daje vtis zaprte vreče, ko se po odru ob upočasnjenem prevračanju, gibalnem pretakanju in prelivanju izoblikujejo neštete muzejske skulpture, celo živalske oblike, vse dokler se bela amorfna masa nevidno razpre in iz nje nepričakovano pokuka zvedava glava. Živa kostumska podoba daje videz moderne likovne strukture, ki v solu V.O.+1 odigra ključno vlogo, je plesni utrip kostumskih metamorfoz, iz katerega se v določenem trenutku izvije plesalec zrelih let. Ta nenavadni ples belih oblin in likovne čistosti buri igro fantazije, ko na trenutke spominja na mobilije elektronskih omrežij ali celo nenavadne vesoljne zaznave. Plesalec odet v delovno preobleko, obut v temnordečih lakirane čevlje se iz svojega belega kalupa izvije in v plesu čistih premočrtnih linij zaveje svoj solistični spev. Ob koncu otvoritvenega sola je solist in ustvarjalec Gelebert prisrčno pozdravil gledalce. "Dober večer," je dejal in nato spregovoril o svojem delu, lastni ustvarjalnosti, tudi o tem, kako se plesalec lahko razvija, ko v zrelih letih izgubi svoj plesni polet in telo ne more več enako slediti željam in plesnim izvedbam, ko na plan prihaja nova ustvarjalčeva plesna podoba. Ob robu odra je za njegov oddih postavljena mizica, na kateri stoji kozarec z vodo in leži rdeča brisača. Po vsakem solističnem nastopu si je vzel čas zase, za vodo, za brisačo in spregovoril nekaj besed o naslednji koreografiji.
V solu V.O.+2 je napovedal gibalne interpretacije, ki jih vodi domišljija. Predstavil je plesalčev gib, ki v gledalcu poraja določene občutke, ko v   plesnih premikih odsevajo čustvene preobrazbe, se zrcalijo hotenja, borbe, ob tem pa spominjajo na voditelje, poražence, na nadvlado in se utapljajo v globinah bolečine. V koreografiji V.O+3 pa se Glibert v sozvočju lastne plesne simfonije pokloni koreografu Gerhardu Bohnerju, ki mu je posvetil tudi svoj plesni opus ob glasbi Borja Ramosa in vključevanju Bachove kompozicije. Gelabert se kar rad spogleduje z drobnimi kostumskimi dodatki, kot je npr. rdeči fes na glavi v solu Al Capone ali kapa, njegove kostumske preobleke so plesno praktične in preproste, s kakim okraskom tudi jasno opredeljene. Svoj gib rad poudari v ritmu kakega udarca in celo iztisne glasno bolečino v gibalnem transu. 

Plesalec in koreograf Cesc Gelabert, ki je že prestopil mejo 60 let, pleše lahkotno, njegovi koraki kar letijo po odru, se vrti in vrtinči v zračnih vrtincih, steguje in razteguje svoje telesne impulze v lepotah plesnih linij in vihravih poskokih, ko seka plesišče po diagonalah in premicah ter plesnim arabeskam vdihne čutni ritem življenja. Njegove roke so še posebej zgovorne, se razpirajo v obline objema, dajanja in sprejemanja, so čutne obogatene in pripovedno izrazne, nasmeh pa tako topel ljudski in pogled jasen, vedno osredotočen na nevidni cilj, obraz pa berljiva knjiga porajajočih se misli in občutkov. Po odru ga vodi nemir gibalnih silnic, vendar zna tudi obstati, se zamisliti, upogniti svoje hrbtišče, pasti ali napol tik pred tlemi obstati, je igriv pesnik gibalnih rim, tudi nič manj zrel filozof poglobljenih življenjskih misli, je mislec in je plesalec, umetnik ter ustvarjalec umetnosti, ki se ji reče ples. O sebi je dejal, da ne govori veliko, vendar z nasmehu dodal: "Ko plešem, sem prepoln besed v svoji notranjosti." Res da je njegov plesni stil prepoznaven in besednjak ponavljajoče jasen, vendar hkrati navdahnjen z novim občutkom, da lahko oddaja tudi nove gibalne impulze.
Le kako je ta večer prijal srcu! In kak odsev je pustila umetnikova plesna zrelost na mladih ter vseh prisotnih generacij v prepolni dvorani, ta obnovljeni duh plesne ekspresije sedemdesetih, to dovršeno izrazno prepletanje plesnih stilov, tudi v duhu ameriškega jazza, je dovolj jasno izkazal burni aplavz, ki se ni in ni hotel nehati. Zato je Gelabert gledalcem poklonil še študijsko kompozicijo španske plesne dediščine, temperamentno melodiko korakov in linij, nato pa še dodal svoj poklon Pini Bausch. Ko pa aplavzu še ni bilo videti konca, je v igri gibalnega minimalizma in v duhoviti prispodobi nemoči še dodatno nasmejal avditorij, je zaigral svoj neizgovorjeni: Hvala!, potem le še  razprl svoje prelepe plesne roke in odšel. 
Programska tematika mednarodnega projekta UVOZ –IZVOZ Zavoda En-Knap, ki se v sezoni 2013/2014 posveča telesnemu staranju v plesni umetnosti, se je nedvomno izkazala za odličen programski izbor.
In že 6. junija se napoveduje nova predstavitev velikih koreografskih imen, tokrat iz Velike Britanije prihajata z duetom Speaking Dance / Govoriti ples koreograf Johnatan Burrows in performer ter glasbenik Matteo Fargion.