Barbee (nekoč Barbara) Šuštaršič je Bolerovka od prvega dne, ko je začela plesati. Od plesalke do koreografinje in pedagoginje do prejemnice priznanja plesne zveze IDO za izjemen koreografski prispevek v disciplini street dance šov.
Draga Barbee, čestitke za odličen konec sezone, ki si jo kronala s priznanjem IDO za izjemen koreografski prispevek v disciplini street dance šov. Klasično vprašanje. Kaj ti pomeni to priznanje?
Najlepša hvala! Pravzaprav, če pomislim, ne vem če sem resnično ozavestila prejeto nagrado! Celotna stvar je bila tako nepričakovana, da sem v trenutku, ko so me poklicali na oder mislila, da gre za kakšen hec kjer bomo trenerji kaj zaplesali ali kaj podobnega, definitivno pa nisem pričakovala mikrofona, plakete in čestitk!
Samo priznanje mi pomeni tisto največ, kar si vsakič ob razglasitvah rečemo trenerji in koreografi: ali vidite koliko truda in neprespanih noči vlagamo mi, preden jo predamo plesalcem. S to nagrado si lahko rečem: ‘Vidijo me!’
Street Dance Shov je precej poseben plesni stil, ki je, če se ne motim, nastal kot mešanica šova in hip hopa, na nek način, z obveznimi scenskimi rekviziti. Kako ga ti doživljaš oz. kako bi nam ga ti opisala?
Street dance show je čisto zares disciplina s katero sem kot trener in koreograf začela svojo pot pri nas v PK Bolero. Je, kot praviš, mešanica hip hop/ urban tehnike, povezana s show delom, torej z rdečo nitjo, zgodbo, rekviziti,… slednji sicer niso obvezni, so pa idealnen dodatek, kako lahko svojo vizijo koreograf spravi v več dimenzijski spektakel. Torej, plešemo hiphop/urban, dodamo story-line in začinimo z dodatki/rekviziti. Ustvarimo plesno predstavo v malem.
Zdi se mi vseeno kar težko biti poseben v tem stilu, saj ste koreografi in plesalci že ‘podoživeli’ vse poklice, vsa stanja, vse rekvizite od dimnikarjev do profesorjev od kuharjev do živalskih vlog. Kako biti v njem inventiven in kaj inspirira tebe?
Moja največja inspiracija so plesalci in glasba. Vedno izhajam od varovancev, njihovih karakterjev, njihove energije… glasba pride, jo začutim, velikokrat jo vključim v ogrevanje da vidim reakcijo plesalcev, ali jo tudi oni začutijo. Zgodba se razvije v glavi, v sanjah, včasih na papirju, v dvorani. Težko povem enačbo, saj se iz leta v leto spreminja, prilagaja. Tako kot se ljudje spreminjamo, tako se spreminjajo skupine in tudi jaz. Gotovo pa so ljudje in glasba, ki potegne ljudi in mene tisti, ki naredijo naslov nove točke. Vedno izhajam iz glasbe in kaj se v dotični muziki/komadu skriva. Če nekaj v komad ne paše, tega ne vključim. Če ne gre na glasbo, tistega ‘slavnega’ giba, ki je trenutno popularen ne bo tam. Ideje vedno pridejo na račun glasbe in plesalcev, ki me tisti moment obkrožajo.
Predvidevam, da sem te našla nekje na plaži, s svojo družino. Dolga sezona je bila, kajne? Kašna sezona je za tabo?
Res je! Trenutno je družina v evforiji nogometne vročice, otrok je presrečen, da me ima samo zase, jaz pa uživam v vročini in soncu s knjigo. Naše tekmovalne sezone še ni konec. Pod kapo imamo evropsko prvenstvo v hiphopu, ki se je odvil junija v bližnjem Celovcu, državno prvenstvo konec junija v Medvodah ter svetovno prvenstvo v street dance showu v juliju, prav tako v Medvodah. Poleti smo plesalci in trenerji na močno zasluženih počitnicah, oktobra pa nas čaka še svetovno prvenstvo v hiphopu na Poljskem. To so le velika tekmovanja v okviru PZS ter IDO, poleg tega imamo za seboj 7 vikendov pokalnih turnirjev ter mnogih plesnih festivalov.
Za mano je del zanimive sezone. Zelo natrpane, precej naporne iz časovnega vidika, a vseeno izpolnjujoče.
Še posebej sem ponosna, da sem kot predavateljica dancehall tehnike na Akademiji za ples Alma Mater Europaea lahko spremljala prvo generacijo študentov smeri Urban ter sodelovala pri pripravi koreografije njihove zaključne prireditve.
Pa se vrniva vseeno malo nazaj in bralce spomniva na tvoje začetke na katere si mogoče tudi ti malo pozabila hehehe. Kdo je bil inspiracija, da si se začela ukvarjati s plesom, ki je zamenjal karate?
Heheheh, začetkov nikoli ne pozabiš! Vsi okoli mene se sprašujejo, kako se spomnim toliko vsega. Ples je bil vedno z mano. Ples v sobi na Michaela Jacksona, na reklame na TV-ju, na audio kasete, na vinil plošče… vendar sem bila tako zelo nesamozavestna, da nastopa od male Barbare ni videl nihče, dokler v igro ni prišel karate. Ta je bil tisti, ki me je potegnil izpod odeje in mi dal moč da sem se vpisala v Bolero na Drenikovi ulici. Zakaj Bolero? Lepega poletnega dne smo šle s prijateljicami (karateistkami) na Trg republike pred Maxija na StreetBall Challenge, ker sem poleg karateja trenirala tudi košarko in ker je bil StreetBall stvar, ki je kot najstnik nisi smel zamuditi, in tam je bila ekipa hiphoparjev Gene Zenelija… plesni nastop, ki me je zaznamoval za celo življenje! Med nastopom sem prijateljici rekla: ‘Jaz grem v Bolero! Lahko greš z mano, jaz grem s tabo ali sama.’ Trenutek, ko sem bila pripravljena nekaj narediti sama, brez družbe, brez mame ali očeta, sama. Zagotovo je za to moč zaslužen karate, ki je ostal na mojem urniku poleg plesa, vse do sredine srednje šole. Torej čisto zares je bila inspiracija glasba, mejnik pa Genova ekipa hiphoparjev.
In bila si od začetka Bolerovka, kajne?
Seveda, Bolerovka od dneva 1 plesne poti. Kot tekmovalka je bil Bolero vedno moj klub, tudi v trenutku, ko smo ostali brez trenerja, sem ostala zvesta klubu.
Menjala pa si vsekakor ime. Si tudi ti (enako kot jaz hehehe) nekega čudnega dne srečala numerologinjo in postala Barbee?
Ne, hehehe, numerološko sem sicer sama malce preračunala, pa je bila odločitev uradne spremembe bolj iz kariernega vidika in dejstva, da so me Barbee klicali celo profesorji na fakulteti. Prav zares vzdevka Barbi v osnovni šoli nisem marala. V srednji šoli pa sva bili v razredu dve Barbari in je bilo nujno potrebno nekaj spremeniti. Šuštaršička ni prišlo v poštev, mi je bilo pa všeč, da me je družinski prijatelj začel naslavljati z Barbee. Bilo je drugačno, všečno, upravna enota se je strinjala in tu sem. Barbee.
Končnica bee te pa tudi kar malo označuje, kajne? Pridna, delovna in nenehno v gibanju…
Ta vzdevek se je res sprevrgel v to, čeprav mislim, da ta delavnost izhaja iz karakterja in vzgoje. Nenehno v gibanju pa mogoče genetsko, saj starša že odkar pomnem, nista niti sekunde pri miru.
Kaj meniš se je najbolj spremnilo od časov, ko si ti začela plesati pa do danes? V čem je največja razlika?
Oh, vprašanje, ki bi bil lahko vodilo za celoten roman. Največja razlika je gotovo mentaliteta plesalcev, trenerjev, gledalcev. Težave, s katerimi se spopadajo starši, učitelji, so enake s katerimi se spopadamo mi, trenerji in koreografi. Pomanjkanje koncentracije in motivacije, nespoštljivost, nevztrajnost je kar standard. Težave s katerimi se spopadajo plesalci, si verjetno vsi, ki smo 25+ niti ne znamo več predstavljati, pod kakšnim pritiskom živi današnja mladina. Plesalce zagotovo rešuje dejstvo, da imajo nekaj kamor se zatečejo parkrat tedensko brez pritiska šole, socialnih medijev, sovrstnikov, mogoče celo staršev.
Spreminja se stil oblačenja, stil plesanja, stil glasbe… Zagotovo, jaz v svojem začetku nisem bila obremenjena z instagramom, tiktokom in podobnimi stvarmi. Mi smo imeli MTV, snemali smo videospote na vhs kasete in to gledali na repeat. Pri nas ni bilo swipe in greš naprej. Se mi zdi, da je bila naša generacija veliko bolj vztrajna, kot so sedaj.
Nesporno si aktivni del tekmovalne scene. Kaj pomenijo tekmovanja in zakaj so dobra, česa pa recimo ne maraš?
Slovenija je zelo tekmovalno naravnana dežela. Menim, da se večina kakršnegakoli udejstvovanja gleda skozi tekmovalna očala. Velikokrat slišim dedke, tete, sorodnike, ko mlada plesalka ponosno pove da smo imeli nastop, v odgovor pa: ‘Aja, in kateri ste bili? Ste zmagali?’ Koncept tekmovalnosti in primerjave je očitno globoko vcepljen v našo zavest. Za moje pojme je to sicer stvar, ki mi ni všeč. Niso vse le tekmovanja in zmage. Zame je bolj pomemben splošen napredek plesalcev, njihove izkušnje, ki jih dobijo s tekmovanji, njihova povezanost na odru in iz odra, njihova predanost in želja po plesu, njihova pripravljenost da žarijo. Tekmovanja niso vse, so pa gotovo dobra motivacija za mladino, saj jim to predstavlja nek cilj za katerega se morajo truditi vsaj eno celo leto. Opažam, da so današnji otroci in mladi brez vizije in cilja za karkoli. Naša tekmovanja jim podajo nek cilj (čeprav za kratek čas), neko strukturo, ki se je morajo držati. Zagotovo ne maram pretirane tekmovalnosti, slabe volje če ni vse ‘po naše’, zlobnih jezikov, nevoščljivosti, nešportnega duha… precej klasičnih stvari, ki se mi zdi da so zelo specifična za slovensko plesno sceno.
Kaj pa počneš kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Zadnja leta vsak prosti trenutek posvetim družini in našemu nagajivemu 3 letniku. Res da veliko skupaj pleševa, ko pa zaspi, pa z veseljem vzamem v roke dobro knjigo.
Kaj prinaša vsak dan ples v tvoje življenje?
Ples je moje življenje. Iz hobija, preko študentskega dela, rednega dela in kariere, je ples tudi hrana za dušo. Sprostitev če gre kaj narobe, učenje, adaptacija, druženje, struktura. Zagotovo tudi če nebi delala v plesu v tako veliki meri, bi bil ples del mojega življenja tudi drugače… Velikokrat se zalotim, kako samo prosto plešem na glasbo, ki se slučajno predvaja na zvočnikih.
Tradicionalno vprašanje PP za konec. Zakaj sploh plesati?
Preprost odgovor: ‘Zakaj pa ne!?’
Hvala in lepo poletje še naprej.