Spoznajte Majo Pogačar, plesno pedagoginjo PK Bit in kineziologinjo, predano plesu in gibu na vseh ravneh.
Lep pozdrav, draga Maja na mojem portalu. Vesela sem, da si se odzvala vabilu. Pa nam za uvod na kratko napiši kdo si in kam si namenjena?
Živjo, Barbra hvala za povabilo. Od vseh vprašanj mi je tole prvo najtežje odgovoriti, hehe. Sem Maja, stara sem 28 let in prihajam iz okolice Radovljice. Že od malih nog me spremlja ples, ki je postopoma postal pomemben del mojega vsakdana. Obožujem gibanje, ljudi in delo, kjer lahko združujem disciplino in ustvarjalnost. Namenjena sem v smer, kjer bom lahko rasla tako na področju plesa kot tudi kineziologije. Želim združevati umetnost gibanja in razumevanje telesa ter s tem graditi svoje znanje in izkušnje v obeh smereh.
Nam zaupaš še nekaj tvoje plesne biografije. Kje si začela s plesom, kaj te je sploh potegnilo v ples, kdo so bili tvoji pedagogi?
Moja plesna pot se je začela pri treh letih v takratnem Blejskem plesnem studiu, danes znanem kot Plesno društvo BPS Radovljica. Starši so se za ples odločili, ker sem že kot malčica plesala ob vsaki glasbi – tudi če je bil njen vir le hišni zvonec hehe. V tekmovalni svet jazz baleta in show dance me je popeljala Meta Vodnjov. Svoj plesni razvoj sem nato nadaljevala pod vodstovom Petre de Reggi, Vesne Aleksic, Nataše Lovše Pepelnak in Nine Masilo. Večino svojih tekmovalinh let pa sem preživela pod vodstvom Nine Ogrin, ki je pomembno zaznamovala mojo plesno pot. Poleg jazz baleta sem obiskovala tudi klasični balet na Glasbeni šoli Jesenice, da bi izboljšala svojo tehniko.
Kdaj in zakaj pa si se pridružila ekipi PK Bit v Medvodah?
Ekipi BIT Medvode sem se pridružila pred približno štirimi leti. Moje sodelovanje s klubom se je začelo nekoliko spontano, saj sem pred tem individualno trenirala eno izmed njihovih plesalk, s katero uspešno sodelujeva še danes. Kasneje se je ponudila priložnost za vodenje skupin in z veseljem sem jo sprejela.
Danes poučujem mladinsko in člansko tekmovalno jazz/show sekcijo, pri čemer neizmerno uživam. V tem času smo skupaj ustvarili spodbudno in zdravo delovno okolje, kjer se plesalci lahko razvijajo tako plesno kot tudi osebnostno. Neizmerno sem hvaležna za podporo in zaupanje, ki ga ves čas prejemam od vodstva kluba, sodelavcev, staršev in seveda plesalcev. Verjamem, da nam je uspelo zgraditi povezano, pozitivno in zdravo plesno skupnost, na katero sem zelo ponosna.
Bi dejala, da je tvoj razvoj potekal od plesalke do pedagoginje in koreografinje. Kdaj si začutila, da je v tebi tudi strast do poučevanja in koreografiranja?
Že kot šestletnica sem po treningih prihajala domov in pred namišljenimi plesalci vodila svoj ‘trening’. Danes se mi to zdi kar zabavna in nekoliko nora zgodba, a očitno je bilo že takrat jasno, v katero smer me bo vodila pot.
Kot sem že omenila ima pri moji odločitvi za trenerski in koreografski poklic posebno mesto Nina Ogrin. Moja trenerska pot se je namreč začela pod njenim mentorstvom, kasneje sva postali tudi sodelovki. Od nje sem se naučila ogromno – od komunikacije s plesalci, načrtovanja treningov do profesionalnih načel od katerih nikoli ni odstopala. Njena doslednost, predanost in visok standard dela so name naredili velik vtis. Ne samo na področju plesa vendar tudi v drugih področjih življenja.
Danes, ko sama preživim ogromno ur v plesni dvorani, še toliko bolj razumem, kako kakovostna trenerka in metorica je bila. Šele z lastnimi izkušnjami zares spoznaš, koliko znanja, energije in odgovornosti je potrebno vložiti v delo s plesalci. Zato sem še danes hvaležna za vse izkušnje in vrednote, ki mi jih je predala in ki jih danes skušam prenešati na svoje plesalce. Zahvala gre tudi Plesnemu društvu BPS Radovljica, ki me je sprejelo med trenerske vode že zelo zgodaj, me skozi leta podpiralo in usmerjalo. Predvsem pa so mi pokazali, kaj v resnici pomeni ekipni duh, medsebojna podpora in delo za skupen cilj.
Gre za jazz balet/show dance v najširšem pojmu te plesne zvrsti, kajne? Kako biti koreografsko inventiven v tej poplavi gibov in ‘že vsega videnega’? Kaj tebe inspirira, ko kreiraš koreografijo?
Pri koreografskem procesu se mi zdi najbolj pomembno poslušati sebe. Pri meni se proces začne ali z glasbo ali z idejo – pogosto je kombinacija obojega. Sledi veliko ur dela, namenjenih miksanju glasbe, oblikovanju kostumov, rekvizitov in razvijanju zgodbe. Vse svoje misli si sproti zapisujem v zvezek (letos se jih je nabralo že kar nekaj) nato pa postopoma sestavim celoto. Sledi faza v plesni dvorani, kjer je treba idejo prenesti v koreografijo. Včasih ne gre vse po načrtih, zato sem še posebej hvaležna za moje plesalce, ki aktivno sodelujejo pri ustvarjalnem procesu. Konec koncev brez njih in njihovega zaupanja v moje nore ideje ne bi bilo ne prave inspiracije in ne izvedbe na odru.
Delaš vedno z mislijo kako bo točka vplivala na sodnike ali se s tem ne obremenjuješ oz. na kaj pa misliš, ko ustvarjaš?
Ja, včasih si pri postavljanju koreografije pomagam tako, da si predstavljam, kako bi jo videl sodnik. S tem namenom včasih prosim tudi kakšnega drugega trenerja – tudi iz druge plesne zvrsti – da si ogleda koreografijo in mi svetuje, kaj bi lahko izboljšala. Na ta način dobim dragocene povratne informacije, ki dodajo koreografiji piko na i. Se mi pa zdi, da kljub temu, da ustvarjam tekmovalne točke že kar nekaj let, sem šele v zadnjih 2 letih zares našla sebe in svoj način dela. Zdaj bolj jasno vem, kaj želim povedati skozi koreografijo in kako želim voditi ustvarjalni proces, kar mi daje večjo samozavest pri delu.
Na katere uspehe pa si do sedaj najbolj ponosna in zakaj?
Ponosna sem na vse dosežke, a če bi morala izpostaviti enega je to zagotovo uspeh lanske show mladinske male skupine z naslovom koreografije The Afterlife, ki so si priplesali naslov državnih prvakov, osvojili bron na evropskem prvenstvu v Franciji ter postali svetovni podprvaki v Italiji. Na to kar sem pa najbolj ponosna je pa to, da so plesalci pokazali kako znajo biti ekipa z veliko začetnico. Med seboj so se spodbujali, stali ob strani, energija na treningih je bila tako pozitivno naravnana, da se je to jasno pokazalo tudi na odru.
So tekmovanja inspiracija, motiv za trening ali nekaj čisto tretjega?
Tekmovanja so seveda tudi bonbonček za naprej in zame definitivno močna motivacija za trening. Vedno se trudim oblikovati čim bolj optimalen trening za plesalce in raziskujem, kako bi lahko treningi postali še boljši. Vso znanje, ki sem ga pridobila na Fakulteti za šport, poskušam vključiti v načrtovanje treningov. Zanima me predvsem kako čim bolj smiselno vpeljati v treninge vadbo za moč, vadbo za vzdržljivosti in tehniko, ki plesalcu služijo kot trdna osnova za napredek v plesu.
Glede dosežkov pa mislim, da si bodo plesalci zapomnili, kako so se počutili na treningih in tekmovanjih, bolj kot same dosežke. Zato mi je prioriteta ustvariti okolje na treningih, kjer se plesalci dobro počutijo, saj ji to omogoča, da zacvetijo in razvijejo svoj potencial.
Predvidevam, da se počutiš del slovenske plesne scene? Ali še ne, mogoče? Kakšen pa je pogled na plesno sceno Slovenije skozi tvoje oči?
Mislim, da ja. Verjamem, da je vsak, ki poučuje in ustvarja, s svojo energijo prispeva nekaj k slovenski plesni sceni, ki se mi zdi vrhunska. Vsakič, ko obiščem kakšno predstavo ali sem na tekmovanju, sem navdušena nad kakovostjo plesalcev in nekaterih trenerjev. Občutek imam, da se raven iz leta v leto še dviguje, kar kaže na veliko predanost, znanje in trud vseh, ki so vključeni v plesno ustvarjanje.
Kaj pa počneš izven plesa? Kam še usmerjaš energojo oz. svoj prosti čas? Je ples tvoja služba in družba ali samo eno od naštetega?
Po izobrazbi in poklicu sem kineziologinja. Pri svojem delu sodelujem tako s splošno zdravo populacijo kot tudi z ljudmi po poškodbah in s posamezniki s kroničnimi obolenji. Področja, kot so kondicijska priprava, anatomija in biomehanika telesa mi niso tuja. To znanje skušam čim bolj vključevati tudi v plesne treninge, saj verjamem, da lahko s pravilnim razumevanjem telesa izboljšamo zmogljivost plesalcev in zmanjšamo tveganje za poškodbe.
Prostega časa ni veliko – tako pač je, ko hobi postane tudi poklic. Poleg plesa me najbolj navdušujeta tudi smučanje in tek, v zadnjem obdobju pa se posebej posvečam teku na polmaratonskih razdaljah. Gibanje je zame način življenja. Imam to srečo, da me spremlja tako v poklicnem kot v zasebnem življenju. Poleg športa tudi rada potujem. Privlačijo me predvsem severne destinacije, ker me navdišuje njihova neokrnjena narava.
Kaj pravijo tvoji najbližji, ja, to je pa naša Maja? Kaj pa je značilno zate?
Hmm, dobro vprašanje. Mislim, da bi domači rekli, da sem na začetku morda malo sramežljiva, ko pa se sprostim pa zelo odprta in pristna. Zagotovo bi me opisali kot predano osebo – tako pri stvareh, ki jih počnem, kot pri ljudeh, ki jih imam rada. Rekli bi tudi, da sem empatična in da hitro začutim kako se drugi počutijo. Pa še nekaj kar mi pogosto povedo: da sem vedno točna, včasih preveč, hehe.
Kako pomemben je ples za človeka po tvoje?
Zame je ples najpomembnejši način izražanja. Težko pa govorim v imenu drugih, ker ima vsak s plesom svojo zgodbo in odnos. Se pa strinjam, da se tudi tisti, ki niso plesalci z njim srečajo v vsakdanjem življenju. Vsi kdaj malo zaplešejo, ko so veseli.
Zasledila sem tvoj moto ‘z nogami na tleh, s ciljem do zvezd’. Kaj sporočaš?
Svojim plesalcem – ki jim ljubkovalno rečem kar Čmrlji – vedno poudarjam, naj si na vseh poročjih življenja dovolijo postavljati visoke cilje in si upajo sanjati na veliko. Verjamem, da je mogoče doseči marskaj, če si pripravljen za svoje cilje vztrajno delati. Hkrati pa jih spodbujam, naj ostanejo prizemljeni, prisotni v trenutku in zvesti svojim vrednotam. Zelo pomembno se mi zdi, da nikoli ne izgubijo spoštovanja do drugih ljudi, saj prav odnos do drugih pove največ o človeku. Medalje in uspehi so pomebni, a še bolj pomembno je, kakšna oseba postaneš na poti do njih. Prav te vrednote so po mojem mnenju tiste, ki ostanejo tudi dolgo po tem, ko glasba ugasne.
Kaj pa bi odgovorila na moje tradicionalno vprašanje zakaj plesati?
Ker je ples tako večdimenzionalno gibanje, da ga nikoli ne zmanjka, hehe. Vedno lahko odkriješ nekaj novega in nikoli nimaš občutka, da si že videl vse. Pa tudi zato, da se premigamo in poskrbimo tako za fizično kot tudi mentalno zdravlje.
Hvala in vse dobro želim.