V nedeljo, 17. maja se bo na odru Španskih borcev odplesal letni koncert PKD CoraViento, ki so mu letos nadeli naslov Flamenko sotočje.
Dragi Mitja, pozdravljen na Paradinem portalu. Leto se obrne kot bi mignil, kajne in pred vami PKD CoraViento je letna produkcija oz. letni koncert, ki ste mu letos nadeli ime Flamenko sotočje. V promocijskem besedili napišeš, da ste letos še posebej dozoreli. V čem in kaj torej prinaša letošnji koncert, ki se bo zgodil 17. maja ob 18.00 v Španskih borcih v Ljubljani?
Glavna odlika dozorelosti, kot jo sam vidim, je dodelanost koreografij glede na razčiščenost idej, visok nivo, iskanje najboljšega za posamezno skupino, prav tako pa izogibanje negaciji tradicionalnega flamenka, a še vedno z odprtostjo novim pristopom. V tradicionalnem smislu smo posvetili posebno pozornost relaciji petje-ples, saj je ples v flamenku neločljivo povezan s petjem. Je pa naša produkcija tudi srečanje flamenkosov iz cele Slovenije, postali smo nek povezujoči center flamenka – sem vesel, da bodo na odru tudi koreografije drugih pedagogov – Mihaela Wabra Kucler, Simona Šturm, Urška Ivanuša, Maša Kolšek in Živa Heričko iz Ljubljane, Velenje, Mislinje, Maribora. Mogoče se nam še kdo pridruži tik pred zdajci. Tudi v tem je dozorelost – ponujamo izobraževanje flamenka za vse nivoje – čisti začetniki do profesionalnih treningov.
Dodajaš tudi misel: ‘…tista prava flamenko bolečina, ki se dobrika z najtoplejšim nasmehom’. Kaj se torej skriva v vas, flamenko plesalcih, nasmeh ali/in bolečina?
Flamenko se je rodil iz bolečine in bolečino v sebi od tedaj vedno nosi. Seveda obstaja nasmeh, veselje, a pravi dotik življenja je, mislim, vedno na nek način boleč. In flamenko je v svojem bistvu in izvoru dotik svoje notranjosti, življenja.
Kar lepo število plesalcev bo na odru – skoraj 80. Ali to pomeni, da zanimanje za flamenko skozi leta narašča?
V zadnjem času je flamenko vse bolj prisoten v našem prostoru, ja – veliko ljudi najde v njem privlačnost, svobodo, izziv, možnost izražanja sebe, povezanost s špansko kulturo in še kaj. Marsikdo bo šele ugotovil, da mu/ji je pisan na kožo, vedno več ljudi se sreča s njim recimo na flamenko koncertih z gostujočimi umetniki iz Španije.
Na koncertu bo z vami tudi poseben gost in sicer José Ismael Sierra, kitarist iz Seville, ker…?
Flamenko je v svojem bistvu živa komunikacija z glasbo, temu vse bolj posvečamo pozornost in plesalcem nudimo možnost, da izkusijo to iz prve roke. José je tudi pevec in nastopa v najimenitnejših tablaosih v Sevilli, kar pomeni, da je res izkušen v spremljanju plesalcev.
Si še vedno edini moški profesionalni plesalec flamenka v slovenskem plesnem prostoru ali si ‘vzgojil’ še kakšnega?
V zadnjih dveh letih se vedno več moških zanima za flamenko, kar me posebno veseli, saj flamenko res nosi tako moško kot žensko energijo. V našem društvu jih je 5. Tako da sedaj smo v procesu vzgajanja.
In še vedno razpet med poučevanjem in nastopanjem med Slovenijo in Hrvaško, kajne? Lahko narediš kakšno primerjavo med slovensko in hrvaško flamenko sceno? V čem smo enaki, v čem se razlikujemo?
Na Hrvaškem redkeje poučujem, mogoče enkrat letno, večkrat pa nastopam tam. Flamenko scena v Sloveniji je res močna, prednjači seveda Ljubljana, ki je v svetovnem merilu nadpovprečno flamenkasta tudi v smislu količine profesionalnih plesalcev/plesalk, prisotnih tu. Pri nas so flamenko skupine v Ljubljani, Mariboru, Velenju, Mislinji, na Hrvaškem sta glavna Split in Zagreb, se pa kažejo zametki v Reki in Zadru. Niti ne bi izpostavil neke razlike med državama, lahko rečem da je Slovenija res plesna. Po angažiranosti bi izpostavil Velenje in Mislinjo, saj je ples v majhnih krajih neprimerno bolj zahtevno gojiti kot v glavnem mestu. Na Hrvaškem po angažiranosti lahko res pohvalim Split, saj so punce same zgradile flamenko skupnost brez profesionalnega vodje, le z gostujočimi učitelji.
V enem od intervjujem sem te označila, da si ‘zelo radoveden plesni ustvarjalec in nikakor ne običajen flamenko ‘posnemovalec’ in pri tem seveda mislila na vse tvoje avtorske predstave, ki jih kreiras skozi flamenko plesni izraz. Kaj je torej inspiracija za predstavo in kako flamenko vkomponiraš vanjo?
Inspiracij za predstavo je lahko več, mene vedno privlači razkosanje bivanja, obstoja. Mogoče stičišče doživljanja, ko besede odpovejo in pripoveduje gib. V umetniškem delu vidim opis realnosti in dotik notranjega sveta. Sprašujem se v bistvu kaj pomeni flamenko znotraj predstave – res da so udarci z nogami, ampak je to dovolj, da je to flamenko? Bolj me zanima dekonstrukcija flamenka ali pa prosta improvizacija telesa kot pa vkomponiranje flamenka, saj se mi zdi da je le-ta prepogosto preforsiran v ‘predstavah’, ki so na koncu le spektakli, predstave pa pač ne.
Je torej v planu nova predstava?
Trenutno sem bolj pri ponovitvah predstave Sedimenti in načrti za nov plesni film, nova predstava pa seveda vedno kljuje v ozadju.
Pred dobrimi desetimi leti si za naš portal povedal, da je plesati flamenko: ‘Iskati vse, kar življenje je. Izraziti sebe, izraziti pogled na svet. Raziskovati. Trpeti in uživati.’ Bi bilo današnje razmišljanje s časovno distance enako ali pač ne?
To razmišljanje je še vedno prisotno, ga vidim kot univerzalno.
Hvala in se vidimo v Španskih borcih na Flamenko sotočju.