Marta Stemberger

Skozi evritmijo postanemo bolj dovzetni zase, za druge in za okolje!

Draga Marta, v veliko veselje mi je, da prihajaš v Slovenijo, da bomo tako rekoč iz prve roke izvedeli vse in še več o evritmiji. Nam, ki smo se srečali z boleznijo in seveda z Rudolfom Steinerjem, je ta tehnika dobro poznana. Razloži za vse tiste, ki jo slabo ali pa sploh ne poznajo, za kaj gre?
Evritmija je umetnost skladnega in zavestnega gibanja, neke vrste meditacija v gibu. Tudi najbolj preproste vaje nam pomagajo najti usklajenost med telesom in dušo, tako da smo bolj fizično sproščeni in nam je lažje občutiti notranji mir. Pomaga nam, da se bolj zavedamo osnovnih šestih dimenzij človeka: gor in dol, levo in desno, spredaj in zadaj. Dandanes smo vsi več ali manj neuravnovešeni: ne znamo več pravilno stati in hoditi v prostoru. Večinoma živimo v svojih glavah in konicah prstov, sedimo za računalnikom ali v avtomobilu. In to se odraža tudi v umetniškem izrazu, ki postaja čedalje bolj intelektualno in/ali fizično. Evritmija pa nam ponuja možnost, da znova najdemo ravnovesje med duševnimi, duhovnimi in telesnimi danostmi našega obstoja. Na primer, športne ekipe waldorfskih srednjih šol v ZDA so znane po tem, da se dijaki gibajo bolj skladno drug z drugim, imajo boljše reflekse in boljšo koordinacijo v prostoru, kar jim daje prednost na igrišču. Plesalci in igralci lahko z vajami iz evritmije bolj zavestno gojijo prisotnost v prostoru in na odru, kar jim da določeno karizmo in s tem boljšo opaznost in prepoznavnost.
Chesnut Ridge, NY 2013 (foto: Philip A. Smith )
Chesnut Ridge, NY 2013 (foto: Philip A. Smith )

Poučevala jo boš na letošnji Poletni plesni šoli. Komu je namenjena in kaj z njo pridobimo?
Evritmija je umetnost gibanja, ki je primerna za vse ljudi. Vaje in pristop pa se prilagodijo glede na starost, telesno sposobnost in namen. Delavnica evritmije, ki jo bom učila na letošnji Poletni plesni šoli, je oblikovana za odrasle in najstnike (od 18. leta starosti naprej), ki že imajo nekaj izkušenj z gibanjem (ples, joga, taj či, evritmija). Namen je predstaviti evritmijo ljudem, ki se radi gibajo in so odprti oz. radovedni, da bi spoznali drugačen pristop do izražanja in spoznavanja skozi gib.
Soft Sharp (foto: Philip A. Smith)
Soft Sharp (foto: Philip A. Smith)

Zakaj plesati evritmijo, zakaj ni to noben 'bav-bav', kot včasih slišim?
Evritmija je tehnika umetniškega gibanja, ki angažira ne samo telo, ampak tudi dušo in duha. Pravzaprav predstavlja naslednjo stopnjo razvoja zavestnega gibanja. Je pa malo znana in morda jo zato nekateri ljudje čudno gledajo. Joga je bila tudi tabu, ko se je prvič pojavila v Evropi in v ZDA na začetku 20. stoletja. Taj či ali qigong je bil tudi nenavaden na začetku, ko je prišel z Daljnega vzhoda. Sedaj pa studiev joge povsod mrgoli in kar nekaj ljudi vadi taj či. V evritmiji se gibamo s či energijo, tako kot tai či oz. qigong. Samo terminologija je drugačna: namesto či, rečemo eterična ali življenjska energija ('etheric or life force/body'). Zavedamo se, da duša in duh obstajata tako kot pri jogi. Samo da namesto indijske terminologije uporabljamo izraze, ki izhajajo iz Evropske kulture. Evritmija je neke vrste družabna joga ali družabni taj či. Pri jogi in taj čiju se gibamo v svojem prostoru, ki je omejen z joga podlogo. V evritmiji pa zavestno kultiviramo prostor med ljudmi, medtem ko se hkrati zavedamo samega sebe. Na primer, ko stojimo v krogu in stopimo nekaj korakov noter in ven, moramo biti pozorni na energijo celotnega kroga, na prisotnost vsakega posameznika v prostoru, na naše mesto med drugimi. Drugače podremo krog. Cilj je, da cel krog diha v prostoru, usklajeno in zavestno. To so osnove. Potem pa gremo naprej. Z evritmijo razkrivamo zakone glasbe in poezije, da najdemo gibanje, skozi katerega glasba in beseda zaživita v prostoru, na odru. Celo telo postane glasilka, ki z zavednim gibanjem zapoje in spregovori. Tišina se pretvori v sliko; zvok se spremeni v gib. Iz bogate zakladnice gibov, ki jih pozorno vodimo iz enega v drugega, ustvarjamo neprestano spreminjajočo se živo večdimenzionalno slikovno impresijo. Medprostor postane polje za zavestni pretok energije med plesalci, ki se širi navzven in navznoter. Plesalci s celovitim pristopom do giba osvežijo sebe, prostor in gledalce. S skladnim gibanjem, ki izhaja iz evritmije, najdemo usklajenost med različnimi deli samega sebe, poglabljamo gibno zavedanje v prostoru, krepimo občutenje energije med plesalci in razvijamo kinestetično zaznavanje zvoka. Nič od tega ni bav bav, saj tudi nevrološke znanstvene raziskave kažejo, kako pomembno je zavestno gibanje za zdrav razvoj in obstoj človeka. Toplo priporočam knjigo 'Smart Moves: Why Learning Is Not All in Your Head', ki jo je napisala dr. Carla Hannaford in omenja evritmijo kot eno od gibalnih tehnik, ki pomaga pri razvoju otroka in bolj celostnem pristopu k življenju.
Na vaji evritmije v New Yorku
Na vaji evritmije v New Yorku

Kaj potrebujemo, kakšno opremo, kakšno predznanje?
Radovednost in odprtost, da se naučite novega pristopa h gibanju. Zavedanje, da je človek več kot samo fizično telo, da obstaja energija okoli in znotraj vsakega od nas, ki je ne vidimo, ampak jo čutimo. Čeprav je evritmija primerna za vsakogar, pa sem delavnico evritmije na letošnji Poletni plesni šoli pripravila za tiste, ki že imajo nekaj osnovnih izkušenj z gibanjem telesa v prostoru. Gibali se bomo bosi. Najprimernejša oblačila so široke hlače ali krilo in ohlapna tunika z dolgimi rokavi, ki omogoča prosto gibanje rok. Oblačila so lahko v različnih barvah (razen sive, črne, rjave), vendar pa naj bodo brez vzorcev ali napisov. Zakaj? Čeprav se v evritmiji premikamo s telesom, pa poudarek ni na telesu, ampak na energiji okoli in v nas. Ohlapna oblačila nam pomagajo, da se ne zapremo preveč v fizikalnost in obliko telesa, ampak se odpremo v pretok energije in občutenje duše. Skozi evritmijo postanemo bolj dovzetni zase, za druge in za okolje. Vzorci in napisi na oblačilih lahko postanejo moteči. Barve? Vsak zvok v glasbi in besedi ima svojo gesto in barvo. Ker se v evritmiji gibamo s tokom življenjske energije, naj bodo oblačila v barvah življenja, cvetov, sadežev, mavrice, ali pa bela.
Bo pet dni na Poletni plesni šoli dovolj za spoznanje te tehnike? Načrtuješ še kakšno poletno aktivnost v tej smeri?
Pet 90-minutnih klasov na Poletni plesni šoli je samo prvi uvod v evritmijo. Vendar pa se bodo udeleženci naučili nekaj osnovnih vaj, ki jih lahko potem delajo tudi sami, da očistijo in okrepijo svojo življenjsko energijo, kar jim bo v pomoč v vsakodnevnem življenju in delu na vseh področjih: tako na odru kot v pisarni in drugje. V Sloveniji je nekaj evritmistk in odprtih klasov družbene evritmije, tako da se ljudje lahko povežejo z njimi, če želijo nadaljevati z evritmijo še naprej. Za zdaj še nimam nobenih dodatnih načrtov, ampak če kdo želi dodatne ure oz. delavnice evritmije letos poleti, sem na voljo. V Sloveniji načrtujem ostati do sredine avgusta. Poleg delavnice evritmije kot umetniškega izraza, ki jo bom učila na PPŠ, sem razvila tudi delavnico za razvijanje odnosov med ljudmi na podlagi samoglasnikov in planetov ter soglasnikov in zvezd, kar vključuje analizo posameznih imen udeležencev. Ta druga delavnica je primerna za vse odrasle. Prilagodim jo lahko za delovne ekipe, torej evritmija kot pomoč pri razvijanju bolj usklajenih odnosov na delovnem mestu. Razvila pa sem tudi svetovanje za posameznike, pare in delovne skupine na podlagi imen in rojstnih podatkov: Dinamična slika imena, astrologija vašega imena ('Dynamic Name Mandala, Astrology in Your Name'). Več si lahko preberete na moji spletni strani www.hamoves.net, ki je sicer samo v angleščini, ampak seveda so moji klasi in storitve tudi v slovenščini.
...
...

Kako pa je 'popularna' v Ameriki, od koder prihajaš?
Evritmija je veliko bolj poznana v Evropi kot ZDA, saj je Rudolf Steiner z njo začel leta 1912 v Münchnu, Nemčija. Povsod pa je več ali manj omejena na zaprte kroge waldorfskih šol in antropozofskih skupnosti. Moja vizija pa je, da bi se z evritmijo spoznalo čim več ljudi, saj prinaša lepoto, zdravje in notranji mir. Ko predavam o evritmiji na različnih holističnih centrih v mestu New York in tudi učim odprte klase, me znova in znova preseneča, kako malo ljudi ve za evritmijo in Rudolfa Steinerja. Pa tudi ljudem ni jasno, kako to, da za evritmijo še nikoli niso slišali, čeprav jih zanimata gibanje in duhovnost.
S sončne strani Alp, 1999, slika za sceno: Rosana Horvat (foto: Nataša Stubler)
S sončne strani Alp, 1999, slika za sceno: Rosana Horvat (foto: Nataša Stubler)

Seveda evritmija ni prišla v tvoje življenje zato, ker bi si ti to želela, ampak kot posledica poškodbe. Ti si bila in si še plesalka. Razloži nam svojo plesno pot, ki se je začela v Sloveniji in nadaljevala v Ameriki. Ali se sploh spomniš, kaj te je odpeljalo konkretno v ples, kaj je bil navdih za to, če sploh kaj?
Vedno sem se rada gibala: rada sem bila v naravi in se igrala zunaj, rada sem hodila, se potepala, pa tudi nastopala. Ko sem bila še vrtcu, sem pela v otroškem pevskem zboru. Ko sem bila stara 67 let, sva z mamo živeli v starem delu Novega mesta, blizu starega Kulturnega doma, kjer so imeli v kleti balet. Na vrhu so bila okna, tako da sem lahko od zunaj gledala noter. Mama me je vprašala, če bi tudi jaz rada plesala. Pa sem najprej rekla, da ne. Prihodnje leto sem si pa premislila in rekla, da bi šla na balet, če je še. Tako sem začela z baletom v 1. razredu osnovne šole pri Milici Buhovi, ki je hodila iz Ljubljane. Bila je pa učenka Pie in Pina Mlakarja. Torej klasični balet s pridihom izraznega plesa, izhajajočega iz laban pristopa. In kmalu se mi je porodila ideja, da bi rada tudi sama naredila plesno koreografijo. Svojo prvo plesno točko sem ustvarila v 2. razredu osnovne šole na skladbo glasbene skupine ABBA. Skupaj s tremi sošolkami smo nastopile pred svojim razredom.
Ko sem bila v 2. letniku gimnazije, gospa Buhova zaradi starosti in bolezni ni mogla več prihajati na Dolenjsko. In edino, kar je bilo na voljo takrat, je bil družabni ples pri gospodu Borisu Vovku, tako da sem se spoznala tudi s to vrsto plesa. Ko sem šla študirat modno oblikovanje na Tekstilno fakulteto v Ljubljani, sem nadaljevala z jazzom pri Mojci Horvat. Ampak ni bilo dovolj. Hotela sem več. Spomladi leta 1989 sem ustanovila plesno skupino Terpsihora. Delali smo v okviru JSKD Novo mesto, kjer nam je bila gospa Staša Vovk v veliko pomoč. Bilo nas je šest: tri dekleta in trije fantje. Na prvem srečanju amaterskih plesnih skupin v Novem mestu maja 1989 nas je opazila Neja Kos. In začeli smo hoditi na poletne in zimske plesne šole.
Plesalci Terpsihore: Anja Jarc, Monika Prodanič, Ana-Marija Verček, Gregor Luštek, Boštjan Pavček, Iztok Plevnik leta 1990 (foto: Nataša Stubler):
Plesalci Terpsihore: Anja Jarc, Monika Prodanič, Ana-Marija Verček, Gregor Luštek, Boštjan Pavček, Iztok Plevnik leta 1990 (foto: Nataša Stubler):

Nastopali smo po celi Sloveniji in tudi v Zagrebu. Plesna skupina Terpsihora je rasla in se razvijala. Pri meni so med drugimi plesali tudi Jana Menger, Andreja Kopač, Sabina Schwenner, Gregor Luštek in Boštjan Pavček. Jeseni leta 1991 sem odšla na šesttedenski študij plesa v Parizu, kjer sem spoznala gospoda Freda Lasserrja, ki je nato še isto jesen prvič prišel učit v Slovenijo v okviru JSKD. Po njegovem nasvetu sem oktobra 1992. odšla študirat ples na Alvin Ailey šolo v New Yorku, ZDA. Na poletne plesne šole 1989-1994 me vežejo lepi spomini. Najprej sem bila zavzeta učenka plesa (19891993), nato pa sem tudi učila Horton tehniko na Poletni plesni šoli 1994. Po končanem triletnem študiju na Alvin Ailey šoli sem nadaljevala študij plesa na Martha Graham šoli, tudi v New Yorku, kjer sem si po dveh letih poškodovala koleno.
Novinar Milan Markelj je po mojem odhodu v ZDA zapisal: "Marta ima rada ples. Ne rada tako, kot imamo radi drobne stvari, ki so nam pri srcu, bi pa brez njih zlahka živeli. Ne, Marta ima ples zares rada, tako rada, da mu posveča vse svoje moči in si z njim začrtuje življenjske poti." (Dolenjski list, 5. 11. 1992) Ja, ples je v mojih kosteh, in nisem se vdala. Iskala sem in iskala, od joge do 5 ritmov do flamenka. Končno pa sem našla evritmijo. Štiriletni intenzivni študij evritmije sem zaključila na šoli Eurythmy Spring Valley, ki je eno uro iz mesta New York. Trenutno učim odprte klase evritmije na Manhattnu, razvijam nove koreografije, predstavljam evritmijo širšemu občinstvu s predavanji, delavnicami, radijsko oddajo Soulful Sparks Radio.
My feelings na šoli Alvin Ailey 1994 (foto: Jon Dimartin)
My feelings na šoli Alvin Ailey 1994 (foto: Jon Dimartin)

Znašla si se v Ameriki, kjer mrgoli plesalcev. Kako najti svoj prostor pod soncem?
Za preživetje v mestu New York je treba biti trdoživ, prilagodljiv, iznajdljiv, vztrajen. Pripravljen trdo delati. In seveda moraš imeti jasno vizijo. Drugače se lahko hitro odpraviš domov.
Kaj bi svetovala vsem mladim, ki se danes odpravljajo na lastno plesno pot?
Dobro razmislite, zakaj želite delati sami. Ker ni lahko. Verjeti morate sami vase in imeti jasno vizijo. Potreben je denar in podpora ljudi. Dobro je imeti vsaj enega dobrega prijatelja, ki mu se lahko zaupate, ko vam je težko in ko uspete. In velikokrat je treba najti vir dohodka drugje, vsaj na začetku. Torej morate biti pripravljeni delati nekaj, da zaslužite denar, in hkrati delati to, kar imate radi, vendar vam ne prinaša denarja.
Se ti zdi, da je bilo v tvojih časih lažje, ali je lažje zdaj, ali pravzaprav nasprotno? Je vedno težko?
Ko sem jaz začela s plesno skupino Terpsihora leta 1989, so mi bila vrata odprta. Preprosto sem šla h gospe Staši Vovk, ki me ni poznala, in ji rekla, da bi rada začela s plesno skupino. Vprašala sem jo, če lahko vadimo v prostorih JSKD. In je rekla, da ja. Upam, da je temu še vedno tako v Sloveniji. Da če se nek mladi nadobudnež pojavi, da so na voljo prostori, kjer lahko začne z delom brezplačno. Vem, da v New Yorku ni tako. Vse je treba plačati. Zato je tukaj veliko težje začeti na svoje.
Zaključek šolanja v Dornachu 2014
Zaključek šolanja v Dornachu 2014

Na kaj si v svoji karieri najbolj ponosna?
Na poletje 2014. Zaključila sem študij evritmije, mhm, pri 48 letih. V zaključni predstavi sem plesala vodilno violino v Dvoržakovem trju za violino, čelo in klavir. Nato smo s kolegicami šle na turnejo po CampHill vaseh za duševno prizadete ljudi v državah New York in Pensilvanija, kar je bila globoka izkušnja. Nakar smo odletele v Evropo. No, in jaz sem vse organizirala za svojo skupino. Nastopile smo na srečanju zaključnih letnikov evritmije s celega sveta v čudoviti dvorani v Goethanumu v Dornachu, Švica. Ogromno dela. In prvič v Dornachu. Čisto sem bila presenečena nad odzivom občinstva. To so ljudje, ki evritmijo dodobra poznajo, pa so nam navdušeno ploskali in ploskali in ploskali. Po predstavi so prišli k nam in se nam zahvaljevali za enkratno predstavo. Prihodnji dan so me ustavljali drugi evritmisti in povedali, kako izredno jim je bilo všeč, kako sem odplesala violino. Zadnji dan v Dornachu je bil moj rojstni dan, ki smo ga praznovali pred Goetheanum stavbo. Potem sem šla na hiter obisk domov v Slovenjo, samo za nekaj kratkih dni, nakar sem morala nazaj v Chestnut Ridge, NY, ker sem bila vodja produkcije štirih misterijskih dram Rudolfa Steinerja, v režiji Barbare Renold. To je bilo prvič, da so bile vse štiri izvedene naenkrat v angleščini. Vsaka drama traja po cel dan. Podobno kot Faust. Hkrati sem pa tudi imela tri manjše igralske in dve evritmistični vlogi. Priprave so se seveda potekale celo leto in še štiri leta pred tem. Intenzivne vaje pa smo imeli na odru od srede junija do srede avgusta, in nato desetdnevno konferenco. Zahtevno, utrujajoče, nepozabno, veliko globokih spoznanj in notranjih preobrazb. Zaporedje dogodkov, ki se ne morejo nikoli več ponoviti.
Kaj pa slovenska plesna scena, jo spremljaš?
Bolj malo spremljam slovensko plesno sceno. Občasno malo pobrskam po spletu, da vidim, kdo kaj dela od tistih, ki jih poznam. Nisem vedela, da Poletnih plesnih šol kar nekaj let ni bilo. Sem pa vesela, da so se spet začele lani.
In seveda, kje je plesni New York? Vsega preveč, vsega premalo …?
V New Yorku se vedno vsega ogromno dogaja. Ker sem bila kar nekaj let razpeta med Chestnut Ridge, Upstate New York, in Brooklynom, kjer je moj dom v ZDA, mi ni uspelo kaj preveč hoditi na predstave. Tule je groba skica mojih impresij, če bo uporabna. Alvin Ailey šola in skupina sta še vedno močni. Joyce Theater ima še vedno dobre programe. Merce Cunnigham šola se je zaprla pred nekaj leti in v njenih prostorih v WestBeth je zdaj Martha Graham šola, ki pa ima še vedno prostore tudi v stari stavbi na Upper East Side. Zanimiva geografska sprememba v svetu plesa.
Stari in znani plesalci in koreografi umirajo: Mary Anthony je umrla na dan moje zaključne predstave evritmije maja leta 2014. In z njo se je zaprl tudi njen studijo. Nancy Meehan, ki je plesala z Anno Halprin in Erickom Hawkinsom, je umrla lani konec novembra. Dolgo časa sem vadila v njenem z lesom obloženim studiu v WestBeth. Ampak je vprašanje, kako dolgo bo še odprt, da si ga lahko plesalci najamejo za vaje. Joyce SoHo so zaprli že nekaj let nazaj, lani konec oktobra pa tudi Danny Dance Studios, ki je bil del Joyce Theater Foundation.
Gibney Dance Center je novejši in kaže, da je uspešen. Steps on Broadway, Broadway Dance Center in Peridance še vedno obstajajo, in posebno poleti je veliko turistov-plesalcev, ampak drugače so pa zastareli. Lori Belilove z Isadora Duncan Dance Company še kar vztraja, trdoživo. Movement Research še naprej deluje s predstavami v Judson Church v West Villageu. Ogromno joge je povsod. Tisch School na New York Univerzi ima dokaj močan program za ples. Pa tudi Marymount Manhattan College. Na Harkness Dance Center pri 92nd Street Y imajo še vedno zanimiv festival vsako leto, ampak drugače je pa čedalje več klasov samo za otroke. Dance Theater Workshop, kjer sem se jaz udeležila delavnice z Bessie Schonberg leta 1997, je zdaj New York Live Arts in dom skupine Bill T. Jones/Arnie Zane. NYLA je tudi organizacija za podporo umetnikom,  kakor tudi Fractured Atlas. Jacqulyn Buglisi je začela z letno predstavo Table of Silence na Lincoln Center Plaza v spomin na 11. september. Zelo lep dogodek. Ogromno sprememb. Ljudje iščejo. Cene se dvigujejo. Stari mojstri umirajo. Novih pa še ni.
V Novem mestu (foto: Natasa Stubler)
V Novem mestu (foto: Natasa Stubler)

Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj žalostno je, da finance prevzemajo vodstvo na umetniškem področju. Čedalje manj je vadbenih prostorov, ki imajo prijetno energijo in niso predragi. Cene nepremičnin preprosto uničujejo umetniško sceno. Druga žalostna stvar pa je, da ples postaja vse bolj fizičen. Vse manj je duše. To je pravzaprav razvoj, ki na žalost traja že nekaj časa. Če umetnost izraža okolje, potem je razumljivo, da je več telesnosti, več psihofizičnega plesnega teatra. Vendar pa me potem občasno preseneti, ko vidim kakšno predstavo, kjer plesalci iščejo nekaj novega, globljega, drugačnega. Ko skušajo slišati in izraziti tišino.
V najljubšem parku St. Luke’s Garden v West Village, Manhattan (foto: Juhi Raikhy)
V najljubšem parku St. Luke’s Garden v West Village, Manhattan (foto: Juhi Raikhy)

Ostaja New York tvoj dom ali se plesna ptica počasi vrača domov?
Mislim, da bom kar ostala v New Yorku. Vsaj za zdaj. Mi je kar všeč raznolikost. Pa velike ideje imam, kako vključiti evritmijo v svet plesa. In najučinkovitejši način je to storiti v New Yorku. Pa verjetno tudi najtežja pot. Vendar poznam to mesto in se v njem znajdem.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Prevajam. Že skoraj dvajset let. To je zame še vedno edini dokaj zanesljivi vir dohodka. Pa tudi pri ogromno zanimivih projektih sem sodelovala: od tolmačenja za pokojnega slovenskega predsednika Drnovška (Janeza, op. u.)na Združenih narodih (20032005), do tolmačenja pogovora med tedanjo slovensko ministrico za delo Marjeto Cotman in tedanjo namestnico Generalnega sekretarja OZN Asho-Rose Migiro (2007). Tolmačila sem na nekaj zanimivih sodnih postopkih v zvezi s farmacijo (20042006). Prejšnjo nedeljo sem moderirala podelitev medalj za zasluge s strani slovenskega predsednika Boruta Pahorja ameriškim reševalcem slovenske ladje Tamar. Drugače pa vsak dan prevedem kakšen dokument z različnih področij: od medicine, do prava, do rojstnih in poročnih listov. Prostih trenutkov je bolj malo, ampak zjutraj si rada vzamem čas zase, da v miru pojem zajtrk in popijem kavico. Srečo imam, da moje okno gleda na notranji vrt bloka, kjer imamo drevesa in ptičke. Pa opazujem, kako se letni časi spreminjajo in ob tem meditiram in pišem svoje bloge o evritmiji in o koledarju duše. Ko grem na Manhattan, za kar potrebujem okoli eno uro, vedno na podzemni berem kakšno zanimivo knjigo. In rada hodim po newyorških ulicah in parkih.
glasbena evritmija (foto: Philip A. Smith)
glasbena evritmija (foto: Philip A. Smith)

Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Marta?
Joj, ne vem. Odvisno od okolja in kdaj so se ljudje z mano srečali. Nekateri me poznajo kot glas pokojnega slovenskega predsednika dr. Janeza Drnovška. Nekateri vedo zame, ker sem nekaj let učila slovenščino tukaj v New Yorku. Za druge sem še vedno plesalka. Zdaj sem poznana tudi po svojih blogih 'Eurythmy Musings' in 'Soulful Sparks of Inspiration', ki je bil objavljen tudi v Huffington Post. Čedalje bolj postajam prepoznavna tudi kot evritmistka oz. tista, ki si upa v New Yorku razširjati zavedanje o evritmiji in Steinerju.
Kaj najbolj pogrešaš s svoje Dolenjske?
Zeleno naravo. Pa svoje domače.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Sam moraš poskrbeti zase, ker nihče drug tega ne bo storil. Torej, ne se zanašati na druge ljudi. No, pa mislim, da še vedno prevečkrat pričakujem, da bodo drugi dejansko izpolnili svoj del obljube. In pa nasvet moje mame: Vse je treba za dobro vzeti.
Za konec pa še vabilo. Zakaj naj se udeležimo tvoje delavnice?
Ker bo zanimivo in drugačno. In prijetno se bomo gibali skupaj. Spoznali boste nov način gibanja in preproste vaje, ki vam bodo v podporo celo življenje. Ljudje, ki pridejo na moje klase, vedno odidejo z dobrimi izkušnjami: boljše fizično počutje, bolj sproščeni, z bolj jasno vizijo za naprej, z navdihom za uresničenje svojih sanj.
Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
V Paradi plesa bodo z vami Kaja Katona, Tian Pintarič in Matej Tušak!
Plesni par in športni psiholog bo trojica, ki se vam predstavlja v nedeljo zvečer
Dunking Devils. Deseto obletnico praznovali pred nabito polno Halo Tivoli
V petek smo končno dočakali premiero adrenalinskega spektakla Dunking Devils LIVE, na katerem ...
Preberi članek
Preberi članek
Ujemi korak
Preberi članek
Maj 2019
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Biografija kultnega Freddieja Mercuryja v slovenskem jeziku
Bohemian Rhapsody je napisala glasbena novinarka Lesley-Ann Jones, izšla pa je pri založbi Učila
Puhaste veganske palačinke
Vse je mogoče narediti na zdrav način!
Preberi članek
Preberi članek