Tina Valentan

Življenje s plesom je tragedija s srečnim koncem

Si tik pred ljubljansko premiero (intervju je nastal pred premiero, ki je bila 14. septembra v PTL op.a.) svoje najnovejše predstave Kalipso, ki je doživela predpremiero na festivalu Performa/Platforma v Mariboru pred nekaj dnevi. Kakšen je bil odziv? Ali boš v tem časovnem razmaku kaj spremenila v predstavi?
Tisti, ki so delili svoje mnenje z mano, so bili v glavnem pozitivni, da je predstava duhovita, pestra v dogajanju, da je tematika zanimiva in da ni 'zatežena', čeprav obdeluje težke misli. Seveda pa proces ustvarjanja ni zaključen, zato premlevam vse refleksije in naprej preizkušam. V strukturo ne bom posegala, iščem pa še prehode, ki bi najbolj sodili v predstavo, in se vedno bolj vživljam v material.
V programskem listu nam pojasnjuješ, kaj je Kalipso v tvoj predstavi; od neumnosti do boginje, nočnega batra do zlata. Nam kljub temu razložiš, o čem si razmišljala v predstavi in kaj naj gledalci ob njej začutimo?
Zanimalo me je polje napetosti med dvema nasprotjema; surovo seksualnostjo in njeno transformacijo v transcendenco. Želela bi opozoriti na bogastvo, ki ga nosimo med nogami, naše reproduktivne organe. V njih je shranjena velika kapaciteta potencialne energije za ustvarjalne ideje in ta prave premike, ki lahko rojevajo najrazličnejše dogodke tako v vsakdanjem življenju kot v plesni predstavi.
Najnovejšo predstavo Kalipso si lahko ogledate še 15. in 16. septembra v PTL. (foto: Luka Martin Škof)
Najnovejšo predstavo Kalipso si lahko ogledate še 15. in 16. septembra v PTL. (foto: Luka Martin Škof)

Skočili sva na aktualno dogajanje v tvojem plesnem življenju, a glede na to, da te bodo nekateri bralci in bralke v intervjuju spoznali prvič, čisto klasično vprašanje: Kako je sploh ples prišel v tvoje življenje in zakaj ravno sodobni ples?
Plesati sem začela kot otrok, da bi se mi izboljšala telesna drža. Vpisali so me k baletu, ampak po enem letu sem videla, da mi tak način gibanja in treniranja ne ustreza. Najbrž je povezano z držo, ki štrli ven kot samosvoja in ni v skladu s sistemom, kjer se producirajo ista telesa, ki zelo podobno razmišljajo. Jaz imam rada raznolikost, individualnost in prostor za poslušanje sebe. Sodobni ples je zame tak prostor.
4 Little G's
4 Little G's

Kako je potekalo tvoje šolanje?
Pri štiriindvajsetih sem šla študirat koreografijo in ples na amsterdamsko akademijo The Theaterschool, smer New Dance Development, ki traja štiri leta. S štipendijo ministrstva za kulturo sem se res lahko posvetila samo študiju, ki ni dopuščal kaj dosti prostega časa. Pred tem sem bila zelo aktivna v Plesni izbi Maribor, ki je moj plesni dom. Minka Veselič Kološa nam je skupini najresnejših navdušenk nad plesom vztrajno vsako leto vozila koreografe, ki so z nami ustvarjali predstave, tako da sem že pred študijem pridobivala odrske izkušnje in se kalila kot plesalka. V izbi sem imela tudi priložnost že kot najstnica poučevati in s tem 'mojstriti' svoj odnos do plesa, ki se je pa v Amsterdamu obrnil na glavo in prekrvavil moje možgane, navajene predvsem uživanja v plesu. Tam se je začelo preizpraševanje.
Dvojnik (Foto: Marcandrea)
Dvojnik (Foto: Marcandrea)

Koliko se je ples spremenil od tvojih začetkov in v čem najbolj?

Pred študijem se nisem obremenjevala s pomenom plesa ali se spraševala, od kod gib prihaja. Pomembna sta mi bila predvsem intenzivna kinestetična izkušnja ter preigravanje plesnih fraz in odrske kompozicije. Na šoli sem začela telo bolj povezovati z družbenim kontekstom in v ospredje je prišla ideja, ki usmerja gib. Z leti sem začela telo dojemati bolj večplastno, in treniranje, ki sloni predvsem na ponavljanju obstoječe formen me je vedno manj privlačilo. Zdaj me zanima treniranje principov gibanja, osveščanje telesnih povezav, utelešena anatomija. V najnovejšem solu sem raziskovala, kako se premikati iz jajčnikov ali iz črevesja. Kaj takega mi v mlajših letih ne bi prišlo na misel.
Fuga
Fuga

Sodobni ples je še vedno nekakšen sinonim za 'zateženo' predstavo, nerazumljeno gibanje ali negibanje, maloštevilno občinstvo ... Kako se ti spopadaš s temi stereotipi, če sploh so še vedno stereotipi ali so že dejstva?

V naši družbi, ki nas navaja na nasičenost informacij, kopičenje stvari in na vrednote, ki temeljijo na učinkovitosti, produktivnosti, uporabnosti ter spektakularnosti, ni razvitih senzibilitet, potrebnih za gledanje sodobnega plesa. Če bi že v osnovnošolski izobraževalni sistem uvedli nek gibalni predmet, ki upošteva relacijo um–telo in krepi senzorično zaznavanje, bi vzgojili več posameznikov, ki bi lažje spremljali nekaj, kar na videz ni atraktivno ali potrebuje dlje časa, da se razvije. Seveda pa je odgovornost nas ustvarjalcev, da pridobivamo čim več znanja o različnih zvrsteh umetnosti, zato da znamo v predstavah čim bolje razčistiti naš namen, kar vpliva na komunikativnost odrskega materiala. Zavedati pa se je tudi treba, da umetnost ni ogledalo, ampak kladivo.
Delovni naslov Portugalska
Delovni naslov Portugalska

Se imaš za mariborsko plesno ustvarjalko, ljubljansko ali pač plesno ustvarjalko?

Kožica med prsti mi še ne raste, naglas me takoj razkrinka in srce hrepeni po štajerskih gričih, ampak trenutno je za moje delo v glavnem mestu več možnosti. Ker pa me zmeraj mika preseganje omejitev, se mi zdi pomembno presegati tudi meje majhne domovine.
Maribor je zelo plesno mesto. Imate mnogo različnih plesnih in tudi baletnih šol. Kako ga ti doživljaš? Kakšna je plesna kakovost vašega mesta?
Ja, v Mariboru radi migajo. Komerciale je seveda več. Ponudba za urjenje telesa v specifičnih sodobnih plesnih formah se mi zdi kakovostna. Ustvarjalnih, celostnih pristopov k plesu pa ni veliko. To se pokaže tudi pri uvrstitvah na državna plesna srečanja, v organizaciji JSKD in pri uspehih na državnih tekmovanjih mladih plesnih ustvarjalcev, kjer lahko opazimo v glavnem samo Plesno izbo Maribor. Navsezadnje je najpomembneje, da je človek zdrav in srečen ne glede na to, s kakšno zvrstjo plesa se ukvarja, ampak jaz pač ne morem iz svoje kože, zame je ustvarjalnost pomemben aspekt.
Measure with micrometer, mark with chalk, cut with axe. (foto: Ivan Vinovrški)
Measure with micrometer, mark with chalk, cut with axe. (foto: Ivan Vinovrški)

Deluješ kot plesalka, koreografinja, pedagoginja, koreografinja v gledaliških predstavah. Na katerem področju je tista prava Tina oziroma kako se vse 'funkcije' dopolnjujejo?
Nekako se vloge menjavajo po obdobjih in redko je vse prepleteno naenkrat. Zadnji dve leti je bilo najintenzivneje na performerskem področju, in kar veliko (za razmere sodobnega plesa) sem bila na odru, kar mi zelo ustreza. Z lastnimi koreografijami nisem ravno hiperproduktivna, ker rada počakam na nujo, da nekaj podelim s svetom. Pedagoško sem angažirana občasno, v gledališču pa si tudi vedno težje privoščijo koreografe, razen tistih ustaljenih. Se mi zdi, da se največ dogaja tam, kamor vložim največ energije.
Na kaj pa si v svoji dosedanji plesni karieri najbolj ponosna?
Na to, da še vedno plešem.
Sezona lova
Sezona lova

Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno?
Dosti je dobrih plesalcev, veliko zanimivih idej, številni so drzni misleci. Čutiti je tenzijo med ustvarjalci, ki poudarjajo pomen tehnično izurjenega telesa, in tistimi, ki telo bolj postavljajo v kritičen razmislek v odnosu do družbe. Super bi bilo obvladati oboje, ampak pogoji našega delovanja nam otežujejo doseg takšnega profila. In seveda ima vsak svoj interes, podpirati je treba oboje. Zato sem kritična do vpletanja financerjev v to, kakšna zvrst plesne umetnosti naj prevladuje. Podpirati je treba kakovostno raznolikost.
Kaj bi spremenila na naši plesni sceni, če bi imela moč oz. vpliv?
Uvedla bi sodobni ples ali somatsko prakso v kurikulum osnovne šole, uredila socialni položaj samozaposlenega umetnika po zgledu severnih evropskih držav, spremenila razpisne kriterije za pridobivanje javnega sofinanciranja, institucionalizirala sodobni ples, uredila več vadbenih prostorov, določila razmerja producent – koproducent, na MZK zaposlila ljudi, ki jim je mar za umetnost in so aktivni soudeleženci (vsaj kot obiskovalci).
Tatovi podob (foto: Nada Žgank)
Tatovi podob (foto: Nada Žgank)

Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?

Osrečuje me možnost širjenja zavesti skozi gib in ob tem občutek transformacije prezence. Osrečuje me, da skozi ples ostajam budna, da sama določam polja raziskovanja in da odkrivam stvari, ki se skrivajo pod površino. Žalosti me, da so to vrednote, ki v družbi, ki hoče vse izmeriti, nič kaj dosti ne veljajo, ker se preslabo prodajo.
...
...

Kaj je najbolj značilno za Tino Valentan? Po čem, misliš, da si prepoznavna?
V svojih delih po samoironiji. V plesu po neobičajnem gibanju. Nekajkrat pa sem že slišala, da sem na odru eterična.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Odkar sem mama, skoraj ni več prostega časa, tako da ko ne delam, gospodinjim ali pa se igram lisičke in zajčke, borbe med rastlinojedimi in mesojedimi dinozavri, si predstavljam, da lovim ribe, berem pravljice, se pogovarjam z avtomobilčki … Včasih sem lahko lisica, ki počiva, ampak jo takoj zbudi petelin … Večino prostega časa preživljam v domišljijskem svetu, ki ga iniciira moj triletni sin. Če ostane še kaj časa,  ga izkoristim za počitek in sproščanje.
Ministry of Slow Walk (Foto: Sunčan Stone)
Ministry of Slow Walk (Foto: Sunčan Stone)

Je v Mariboru / Ljubljani kakšen poseben kraj, kamor rada zahajaš? In zakaj ravno tja?

Maribor je super za sprehode v naravi; ob Dravi, okoliški griči, mestni park, Pohorje. V Ljubljani,pa rada začutim utrip mesta, ki ga poživijo mnogi turisti. Umirjena vožnja s kolesom po urejenem mestnem jedru me osveži, ker se tudi sama postavim v vlogo turistke in na novo odkrivam prostore ter dogodke. Hkrati mi vzbudi občutek, da bo naša civilizacija zmogla premagati težave in da je življenje dobro urejeno. Vsaj za nekaj trenutkov me ta vloga opazovalke pomiri.
Vesolje
Vesolje

Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor.
Treniram nenavezanost na stvari, zato takšnih treh predmetov ne pogrešam. Vedno pač s sabo vzamem torbico, v kateri so osnovne vsakdanje potrebščine in jo vsak mesec izpraznim, ko se v njej nabere preveč neuporabnosti.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Imam zvezek, kamor si zapisujem modrosti in zanimive misli drugih. Eno od njih si je izmislil Oscar Wild: 'Vsi stojimo v blatu. Toda nekateri med nami gledajo zvezde.' Velikokrat zaradi vsakdanjih pritiskov pozabimo pogledati navzgor, kakorkoli – zvezde bi morali opazovati vsak dan. V zadnjem času me privlači povezava in podobnost med kozmosom in človekom, kajti človek je v vesolju in vesolje je v človeku. Življenje s plesom je tragedija s srečnim koncem.
Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
Ljubezenski valčki presenetili in navdušili!
Koreografska trojica Lukas Zuschlag, Jean Sébastien Colau in Vincenzo Veneruso na odru SNG Opera in balet Ljubljana
Življenje je vrednota znova na slovenskih odrih. Vabljeni v Postojno in Ravne!
S Katjo (Vidmar, op. u.) in plesalci nadaljujeva z uprizarjanjem predstave. Malce v druga ...
Preberi članek
Preberi članek
Ujemi korak
Preberi članek
Oktober 2019
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Jorge Bucay. Nihče ne more narediti zate, kar lahko sam narediš zase
Svetovno znani argentinski psihoterapevt in pisatelj po sedmih letih spet v Ljubljani; in navdušil z zgodbami, ki so ga naučile živeti
Zajtrk v postelji z ovsenimi palačinkami
Brez napora v nov dan z mojim receptom
Preberi članek
Preberi članek