Ljubljana, 01.03.2015 | Daliborka Podboj

Sedma Gibanica spečena in pojedena

In že v pričakovanju naslednje edicije leta 2017
Plesalci in plesalke SVŠGL Umetniške gimnazije v plesnem elementu. (Foto: Nada Žgank)
Plesalci in plesalke SVŠGL Umetniške gimnazije v plesnem elementu. (Foto: Nada Žgank)

Zgodila se novopečena plesna Gibanica, že sedme peke po vrsti, tokrat tudi bolj gibčna, kot sta to bili oni dve pred njo, tudi kar obtežena in pregreta od vseh aktualnih pekovskih (gibalnih) prijemov in reševanja težav, še čudno, da je sploh ugledala ta beli dan, kaj šele štiri festivalske dni prenatrpane s programi plesne hrane. Toliko programske hrane na enem kupu, da se je kar težko lovil čas obhodov iz enega gibalnega hrama v  drugi ali celo tretji, in so se plesne poslastice že stežka prebavljale, saj niti časa ni bilo ali pa se je kako slastno porcijo celo moralo izpustiti in jo privoščiti komu drugemu. Mogoče se tudi zavoljo preobjedenosti niso mogli prisotni performarji in obiskovalci sprostiti ter odzvati povabilu terceta v sestavi: Sebastjan Geč, Milan Lovšik in Otto Kraus ob koncu programa in pred podelitvijo stanovskih nagrad DSPS v Klubu CD ter neobremenjeno vstopiti v osmišljeno družabno igro njihove predstave Krhkost odločitve; saj tudi sicer vedno kje pristaneš ne glede na to, kako se v nekem trenutku odločiš. Zanimivo pa je, da niso imeli želje za sodelovanje ravno ti, ki v svojih performativnih oblikah tako vztrajno vabijo gledalce k sodelovanju.

Letošnja Gibanica je bila v znamenju Ksenije Hribar in njenih predstav ...
Letošnja Gibanica je bila v znamenju Ksenije Hribar in njenih predstav ...


Gibanica se je slavnostno začela v spomin koreografinji Kseniji Hribar, ki je profesionalizirala slovensko plesno sodobnost, za kar je potrebovala veliko energije in notranjih moči, in ni nikoli prejela najvišjega slovenskega državnega priznanja, nagrade Prešernovega sklada za svoj koreografski opus. Posvetilo Kseniji Hribar se je glasil naslov slavnostnega dogodka v Slovenski Kinoteki, ko so se po programu zavrteli trije filmski posnetki plesalke in koreografinje Ksenije Hribar. To zgodovinsko obeležje plesne umetnosti je s svojo prisotnostjo počastila tudi ministrica za kulturo Julijana Mlakar Bizjak.

... Bikec Ferdinand ...
... Bikec Ferdinand ...


Dokumentarec Slovo je nastal ob enem od Ksenjinih obiskov v Ljubljani, ko sta se s snemalcem Karpom Godino napotila na Cres leta 1969. Pred gledalci se na filmskem platnu nizajo čisti posnetki istrskega kamnitega pejsaža, ko po tlakovanih ulicah stopa sloka ženska elegantnih korakov, enkrat odeta v belino, drugič v značajno črno barvo tamkajšnje starejše ženske populacije. Tako ženstvena obleka kot sam plesalkin lik izražata nov sodobni duh, ki stopa in se vije po zapuščini preteklega. Slovo med črno in belo gibalno eleganco se ponavlja in ponavlja tako kot generacijsko slovo mladosti od domačega gnezda ali zrelosti od mladosti. Tokrat sta se zgodovina časa in plesalkina eleganca zlili v poetiko filmskega jezika. Ksenija Hribar je ženska gibalne in plesne elegance, njene roke se vijejo kot zračna krila, je plemenita in istočasno klena. No,  prisotna moška gledališka populacija jo je ob klepetu, kavici in v času odmora oznanila kot fatalno žensko, ki že z dvigom roke in pogledom žari privlačno lepoto ženstvenosti. Drugi dokumentarec Xenija na gostovanju (snemalec Filip Robar Dorin) je bil posnet leta 1974 na enem njenih popotovanj, ko je prispela tudi na otok Susak, ko so se prebivalci srečavali z mestno turistko in se je Ksenija zlivala v obalno okolje v plesnem duetu z ljubljanskim baletnim solistom Mojimirom Lasanom.

...  Alpsko sanjarjenje ...
... Alpsko sanjarjenje ...


Tretji posnetek predvajan na filmskem platnu je obudil zadnjo Ksenijino koreografsko stvaritev Sentimentalne Reminiscence iz leta 1998 v produkciji PTL, avtor zgodovinskega posnetka je Tone Stojko, za filmsko projekcijo pa sta ga pripravila skupaj s sinom Simonom S. Falkom. Svoje Reminiscence je Ksenija posvetila spominu na svojega učitelja in koreografa, slovenskega baletnega nestorja Pina Mlakarja, natančneje njegovi zgodovinski koreografiji Vrag na vasi, ki je prepotovala velike odre Evrope in se še predvaja na tovrstnih odrih (žal ne na slovenskih). V Reminiscencah je jasno odsevala tudi nostalgija po skupnem jugoslovanskem umetniškem prostoru. Na filmu se tako sledi plesnim reminiscencam takratnih plesalcev in igralcev, ki so še vedno aktiven del naše plesne umetnosti in gledaliških odrov: Drago Grabnar, Lado Jakša, Marko Mlačnik, Petra Pikalo, Mateja Rebolj, Tanja Skok, Igor Sviderski in Brina Vidmar. Duhovito sestavljeni spomini in nič manj  signiran čas z veliko plesnega navdiha ter veličino izraza, ko se vidno zabavajo izvajalci in ko vsak s svojim solom ali pa v duetu oblikuje svoj  portret plesnih domislic. Danes se zdi, kot da se je Ksenija Hribar v svojih Sentimentalnih Reminiscencah na svoj način že poslavljala v opevanju lastnih spominov na nek skupen in že minuli čas.

... Rok Vevar je dobro preštudiral delo in življenje velike umetnice Ksenije Hribar ... (Foto: Nada Žgank)
... Rok Vevar je dobro preštudiral delo in življenje velike umetnice Ksenije Hribar ... (Foto: Nada Žgank)


V dopoldanskem času se je Rok Vevar posvetil plesalki, koreografinji Hribarjevi in njenemu življenju ter ustvarjanju v Londonu, ko je s skupino Contemporary Dance Theater London nastopala tudi v jugoslovanskem prostoru, spregovoril tudi o tem, kako si je z delom služila denar za svoja popotovanja … - Posvet, ki je prvi dan, 18. februarja, tekel kar šest ur v Klubu Lili Novy v Cankarjevem domu, in 19. februarja že kako uro manj, ko so se prisotni lahko srečali tudi s skupino plesalcev, ki so se spominjali skupnih začetkov in so pripovedovali o svojih skupnih plesnih poteh ter  prvih plesnih korakih, eni v Studiu za svobodni ples, drugi v povezavah s programi JSKD na raznih predelih Slovenije …

Med nagrajenci pa tudi Jurij Konjar ...
Med nagrajenci pa tudi Jurij Konjar ...


In ker je Gibanica pregledna platforma naših plesnih in performativnih praks (predvsem v selekciji prijavljenih in izbranih uprizoritev) dveh zadnjih let, so izbrane plesne in manj plesne predstave imele že svoj odmev na portalu Parada plesa. Že nekaj  časa pa na naših odrih nismo sledili ustvarjalnemu opusu plesalca in koreografa Jurija Konjarja, zadnja leta plesnega nomada, ki širi svoja ustvarjalna obzorja na popotovanjih po širnem prostoru svobodnih umetnikov, ko je v letu 2012 potoval in se preživljal z delom po Braziliji, Palestini, Izraelu, ZDA in Grčiji, po prostorih, ki niso zazidani s prestižno dragim obzidjem, ampak tistih, kjer se umeščajo umetniki in živijo svoje polno ustvarjalno življenje, ko tudi že sami poskrbijo za svojo prehranjevalno verigo. Svoja popotovanja, srečavanja in zgodbe, ki jim je sledil, je Konjar strnil v svojem plesnem performansu Za Juliana Mer-Khamiso, kjer spregovori o Mer-Khamisovi nasilni smrti leta 2011. Njegov govor teče gladko med pripravo zelenjavne juhe, ko živo pripoveduje in strokovno seklja sveže ter zdravo zelenje, povrh pa se še vsako toliko časa neobremenjeno, pač svobodno giblje in ustvarja svoj plesni navdih v strukturiranju prostorske plesne improvizacije, vse dokler juha ne zakuha. Zabavno in čisto v trendu pogostih kuharskih TV-oddaj, le da Konjar ne klepeta kar v zabavo, ampak pripoveduje dejstva in išče svoj plesni prostor. Neverjetno kako ob vseh zaporedjih težkih fizičnih manipulacij skokov, premetov, kotaljenja, torzijskih zračnih obratov Jurij z lahkotno pripoveduje svoje zgodbe brez najmanjši motenj v glasu ali zadihanosti. Njegova vsebina gibanja je vseskozi prostorsko tekoča in atraktivno izvedena. V svojem drugem plesnem izzivu, V mirovanju, pa se Jurij Konjar srečuje v prostoru improvizacije s prijateljem in plesnim kolegom Martinom Kilvadyjem, ko skušata ustvariti svoj trenutek ali prostor mirovanja, ko prispeta do skupne točke in se ustavita.

... Irena Tomažin ...
... Irena Tomažin ...


Kaj bi se lahko reklo o letošnji Gibanici? Gotovo je kar prevetrila težko ozračje še težjega preživljanja naših plesnih umetnikov, sicer v izbranem programu in ob odsotnosti prijav naših eminentnih koreografov in plesalcev, ki se (ne)plesne gibanice izogibajo, kar je že vsesplošno znano. Program je predstavljal skupek različnih gibalnih praks in iskanj novih gibalnih navdihov, kot je to izpostavil zmagovalni performans Okus tišine vedno odmevne Irene Tomažin. Irenin raziskovalni performans se zdi kot efektno sproščanje v odmevu lastnega glasu na poljani odra, posuti s  stojali za mikrofone. Avtorica svoj nov glasni odrski odsev zaključi v liriki prijetno spevnega in melodičnega glasu, vrh prelivanja perfomativnih izzivov pa se zgodi v njenem plesnem navdihu barvite poslikave nenavadnih gibalnih suspenzij, kot bi plesalka dobila novi domišljijski gibalni vzgon v očiščevanju z lastnim glasom. Nagrada Ksenije Hribar za koreografijo je gotovo prišla v prave roke, koreografinji in plesalki Andreji Rauch Podrzavnik, ne glede na to, v katero smer performativnih oblik usmerja svoj zreli plesni izraz. Pogrešala pa sem dodelitev nagrade Ksenije Hribar  dramaturginji Andreji Kopač, saj več kot uspešno in predvsem aktualno deli svoje znanje na poljanah plesne produkcije, svoj plesni praktikum oplemeniten s teoretično nadgradnjo, ki jasno odseva v dosedanjih številnih uprizoritvah. Gotovo ima svoje zasluge tudi Jasmina Založnik, ki je prejemnica nagrade Ksenije Hribar še kot kritik in teoretik na področjih, kjer so njene zasluge gotovo bolj berljive kot v okvirih plesne dramaturgije, vsaj glede na njeno prisotnost in številčnost dejan v tej umetniški sferi. 

... Andreja Rauch Podrzavnik ...
... Andreja Rauch Podrzavnik ...


Kakorkoli že, izbire in nagrade, kot vemo, niso za vse in vsakogar enako sprejemljive, sploh pa ko izhajajo iz individualnih ocenjevanih obzorij ( tam, kjer ne delijo merskih enot), ko pa si ljudje nismo različni le po prstnih odtisih in zunanji podobi. Zato pa je dobrodošlo menjavanje komisijskega sestava, da se nagrade in priznanja lahko delijo iz različnih vesoljnih obzorij. Posebno pa pozdravljam stanovsko dodelitev nagrade DSPS Ksenije Hribar pedagoškem zboru SVŠGL Umetniške gimnazije za področje plesa, ki so se udeležili s svojo šolsko produkcijo letošnjega izvoda Gibanice.

... plesalci in pedagogi SVŠGL Umetniške gimnazije. (Foto: Nada Žgank)
... plesalci in pedagogi SVŠGL Umetniške gimnazije. (Foto: Nada Žgank)


V pričakovanju nove bienalne Gibanice in v upanju, da bo novi ekipi DSPS, ki kaže zadosti energije in ima že kar jasne cilje, uspelo še bolj razgibati plesno sceno in jo ti dve leti deliti tudi izven ljubljanskega emonskega obzidja.  

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Na špici
Michal Rynia in Nastja Bremec poročena. Nepozaben dan, sanjska zabava, sanjski ples!
Po devetih letih skupnega življenja sva se dokaj na hitro odločila, da najino ljubezen proslaviva s poročno zaobljubo. No in se je zgodilo - 27. julija ...
Preberi članek
Preberi članek
Avgust 2017
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Poletje je. Ne zanemarite nohtov in rok. Zaščitite in navlažite jih.
Oriflamova krema z oljem rakitovca bo navlažila in zaščitila vaše roke, vlažilni gel The One pa bo obnovil suhe in lomljive nohte
Osvežilna proteinska acai skleda
Recept je bil pripravljen za trgovino Superhrana in Veganfest, najdete ga na moji spletni strani www.teresamisu.com
Preberi članek
Preberi članek