V plesu sem lahko vse

Bi se na začetku intervjuja predstavil našim bralkam in bralcem  v nekaj stavkih; kot plesalec in kot oseba. Kdo si, Uroš Andič, in kam si namenjen?
Sem plesni učitelj družabnih plesov, plesalec in koreograf, ki mu je bilo dano, da s svojo drugačnostjo, naravnim talentom za gib, s svojim znanjem in svojim karakterjem spreminjam in ozaveščam notranji svet plesalcev. V plesu odkrivam nove galaksije, nove, še ne odkrite zvezde, se dotikam neznanih občutij. Tako kot pilot obvlada svoje letalo, tako jaz obvladam svoje telo in svoje delo. Moja naloga je, da varno pripeljem svoje sopotnike do končne destinacije … v deželo neznanega.

… z Andrejo Podlogar …
Mogoče se bo zdelo nenavadno, da te sprašujem o začetkih, saj si na sceni že kar dolgo, a kljub temu spomin je varljiv. Kako je ples prišel v tvoje življenje, kdo te je navdušil zanj in zakaj ravno ples?
Začelo se je pri opazovanju natakarjev, ki so se z metuljčkom okoli vratu vrteli in virtuozno premikali med mizami gostov. Se s pladnjem v roki spretno priklanjali, obračali, nagibali, se smehljali in ob tem z nezemeljsko lahkotnostjo obdržali vse kozarce na pladnju. Imel sem pet let. Navduševale so me balerine, ki so lebdele v zraku, plahutale s svojimi rokami in umirale v naročju svojih princev. Navduševal me je Flash dance, kjer je plesalka s svojo drugačnostjo navdušila strogo žirijo. Navduševal me je John Travolta, navduševale so me zgodbe mojih staršev, vedno povezane z glasbo in z lumparijami, ki so jih počeli v mladosti. Veliko podob je vplivalo in nakazovalo na to, kaj bo moje poslanstvo. V plesu se mi odvijejo vse podobe, ki jih nosim s seboj skozi življenje. In v valčku se pojavi moj natakar iz otroštva, v rumbi me obišče ballerina, v rokenrolu se razdivja Travolta in v tangu me strastno objame Jenifer … Ja, v plesu sem lahko vse!
V tvoji plesni biografiji skoraj ni stila, ki ga ne bi obvladal, če se malo pošalim. Od rokenrola do standardnih in latinskoameriških plesov, pa jazza, družabnega plesa in seveda argentinskega tanga. Kateri je tisti, ki mu pripadaš zdaj?
Res sem glede tega univerzalen. Želel sem plesati vse, izkusiti vsa gibanja, vstopiti v življenje vsakega plesa. Zanimala me je zgodovina giba, od kje, kam, zakaj. Zato sem res plesal različne plese, spoznaval različne tehnike in moj gibalni leksikon je res zelo obširen. Najbrž me odlikuje tudi izredna domišljija, ki me ponese tja, kjer še nisem bil. In zdaj sem tam, kjer moram biti … med plesalci družabnega in svetovnega plesa in med plesalci argentinskega tanga. Sem tam, kjer plesalci želijo naprej, kjer se ustvarja prihodnost plesa, med ljudmi, ki si želijo ven iz okvirov, ki smo jih skreirali plesni učitelji.
Bil si prvi učitelj argentinskega tanga pri nas, razloži nam, kako je prišlo do tega.
V letih 1995-96 mi je bilo plesnega izziva pri nas premalo, zato sem se za leto in pol preselil v New York, da bi bolj spoznal ameriški način in stil plesanja. V plesnem studiu, kjer sem dobil delo, se je poučevalo vse, ampak res vse zvrsti plesa. Meni znani in neznani plesi: american ballroom, salsa, swing, west coast swing in med ostalimi tudi argentinski tango. Moj delodajalec Paul Pellicoro je bil tisti mož, ki je Al Pacina naučil plesati tango v filmu Vonj po ženski. Torej tango je bil na dnevnem meniju. Začel me je učiti on, Carlos Gavit je bil pogost učitelj v šoli, Angel Garcia Clemente … In tako me je tango počasi osvojil. Pri nas teh plesov še ni bilo. Tudi salsa ni bila popularna tako kot danes. Ko sem se vrnil, sem želel deliti svoje znanje, saj le takrat to znanje in vedenje zaživi. Vedel pa sem, da bodo ti plesi prej ali slej postali tudi del naše kulture. In začel sem poučevati argentinski tango in salso kot ločena in samostojna plesa.

Si tudi eden od redkih pedagogov, ki se je ukvarjal s plesom za otroke z zmerno ali težjo motnjo v razvoju. Kako te je pot pripeljala do tega in zakaj ravno ta posebna oblika pedagogije?
V zavodu Janeza Levca  so želeli organizirati Dneve glasbe in plesa za otroke z zmerno in težjo motnjo v razvoju. Za ples v tem zavodu je skrbela nekdanja plesalka Tamara Vižintin. Iskali so plesnega učitelja, ki bi prevzel plesni program. Jaz in Metka Mesesnel Bizilj sva sprejela ta izziv. In srečanje je bilo več kot uspešno, zato smo s temi dnevi nadaljevali. S pomočjo Tamare sem spoznaval svet teh otrok, dokler ni bilo zanimanje po zavodih že tako veliko, da smo začeli z rednim plesnim izobraževanjem defektologov. Ja, iz otrok se je dalo narediti in izvabiti veliko več, kot bi si lahko kdo mislili. Samo če učitelj nima tega znanja, ne pomaga nič. Zdaj se s tem področjem ne ukvarjam več, vem pa, da je kar nekaj mojih kolegov premaknilo meje mogočega pri nas tudi pri plesu invalidov in tako ali drugače oviranimi plesalci. Mi pa izkušnja z njimi pomaga danes pri poučevanju plesa, saj se zavedam delovanja zavednega in nezavednega in lažje pomagam pri težavah, v katerih se znajde učenec – plesalec.
… Vija Vaja …
Nato si ustanovil plesni inštitut Vija Vaja. Kaj tam počnete, komu je namenjen?
Gibalni institut Vija Vaja je bil ustanovljen z namenom in za ljudi, ki se želijo naučiti plesa na drugačen, bolj prijazen in naraven način. Naš moto je: Ko ples postane več kot korak! V Vija Vaji je poudarek na komunikaciji med partnerjema, na gibanju in plesanju z občutkom, na poslušanju glasbe, na katero plešemo. Skozi različne plese odkrivamo neodkrite skrivnosti lastnega telesa in se veselimo kot otroci novega giba, ki nam ga je uspelo narediti. Pri nas je plesna lekcija kot potovanje skozi Indijo Koromandijo. Ja, pri nas je res vse drugače, tudi ljudje drugače plešejo … s takšno lahkoto, občutkom za partnerja, pa objemati jih naučimo, se pogledati v oči, mežikati in naučimo jih spet biti mali otroci! Ja, potem pa gredo koraki lažje od nog. In vsak korak ima svoj smisel in vsaka roka govori, česar besede ne morejo povedati.
Zdi se, da si zelo radoveden plesni ustvarjalec. Je res? Kaj vse te fascinira pri plesu? K čemu stremiš?
Stremim k temu, da kot človek napredujem, da ne tičim na istem mestu. Da se ne navadim na udobje in varnost, ki je varljiva in ni naravna. Vse v naravi se spreminja, jaz z njo. Fascinira me, kako imamo vse pred svojim nosom, samo pogledati je treba naokrog. Vse, kar potrebujem za ustvarjanje, je okoli mene, v ljudeh, v premikajočem se oblaku, v vrvežu na glavni ulici, samo ustaviti se je treba in opazovati. Pa da uskladimo glavo in srce. In pri plesu gre za vse to. V življenju mi je težko spreminjat sebe, v plesu je krasno, kjer se lahko prelevim v karkoli, sem lahko najbolj pristen in svoboden. Ja, ples me izziva, da delam in se premikam naprej.
Deliš svoje vloge na ustvarjalca in pedagoga ali se pri tebi vse to prepleta? Kaj je pri tem največje zadovoljstvo?
V bistvu sem pedagog in pri tem hkrati ustvarjalec. Ustvarjam vsako uro posebej in sproti. In vsaka ura je unikatno delo. Ne znam se ponavljati. To me ubija. Res imam srečo, da imam  veliko izkušenj, znanja, spontanosti, domišljije, talenta, da mi to ni problem in me poučevanje zabava. Vedno pa delam z namenom, da ljudem obogatim življenja, jim pomagam, da postanejo spretnejši, veselejši, bolj zdravi in veseli. Ja, namen je služiti njim.
… Vaje v objemu režiserja Metoda Pevca …
Veliko si doprinesel tudi k filmu Metoda Pevca Vaje v objemu, kjer si poskrbel za koreografijo argentinskega tanga. Kakšna je bila ta filmska izkušnja?
Izkušnja je bila fantastična. Užival sem, pridobil lepe in bogate izkušnje. Film je krasen, tak kot večina filmov, ki jih Metod Pevec ustvari. Objem marsikoga po tem filmu ni bil več tak kot prej.
Kako, na kakšen način skrbiš, da je tvoje telo v polni plesni pripravljenosti?
Resda vsak dan plešem, vendar bi si želel najti več časa za ohranjanje kondicije. Pri plesu oz. pri poučevanju plesa ohranjam fizično telo v stanju minimalne uporabe moči, saj me za enim tečajem čaka še drugi, pa je treba moč in energijo nadzorovati. No, tako naj bi bilo, da imajo tudi naslednji plesalci še kaj od tebe. Jaz se skurim na vsaki vaji posebej. Mi varnostni ventil odpove, ampak hvala bogu, se zelo hitro regeneriram. Malo težje je, ko si toliko z ljudmi, v neposrednem kontaktu z njimi, se jih dotikaš, jih opazuješ in jih poslušaš, da te to izčrpa, še posebej, če si vedno zelo odprt. Ja, včasih se name obesi energija kakšnega človeka, ki ni prijazna. Si moram večkrat vzeti čas, da očistim svoje telo in se malo zavarujem. Malo čaram, malo prediham, malo pomolim pa je.
… z Barbaro Konte …
Vem, da spremljaš tudi slovensko plesno sceno. Sicer se mi zdi, da bolj od daleč, s strani, kljub temu. Kaj meniš o njej, kje smo v kreativnem in tekmovalnem smislu?
V tekmovalnem smislu smo malce na psu, se mi zdi. Podmladka je manj. Včasih smo otroke učili vseh plesov, zdaj se pa odločajo že zelo zgodaj za posamezne bolj ali manj popularne zvrsti, kjer na žalost ne pridobivajo toliko univerzalnih gibalnih izkušenj. Tekmovalni ples se premika in spreminja zelo počasi. Hvala bogu, da se spreminja vsa glasba in moda. Pri tekmovalcih je še vedno vse na ven, delajo se, da komunicirajo. Vsakdo si je priboril neko mesto na lestvici, za katero je zelo garal, in če se želi tam obdržati, ne sme eksperimentirati in raziskovati. Trudi se biti kot ostala čreda ovc in pri tem tiho upa, da bo opažen. Veliko bleketa, skače, ampak pobarvati se na črno in biti res drugačen si ne upa. Lahko ga vržejo ven iz ograde. Za vse to pa so krivi pastirji. V plesu učitelji in sodniki, ki jih vzpodbujajo, da so čim bolj podobni ostalim. Če se najde kak sodnik, ki bo nagradil ustvarjalnost in videl nastope tudi globlje in jih iskreno ocenil, tvega, da bo tudi sam na črni listi. In tako so vsi top tekmovalci najboljši, najboljši v vsem svojem povprečju.
Kaj te pri plesu najbolj  osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Pri plesu me osrečuje to, da skozi ples vedno lahko nekaj dajem, ničesar ne odvzemam. Lahko podarim užitek sebi ali pa gledalcu, ki me opazuje. Osrečuje me, ko vidim, da zaradi tega, kakršen sem, ko plešem ali ko učim, so srečnejši tudi ljudje okoli mene. Tako včasih ne razumem in mi "pade težko", ko gledam učitelja, ki ne zna povedati o plesu samem ničesar, ne zna povedati o občutkih prav ničesar, ne zna pričarati čarobnosti plesa, ne zmore govoriti o sebi in o svojih občutjih, ko pleše. Meni osebno je to bistveno. Saj ples je čarovnija, so občutki in je koncert, ki se odvija v mojem telesu. Učitelji moramo spreminjati sebe, če želimo, da se spreminjajo tudi učenci. Na bolje seveda, če se da.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Kadar ne plešem, sanjarim. Vozim psa na sprehod. Poslušam glasbo, grem v savno. Se slišim s prijatelji in že razmišljam o jutrišnjih vajah.
Je bila pri tebi sploh kdaj opcija B v življenju, početi kaj drugega kot plesati? 
Očitno ne. Kot da ni bila sploh moja izbira. Vse mi je bilo tlakovano v naprej, z vsemi vzponi in padci, manjkajočimi tlakovci in vedno soncem v daljavi. Sem vedno šel po srcu, zato je moja prehojena pot krasna. Naprej pa tudi ne vidim kraja.
Kakšne so želje in vizije za naprej? Imaš vnaprej določene poti ali se prepuščaš toku življenja?
Gledam, kam se nagiba življenje, in nekako začutim, kaj potrebujemo za prihodnost. Tako vedno pripravljam in začenjam stvari, predvsem v plesu, ki jih bomo dohiteli v kratki prihodnosti. Ustvaril sem novi tehniki, dance focus in tango focus, kjer plesalec brez partnerja osvoji vse, kar mora kot vedeti o svojem gibanju in tehniki. Drugače pa, ja, prepuščam se svojim učencem, oni mi kažejo smer vetra in so hkrati moje ogledalo.
Po čem meniš, da si prepoznaven med ljudmi. Je kaj takega, za kar veš, da ljudje rečejo, no, to je pa naš Uroš?
Najbrž bi se vsi strinjali, da toliko, kot jih jaz gnjavim s tem, da se sprostijo, jih sigurno nihče. In baje, da je moje učenje poezija. Tako so mi rekli.
Kateri je tvoj življenjski moto?
Hodi za srcem!!!!!

View Gallery 12 Photos