Ob koncu starega leta sem na omrežju zasledila informacijo o plesnem uspehu mladih plesalk Plesne dimenzije, ki so prispele celo do svetovnega finala v svoji skupini in zvrsti, njihova trenerka pa je Tina Dobaj.
Da je Tina Dobaj postala športna plesna trenerka, je bilo kar presenečenje, saj odkar jo poznam deluje na umetniški sceni sodobnega plesa, ki ga tudi poučuje. Mariborčanka Tina (Martina) Dobaj je priznana koreografinja, plesalka, pedagoginja in shiatsu terapevtka, ki je 2002 končala umetniško plesno akademijo P.A.R.T.S. v Bruslju, po šolanju pa bila sprejeta v profesionalno skupino ROSAS priznane belgijske koreografinje Anne Terese de Kearsmaeker.
Kmalu zatem je dobila angažma v predstavi The Vile Parody of Address koreografa Williama Forsytha. Ko se je vrnila v Slovenijo, je začela voditi profesionalne treninge v Ljubljani in v gledališču Maribor, kasneje tudi v Bruslju. Kot pedagoginj sodobnega plesa in baleta je je sodelovala s Srednjo vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana – SVŠGUGL (2003-2018). Med leti 2018 in 2022 je poučevala sodobne plesne tehnike na Konservatoriju za balet Maribor, klasični balet na nižji baletni šoli na Glasbeni šoli Risto Savin v Žalcu in v Glasbeni in baletni šoli v Kranju. Redno vodi tudi različne plesne in baletne tečaje in delavnice doma ter tujini.
Njen avtorski plesni opus je obsežen, s koreografskim prvencem Cesta (2003) je prejela dve nagradi Povodni mož, s predstavo Geiko (2004) pa nagrado münchenskega festivala. S Tino sva se srečali na 40-letnici Zimske plesne šole v Mariboru, ko je prišla na dan svečane otvoritve razstave 40KE , kjer se v sliki in besedi predstavi 40 let ZPŠ, OI JSKD MB, katere se je Tina udeleževala že kot otrok. Razstava 40KA je odprta vsak delavnik od 23.2. do 18.4. OGledate si jo lahko vsak dan med 9.00 in 19.00 v stavbi Karantena na Pobreški cesti 20 Maribor.
Lani ti je uspel velik met v športno plesnem tekmovanju in to v relativno v kratkem času. Kako ti je uspela hitra levitev iz sodobne plesne smeri v moderne tekmovalne plese?
Z intenzivnimi treningi deklet in otrok, ki so na začetku svoje plesne poti. Deklice, ki jih poučujem so zelo napredovale, same se zavedajo, da je za dosego nekega cilja, potrebno veliko vloženega truda in konstantnega dela. Plesna tehnika je pač takšna, da se rezultati šele vidijo čez čas, ko vztrajno in potrpežljivo ter na svojem konstantnem maksimumu treniraš in postopaš po novih izzivih. Tako smo z državnega prvenstva 2024 bili sprejeti na evropsko prvenstvo na Poljskem, nato pa smo se udeležili še svetovnega prvenstva v šov plesih v Nemčiji. Za dekleta je to bil izjemen podvig. Zelo zanimivo je opazovati vse te koreografije in plesalce na visokem tehničnem nivoju. Vsako leto so plesalci tehnično boljši, in je dandanes že težko koreografsko opredeliti stil plesa, saj se prepletajo vse zvrsti plesa v eni koreografiji.
Kako si se znašla na novi športni plesni sceni in kakšno podporo si imela?
V športnem svetu tekmovanj pri Plesni dimenziji v Mariboru in Lenartu sem se znašla po naključju. Najprej sem začela pripravljati, poučevati otroke izključno tehniko. Kasneje se je prelevilo, da sem nadaljevala in začela poučevati jazz, kjer zajemam poučevanje širše plesne tehnike (baleta, elemente sodobne talne tehnike, aerodinamičnih in kondicijskih vaj in jazz tehničnih elementov). Pri čemer bi rada poudarila, da imam izjemno podporo vodje šole Natalije Pravdič Plesne dimenzije v Mariboru, Lenartu ter okolici Maribora. Zelo sem tudi hvaležna staršem svojih plesalk, za izjemno podporo. Odločitev za prijavo na tekmovanje je od vseh nas zahtevalo resni in zahtevni princip vadbe, zato so odločitve bile skupne, jaz pa sem intenzivno pristopila k pripravam nacionalne reprezentance Plesne dimenzije. Na evropsko prvenstvu smo se začele pripravljati konec preteklega avgusta. Konkurenca je izjemna. Vsi plesalci, ki pristopajo, tekmujejo na evropskem ali svetovnem nivoju, so tehnično, zrelostno, odrsko zelo dobro pripravljeni, ogromno je izjemnih plesalcev in plesalk.
Vesela sem, da se nam je uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo, kasneje tudi na svetovno prvenstvo v malih skupinah v show dance tekmovanju, vendar se zavedamo, da smo šele na začetku poti in imamo še ogromno dela pred seboj. Potovanja na tekmovanja in sama tekmovanja so naporna, ampak so to izjemne izkušnje za vse nas. Hvaležna sem tudi za podporo in zaupanje staršev ter Nataliji Pravdič, voditeljici, direktorici, trenerki, pedagoginji Plesne dimenzije, za nadobudno bdenje, podporo, organizacijo in vse kar je potrebno, da imajo plesalci možnosti vse splošnega in širšega plesnega razvoja.
Kaj meniš o različnih pristopih, če sploh so, pri poučevanju sodobnih plesnih tehnik ter športnih plesnih panog?
Ljudje me sprašujejo, kakšna je razlika med sodobnim plesom in jazzom. Jazz na tekmovalni ravni je povezan izključno s tehniko ter popolno postavitvijo in koordinacije telesa, torej obvladovanje vseh težjih skokov, piruet, obratov, kar se pričakuje, da se osvoji in obvladuje že v otroških letih. Princip treningov je po intenzivnosti podoben načinu vadbe, kot pri ostalih športnih disciplinah. Za dosego le tega so potrebni izključno treningi, ki usvajajo znanje korak za korakom. No, danes v svetu ni več takih ločnic, saj plesalci obvladajo vse elemente iz vseh plesnih zvrsteh, od sodobnega plesa, hip hopa, breaka, baleta, predvsem če v tej smeri delujejo profesionalno.
V svoji umetniški, kot tudi pedagoški karieri si intenzivno delovala na sceni sodobnega plesa, tudi klasičnega baleta. Kaj bi lahko rekla o razlikah plesnih stilov?
Kar ples dela ples je prav umetniška nota, kjer plesalci lahko plešejo koreografijo na odru ali na tekmovanjih v smislu plesnosti, je izraznost, fluidnosti in je vedno prisotna odrska prezenca, kostumi, estetika, ampak brez vadbe tudi estetike ter prezence in čudovite lahkotnosti ne more biti. Hja, balet je na primer popolnoma drug plesni žanr, je klasika. Spomnim se, ko sem plesala v Parizu v Forsythovi predstavi, kjer smo imeli gostovanje 10-ih predstav. Vsak dan smo imeli najprej zahteven trening klasičnega baleta, predstava je bila na ‘baletnih špicih’, po baletu smo imeli še uro in pol treninga sodobne plene tehnike, torej tri ure intenzivnega treninga. Po enourni pavzi smo imeli vsak dan vaje za predstavo, po vseh teh vajah smo še šli vaditi zasedbe, tako da smo že na predstavi bili utrujeni. In vsak dan isto, brez pavze.
Pri sodobnih plesnih predstavah je odvisno s kom sodeluješ. Če je to plesni ansambel je podobno. Imaš pač treninge in vaje. Spomnim se, ko sem sodelovala v predstavi Maje Milenovič Workman v New Yorku in v New Jerseyu, sem večino časa po Manhattnu iskala dober baletni klas, ki ga je tam res težko najti, če ne poznaš vseh tamkajšnjih komercialnih šol. Morala sem se ogreti za delo v predstavi in za snemanje dokumentarca. Na koncu sem se, tako kot običajno ogrevala sama, torej moraš za svojo vadbeno izvedbo poskrbeti sam in priti pripravljen na predstavo. Pri športnih plesnih tekmovalnih programih ni nič drugače. Tudi tukaj se morajo upoštevati vse odrske zakonitosti, plesnost, izraznost, tehničnost, umetniški vtis, koreografija, praktično enake kot se to zahteva pri ustvarjalnih umetniških programih, le da imajo svoje trenerje, ki skrbijo za kondicijo, in izvedbo; sicer je ples, ples.
Kaj vse je potrebno, da postaneš dober plesalec, so naši učni plesni programi k temu prilagojeni, ali so pač prepuščeni privatnim iniciativam, po klubih, društvih privatnih šol, in kot se da spremljati so tudi zelo uspešni?
Kot pedagog sem delovala v različnih inštitucijah. V vrtcu Ivana Glinška je na primer ravnateljica Ester Mlaj zelo naklonjena plesni umetnosti. Z otroci smo lahko bili izredno ustvarjalni in se s koreografijami predstavili na Gala koncertu v SNG Mariboru, Cicaban poje in pleše ter na različnih prireditvah v Mariboru. Tako so otroci že v zgodnjih letih dobili osnovno popotnico za ples in kreativnost.
Poučevala sem tudi na Nižji glasbeni in baletni šoli v Žalcu in Kranju. Ta program je seveda prilagojen baletni izobrazbi in plesu na sploh. Obe te šoli sta kreativno zelo dejavni in učenci so po večini tudi motivirani za nadaljnje plesne korake.
Na umetniških gimnazijah v Ljubljani kjer sem dolga leta poučevala ( SVŠGUGL) in na Konservatoriju Maribor pa je težje ostati dober in motiviran zaradi vsesplošnega učnega sistema, programa, in na koncu tudi pritiska zaradi mature. Ti dijaki so maksimalno obremenjeni. Vsaka gimnazija ima prilagoditve, kolikor pač jim sistem dopušča. Tudi so nekje sistemska šolanja, vendar pa obstaja ogromno privatnih, dobrih šol, kjer vzgajajo odlične plesalce z odličnimi rezultati.
Da postaneš dober plesalec je seveda pomembna vsesplošna plesna širina, in obvladovanje svojega telesa, kar lahko pridobiš le ob usvajanju tehnike.
Sama sem šla skozi izredne tehnične klase. Začetki segajo v takratni Plesni center pod vodstvom Minke Veselič, ki nam je nudila ves čas izobraževanja kvalitetne in odlične pedagoge ter različne plesne stile in plesne tehnike. Hkrati sem tudi obiskovala baletno šolo. Skozi svoje zgodnje pre-plesovanje sem tako izkusila skoraj vse oblike in stile plesa ter plesne tehnikey. jazz, afriških plesov, rock n” rolla, stepa, Hortona, talnih tehnik, Cunnigham, Graham, Hip hop, sodobni ples, akrobatiko, gimnastiko, seveda različne stile baleta,..) Tako sem že kot otrok imela dober vpogled v plesne smeri in željo, kam želim naprej. In sem izbrala eno najbolj tehnično zahtevnih in trendovsko akademijo P.A.R.T.S v Bruslju.
Minka nam je tudi dela veliko mero kreativnosti, nas vzpodbujala pri tem. Že pri 12 letih smo delali predstave in imeli 40 minutno odrsko izkušnjo. Pri svojih 15 letih je pripeljala iz Londona Andyja Papasa, kjer smo naredili predstavo v SNG Maribor. Spomnim sem, da smo imeli po cele dneve vaje, treninge, kondicijske treninge, da smo lahko zdržali, takrat takšen tempo predstave. To so zelo bogate izkušnje, ki sem si jih že kot otrok nabrala in so me izoblikovale kot plesalko, ustvarjalko, pedagoginjo, in pripeljale celo do pozicije trenerke.
Kje vse poučuješ v tem šolskem letu, in koliko ur preživiš v plesnih dvoranah?
Moje poučevanje posega kar v široko ter pestro vsebino plesnih tehnik, od baleta in sodobnega plesa na SVŠGUGL, Konservatoriju za balet v Mariboru, v nižjih baletnih šolah, tudi v sodelovanju muzikala npr na Ptujski gimnaziji, v tujini sem vodila različne delavnice, avdicije za akademije, integrirala študente v predstavo skupaj s koreografom Gregorjem Kamnikarjem v Avstraliji, sodelovala sem na različnih lokacijah in šolah v Bruslju, Grazu, Linz… In kot sem že omenila, trenutno tudi jazz, show ples ter skozi naše treninge še balet, na Plesni dimenziji v Mariboru in Lenartu, občasno poučujem sodobni ples tudi baletne plesalce pri plesni šoli ZAPLEŠI.SI, pod okriljem mentorice in pedagoginje Mirjane Šrot. Hja, koliko časa preživim v plesnih dvoranah: 5 do 6 ur, kadar pa sama treniram oziroma pripravljam koreografije pa tudi po cel dan, dopoldan in popoldan. Narava dela plesa je, da moraš biti vedno telesno in idejno ažuren.
Z ozirom da deluješ tako v Maribori kot tudi v Ljubljani, imaš gotovo dober uvid o financiranju umetniških programov. Kaj meniš katero od teh dveh mest prispeva več k plesni kulturi?
Sigurno je financiranje umetniških plesnih stvaritev v Ljubljani večje in boljše, saj Maribor zelo šepa in zaostaja.
Kaj bi še lahko dorekla o svojem uspešnem zaključku plesnega leta 2024?
Priprave na tekmovanja na evropsko ali svetovno so pač vedno intenzivna. Plesalke se zavedajo, da za dobrim rezultatom stoji trdo delo, ki je vidno šele ob usvajanjem tehnike. Ponosna sem, da so prišle plesalke Plesne dimenzije v slovensko reprezentanco. Tukaj se je naše delo šele prav začelo, zdaj pa nadaljujemo z usvajanjem novih znanj. V bistvu je zabavno, in se imamo skupaj z otroki zelo lepo. Meni kot mentorici je trud poplačan, že ko vidim napredek svojih plesalk.
Pri plesu je tako, da ni nikoli konca. Eno se konča, in se že pripravlja drugo, itd.
Ples je čudovita izkušnja. Otrokom da bogato vsesplošno in vseživljenjsko popotnico za naprej, in je danes resnično veliko izbire ter poti. Koreografije lahko bogatijo tako plesne umetniške stvaritve in/ali tudi športne plesne discipline. Razlika je v prezentaciji, eno je na odru, drugo pa v tekmovalnih sistemih, ki imajo stroga in jasna pravila. Pri slednjem je najbolj pomembna tehnika, ozaveščenost plesalca, odrske zakonitosti, preciznost, in so napake na tekmovalnem nivoju nedopustljive, kar se lahko na odru včasih spregleda. A vse ima svoj čar, in kot sem že rekla, ples je ples in bo vedno ples, tudi ko nastopijo novi plesni uvidi ali nove plesne smeri.