Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavila kot oseba ter kot baletna plesalka? Kdo si, Tijuana Križman Hudernik?
Stara sem 31 let, po poklicu priznana baletna solistka SNG Maribor, pet let srečno poročena in najsrečnejša mama dveinpolletnemu sinu Etianu. Po horoskopu rakica, umetniška, včasih občutljiva duša, vendar oklep pomaga, da me drugi ne morejo raniti. Večinoma nasmejana in pozitivna.
Večina malih punčk sanja, da bodo balerine … Jaz nisem bila med njimi, saj sem želela postati odvetnica, imeti svojo cvetličarno pa butik ali parfumerijo, in še kaj bi lahko naštela. Ker sem bila živahen otrok, me je mama pri treh letih vpisala v plesno šolo Metulj v Piranu z namenom, da tam pustim odvečno energijo. Leto kasneje sem se pridružila tudi plesno akrobatski skupini Flip. Prelomni trenutek se je zgodil, ko smo se doma začeli pogovarjati o srednji šoli … Moj odgovor pa je bil, da ne vem, vem samo to, da bi rada plesala. In zgodil se je Maribor, po štirih leti še Milano.
Po končani osnovni šoli sem spoznala veliko ljudi … in ta krog ljudi ali usoda je hotela, da pridem v Maribor. Tako sem začela pri 14-ih letih spoznavati balet s profesionalne plati. Ker sem imela pol leta časa, da se pripravim na sprejemni izpit na Konservatoriju za glasbo in balet, sem vadila tudi po osem ur dnevno. Tako sem v izredno kratkem času osvojila znanje štirih let nižje baletne šole in bila tudi sprejeta. Moj takratni profesor Nikolaj Shilnikov mi je na baletni poti ogromno pomagal. Sčasoma sem napredovala v klasični tehniki, spodbujal me je, da se udeležim tekmovanj. Med šolanjem sem sodelovala tudi v dveh gledaliških predstavah Giselle in ples Kadetov, tako sem začela spoznavati svet baleta in teatra.
Si edina, ki je končala baletno šolo milanske Scale. Kaj ti je dala?
Drži. Po končani srednji šoli sem točno vedela, da bo balet moj bodoči poklic, in čutila sem, da rabim še dodatno izobraževanje. Želja se mi je uresničila, saj sem bila sprejeta na Akademijo milanske Scale. Pouk je potekal vsak dan od ponedeljka do sobote. Poleg ur baleta, repertoarja, vaj na špicih, pas de deuxa smo imeli še sodobne, karakterne plese, vaje za pilates ter drog na tleh. Tehnično sem zelo napredovala ter pridobila širši pogled na ples. Imela sem priložnost videti vrhunske predstave z vrhunskimi plesalci, kot npr. Roberto Bolle, Alessandra Ferri, Sylvie Guillem, Svetlana Zakharova, Tamra Roho, Vladimir Malakhov, Jose Manuel Carreno, Nikolaj Tiskaridze in še bi lahko naštevala. Poslušala žal že pokojnega Maurica Bejarta, kako je pripovedoval o razvoju svojih predstavah, pa Anthonija Dowella. V Milanu sem nastopila na prireditvi "Gala Nureyev" v teatru Arcimboldi in na gala večeru ob 190-letnici baletne akademije. Ne vem, če bi si lahko v tistem dvoletnem obdobju želela več.
Česa se najraje spominjaš iz "baletne" mladosti?
Najraje se spominjam obdobja po prvem letu šolanja, saj sem se počasi privadila na mesto Maribor, okolico, na nove ljudi ter šolo oz. prehoda iz osnovne šole na srednjo ter prehoda iz italijanskega jezika na slovenskega. Spoznala sem svojega bodočega/sedanjega moža Uroša in vse je postalo lepše in lažje. Postala sem bolj samozavestna in prepričana, da bom kljub domotožju po družini, ki mi je vedno stala ob strani, zmogla vse.
Ker sem tam živela dve leti, je vedno poseben občutek videti Milano. Utrip mestnega jedra, veliko ljudi, lepe trgovine ter sončno vreme so me napolnili z novo energijo. Nisem pa ga začutila tako, da bi zdaj tam tudi živela. Z možem Urošem sva si ogledala predstavo Hrestač Nacha Duata, obiskala svojo bivšo profesorico Vero Karpenko in po naključju srečala tudi svojo bivšo ravnateljico Anno Mario Prino.
Maribor je nekakšno usodno mesto zate, čeprav prihajaš iz Pirana. Kdaj si postala članica mariborskega baletnega ansambla in kdaj solistka?
Članica SNG Maribor sem postala takoj po vrnitvi iz Milana. Tisto leto je koreograf Dinko Bogdanič postavil balet Trnuljčica, kjer sem dobila priložnost odplesati glavno vlogo Aurore. Zame je bila to posebna čast in pridobitev novih odrskih izkušenj. Od takrat naprej sem plesala vloge demi solo ter solo vloge. Tako sem leta 2008 napredovala v baletno solistko.
Priznam, da me je. Z leti je vedno težje sprejeti odločitev glede spremembe okolja, saj je Maribor postal moj dom, z možem sva si tu ustvarila življenje, odprla tudi plesni butik Tijuana, rodil se nama je sinek Etian …
Udeležila si se tudi nekaterih tekmovanj. Katerih in kaj so ti takrat pomenila? Kaj nudijo tekmovanja mladim plesalcem?
Že tekom šolanja ter kasneje kot zaposlena sem se rada udeleževala domačih in mednarodnih baletnih tekmovanj. Glavi razlogi so bili želja po napredovanju, pripravi novih variacij ali pas de deux-ov ter novih sodobnih koreografij. V komisiji so ponavadi znani baletni plesalci, profesorji ali direktorji gledališč, ki ocenjujejo tvoj talent in so lahko odskočna deska za kariero plesalca. Nagrade so v obliki štipendij za nadaljnje šolanje, brezplačne udeležbe dobrega plesnega seminarja in seveda denarne nagrade. Razlogov za udeležbo je res veliko in mladim plesalcem priporočam pridobitev teh neprecenljivih izkušenj.
Odkrito rečeno – na prav vse. Spominjam se svoje prve udeležbe mednarodnega tekmovanja na Dunaju, ko sem bila stara 15 let. Nisem se uvrstila v nadaljnji krog …, konkurenca je bila kar huda, a me ni potrlo, temveč motiviralo k težnji po izboljšanju svoje baletne tehnike in želje po napredovanju. Nekaj let kasneje sem se udeležila istega tekmovanja na Dunaju, tokrat v najstarejši kategoriji, ter v hudi konkurenci osvojila prvo nagrado. Ne znam opisati takratne sreče, da sem sama sebi dokazala, kakšen velik napredek sem naredila od prve udeležbe. Pol leta kasneje (na tekmovanju v Rimu, kjer sem prejela tretjo nagrado) sem srečala gospo, ki se me je spominjala z Dunaja … Vprašala me je, ali vem, zakaj sem na Dunaju takrat prejela prvo nagrado. "Ne," sem odvrnila. Odgovor je sledil: "Ker si bila edina tekmovalka, ki je na enakem nivoju odplesala klasično ter moderno točko." Seveda sem zelo ponosna tudi na pridobljen Grand Prix na slovenskem tekmovanju in ostale. Če opišem prejete nagrade, je takole: od leta 1998, ko sem osvojila prvo nagrado na tekmovanju v Celovcu, kasneje sem prejela še številna druga pomembna priznanja: leta 2000 sem prejela tretjo nagrado v klasičnem baletu in modernem plesu v Freiburgu, isto leto tretjo nagrado v Firencah, leta 2001 prvo nagrado in zlato plaketo na 5. slovenskem baletnem tekmovanju v Ljubljani, leta 2003 malo plaketo občine Piran, leta 2005 drugo nagrado in srebrno plaketo na 7. slovenskem tekmovanju v Ljubljani, leta 2006 drugo nagrado v Firencah, leta 2007 prvo nagrado na Dunaju, tretjo nagrado v Rimu ter zlato plaketo in veliko nagrado na 8. slovenskem tekmovanju v Mariboru.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko baletno in mogoče ostalo plesno sceno, na tisto, ki jo najbolje poznaš? Kdo te navdušuje in kdo mogoče ne toliko?
Mnenja sem, da imamo kljub majhnosti države veliko talentov in uspešnih plesalcev. Kar se tiče ostale plesne scene, naj omenim plesalce, katere občudujem: Nadija Bičkova, Gordana Grandošek Whiddon in Trent Whiddon, Nika Kljun ter Anže Škrube. Za naš teater (SNG Maribor) je treba priznati, da je uspešen teater …, če pomislim na vsa pomembna gostovanja od Japonske, Koreje, Kolumbije, Brazilije, Rusije, Singapurja …., nastopi na prestižnih plesnih festivalih, zadovoljno občinstvo in lepe kritike … Veliko zaslugo za to ima gotovo naš vodja in koreograf Edward Clug. Kljub krizi in klestenju sredstev namenjenih kulturi smo sposobni narediti dobre in uspešne predstave. Žalostno, da gledaliških uspehov (baletnih in opernih) ne zasledimo konkretneje v medijih.
Klasika je klasika …, to je izraz, ki ga uporabljajmo pri glasbi ali pri črnem plašču klasične oblike, ki nikoli ne gre iz mode. Enako velja za balet. Da se plesna tehnika neverjetno razvija in postaja vse bolj virtuozna, mi je všeč. Tako koreografi dopustijo plesalcem male spremembe v variacijah, da so te videti še bolj veličastne. Kljub dobrim sodobnim predstavah ni bojazni, da bi klasika izumrla, in bo vedno aktualna.
Za sabo imam veliko odplesanih vlog … Z leti opažam, da imam rada vloge z vsebino, da lahko izrazim svoja čustva. Od klasičnih predstav sem najbolj začutila Giselle in to vlogo bi z veseljem še kdaj odplesala. Juliet iz predstave Radio and Juliet je vloga, ki sem jo največkrat odplesala in te predstave (100 jih je bilo) se ne bom nikoli naveličala, saj vsakič neizmerno uživam in odplešem, kot bi bilo prvič. V vlogi Cecile iz predstave Nevarna razmerja sem imela priložnost pokazati širok spekter čustev od najbolj srečne, razočarane, izkoriščene, izigrane, naivne ter čustveno popolnoma zlomljene deklice. Tukaj je moj seznam odplesanih vlog: Princesa Aurora (Trnuljčica), Sladkorna vila (Hrestač), Pas de trois (Labodje jezero), Pepelka (Pepelka), Gamzati (Bajadera), Giselle (Giselle), Mali Princ (Mali Princ), Juliet (Radio & Juliet), Marie (Vojček). Nastopala sem še v Quatro, Pret-a-porter, Watching Others, Evropa danes, Grk Zorba, Arhitektura tišine, Gospodarji časa, Sladko Sweet, Carmen, Paquita, Navihanka (Lisa), Don Kihot, Stabat Mater, Nevarna razmerja (Ceile de Volanges) in v operah Lakme, La traviata, Tosca, Moč usode, Nabucco in Madama Butterfly. Svoje baletno znanje sem uspešno predstavljala tudi na gostovanjih v Luksemburgu, Italiji, Avstriji, na Hrvaškem, Srbiji, Bosni, Singapurju, Združenih državah Amerike, Kanadi, Kolumbiji, Koreji, Rusiji, Braziliji ter na Japonskem, Portugalskem in Finskem. Poleg tega že več kot desetletje vodim Poletni plesni seminar v Piranu, na katerem poučujem klasični balet.
Labodje jezero je sinonim baleta. Tudi nepoznavalec baleta bo omenil to predstavo. Drugo dejanje ostaja povsod bolj ali manj koreografsko nedotaknjeno, preostala dejanja pa se lahko koreografsko ali muzikalno razlikujejo. V tej sezoni bo premiera Labodjega jezera tako v Mariboru kot tudi v Ljubljani. Kaj bom plesala, pa še ne vem.
Kaj te pri baletu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Veliko je lepega – potovanja, nastopanja na pomembnih festivalih, prireditvah, zadovoljno občinstvo, ki smo mu pričarali s predstavo lepe trenutke, in še bi lahko naštevala. Svoj poklic imam neizmerno rada in srečna sem, da v življenju lahko počnem to, kar mi je všeč. Tako kot povsod so tudi minusi in teh ni malo, ki mi včasih na žalost jemljejo voljo do tega poklica. Kljub vsemu verjamem v dobro, mislim pozitivno in ustvarjam naprej.
Ob napornih vajah in predstavah je telo zelo izčrpano … Na žalost nam teater ne nudi prepotrebnih masaž in/ali fizioterapij. Tako smo v tem pogledu prepuščeni samemu sebi. Ko so bolečine prehude oz. pride do poškodb, pa obiščem svojega bioenergetika Bojana, ki mi je neštetokrat tudi uspešno pomagal. Pri dvoinpolletnem Etianu kondicije ne zmanjka.
Si kdaj preštela, koliko baletnih copat "znucaš" v eni sezoni? Je zdaj kakšen trend med baletnimi copati, ki je IN, ali prisegaš na preverjeno znamko, in katera je?
Nikoli jih nisem preštela … Ko se je kup dotrajanih neuporabnih copat začel večati, so romale v smeti. Izbira baletnih copat je široka, vsaka balerina ima svoje potrebe/zahteve in specifično obliko stopala. Nemogoče je, da bi en model ali znamka ustrezala vsem. Trenutno je trend uporaba špicev s plastično notranjostjo, tako je njihova življenjska doba bistveno daljša. Za punce, ki so še v procesu šolanja, se še vedno priporočajo tradicionalni špici narejeni iz gipsa. Prisegam na novo avstralsko blagovno znamko MDM, ki je po prepoznavnosti v vzponu.
Materinstvo v baletu. Kako bi ga opisala? Etian je moja največja sreča in najlepša vloga, ki mi je bila dodeljena. Zaradi njega so določene stvari v življenju postale nepomembne, ko sem z njim, pozabim na vse slabo. Zdi se mi, da sem začela ponovno odkrivati svet iz otroške, bolj pravljične perspektive. Občudujem otroško iskrenost, ki pri odraslih sčasoma izpuhti. Z njim govorim italijansko in ko ga vprašam: "Kaj si ti od mame?" mi odgovori: "Amore." Etian je nežna duša, pravi sonček, zelo rad riše, poje ježek teka teka, se igra z lego, obožuje glasbo z ritmom ter knjige. V njem vidim malo odraslo osebo. Porodniški dopust traja leto dni in jaz sem ga izkoristila skoraj do konca. Moja vrnitev na oder se je pričela z gostovanjem v Braziliji. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem prišla nazaj v tisto staro formo, in imela sem občutek, da se moram ponovno dokazati in izboriti svoje mesto. Začela sem od začetka …
Uživamo v skupnih trenutkih. Skupaj smo odpotovali v Firence, Dubrovnik in Turčijo, letos pa nas čaka bolj oddaljena destinacija. Ko smo doma, počnemo skorajda vse skupaj. Veliko se igramo, ko je lepo vreme, pa smo čim več na zraku ali v parku na toboganu.
Odprla si tudi lastno baletno trgovino z baletnimi in plesnimi potrebščinami. Kaj te je k temu vodilo?
Drži, odprta je že četrto leto na Gosposki ulici 28 v Mariboru. To je bila dolga skrita želja, ki je rabila svoj čas, da se je uresničila. Imamo pestro ponudbo artiklov za klasični balet, show dance, jazz, plesne čevlje, skratka vse za ples. Butik vodi moj mož Uroš, a sem občasno tudi sama v butiku ali celo vsi štirje.
Vsi, ki me poznajo, vedo, da na treningih vedno nosim uhane (imam jih več kot 350). Na vajah me spremlja torba z baletno opremo, kremami za mišice ter pripomočki za ogrevanje. Brez telefona ne grem nikamor, saj moram imeti vse pod kontrolo. Drugih posebnosti ni.
Kateri je tvoj življenjski moto?
Vse slabo je za nekaj dobro.
