Sem izjemno pozitivno naravnana oseba. Ne žalosti me prav nič

Mogoče se bo zdelo nenavadno, da baletno pedagoginjo sprašujem o njenih začetkih, a vseeno nam zaupaj, kako je balet prišel v tvoje življenje, kdo te je navdušil zanj in zakaj ravno balet?
S plesom sem pričela pri sedmih letih pri Ani Vovk Pezdir v Celju. Takrat se je to imenovala ritmika, kamor me je vpisala mama, predvsem da bi izboljšala svojo držo. Kot otrok sem bila zelo sramežljiva in najbrž se je to odražalo tudi na moji slabi drži telesa. Ko se je ga. Vovk Pezdir odločila odpreti baletni oddelek, sem pristala, pri svojih devetih letih, na baletu. Ana Vovk Pezdir je takrat v Celje povabila g. Henrika Neubauerja, ki je bil dejansko moj prvi učitelj baleta.

Se spomniš, ali je bil vzrok ogled kakšne baletne predstave?
Moram priznati, da sem nekje v drugem ali tretjem razredu nižje baletne šole imela rahlo krizo, balet se mi je zdel malo dolgočasen. Vendar  so mi vsi prigovarjali, da sem talentirana in da bi bilo škoda pustiti. Tako sem se po pogovoru s svojo mamo vseeno odločila nadaljevati z baletom.
Malo potem pa sem prvič odšla v Ljubljano na balet. Ogledala sem si predstavo Labodje jezero. V vlogi Odette – Odile je plesala Irena Pasarič. In takrat me je balet začaral. Še zdaj se spomnim svojega navdušenja, ko sem prišla domov s te predstave.Takrat sem vedela, da je balet to, kar si želim.
Naštej, prosim, dosedanje šolanje – tako plesno kot “normalno” šolsko.
Takole kronološko: 4. OŠ Celje, Nižja baletna šola Celje, Srednja zobotehnična šola Ljubljana, SGBŠ Ljubljana, Visoka šola za glasbo in gledališče München, Ballet Akademie Heinz Bosl Stiftung, dodatna plesna izobraževanja v Wolfseggu, New Yorku, Parizu, Dresdenu, Dusseldorfu, Berlinu, Londonu in na Dunaju.
Iz Celja v Ljubljano pa potem v Maribor in v svet. Kaj je bilo privlačnega v svetu, zakaj si odšla in kje vse si plesala ter kaj?
Moja pot je Celje, Ljubljana, München, Ljubljana, Maribor in nazaj Celje, Vmes pa sem skakala po svetu, na številna plesna izobraževanja.
V sklopu šolanja v Münchnu sem kar dosti honorarno plesala za Bayerisches Staatstheater, predstave La Bayadere, Simfonie in C in Giselle. Moja prva zaposlitev je bila v ljubljanski Operi in Baletu, kjer sem plesala v predstavah Ukročena trmoglavka, Labodje jezero, Navihanka, Nori malar, Coppelia na Mont Martre in nekaterih operah. Po dveh letih sem odšla v mariborski teater in tam odplesala v predstavah Trnuljčica, La Bayadere, Labodje jezero, Hrestač, Arhitektura tišine, Grk Zorba, Transilvanija in plesne vložke v nekaterih operah. Zunaj Opere sem sodelovala tudi pri projektu Mojce Ussar 8 shorts.
Kaj je bil vzrok vrnitve v Celje in ustanovitev baletne šole Tamare Divjak?
Po sedmih letih profesionalnega plesanja sem si želela spremembe, v meni se je porodila želja po samostojnem ustvarjanju. Ideja o šoli se je porodila nekega dne v avtu, skoraj osem let nazaj, ko sem se z očetom in bratom vračala iz Trsta. Ideja je bratova, oče pa je projekt podprl, tako sem se vrgla v pedagoške in koreografske vode, in moram priznati, da uživam vsak dan.
Kdaj si začutila v sebi pedagoško žilico in zakaj nisi ostala baletna plesalka?
Pedagoško žilico čutim že od malih nog. Moja mama je vzgojiteljica in najbrž imam to po njej. Spominjam se, kako sem ji rada pomagala že kot otrok, ko je pisala kakšne priprave, diplome in dnevnik za otroke. Moja otroška želja je bila postati vzgojiteljica, še preden sem skočila v baletne vode. Tako sem ljubezen do baleta in svojo pedagoško žilico združila in postala profesorica baleta. Leta 2009 sem na filozofski fakulteti v Ljubljani opravila tudi pedagoško-andragoške izpite.
Zelo spretno si poimenovala šolo kar po sebi. To je v svetu navada, pri nas malo manj. Kdo je botroval temu imenu?
Ko sem premišljevala o imenu, sem želela tudi v imenu nek svoj konkreten pečat, prepoznavnost, umeščenost. Tako se mi je zdelo šolo poimenovati kar po sebi še najprimernejše.
Kdo so obiskovalci tvoje baletne šole?
To so otroci, stari od 5 do 14,15 let. Zaenkrat imam 4 pripravnice in 6 razredov nižje baletne šole. V glavnem so to otroci iz Celja in okolice, nekaj učencev pa se pripelje tudi iz malo bolj oddaljenih krajev, npr. iz Krškega in s Koroške. Poleg rednih razredov pa imam odprt tudi oddelek baleta za odrasle, ljubiteljske narave, začetniški in nadaljevalni tečaj, kamor se lahko vpišejo tudi malo starejši, ki gojijo ljubezen do baleta.
Imaš težave z vpisom glede na popularizacijo ostalih plesnih trendov ali se pri tebi število baleta željnih ne menja?
Z vpisom nimam nobenega problema kljub številnim plesnim šolam v Celju in okolici. Celje ostaja plesno mesto, ogromno otrok je vpisanih v različne plesne šole in veseli me, da je pri nas izbor različnih plesnih stilov velik, tako dajemo otrokom in mladostnikom možnost izbire plesne smeri in s tem možnost osebnega izraza skozi plesno zvrst, ki je najbliže njihovi osebnosti. Veseli pa me, da se predvsem starši zavedajo, da je znanje osnov klasičnega baleta v veliko pomoč tudi pri drugih plesnih tehnikah. Poleg tega spoštujejo disciplino, red, vztrajnost, borbenost in urejenost, ki se je otroci in mladostniki pri baletnem treningu naučijo.
V Celju je precej različnih plesnih šol. Ste med seboj konkurenca ali je dovolj prostora za vse?
Kot sem že rekla, Celje je plesno mesto in k sreči je izbira plesnih šol velika. Podpiram pozitivno konkurenco, tako tudi mi, ki šole in društva vodimo, ne spimo, ampak smo ažurni in se borimo za čim boljšo kakovost šole ali društva. Podpiram tudi konstruktivno kritiko, ne maram pa blatenja in pljuvanja po konkurenci. Temu se res v velikih ovinkih izogibam.
Je tvoja šola dovolj “dobra”, da se tvoji varovanci lahko vpišejo na npr. baletni konservatorij v Ljubljano ali Maribor, ali pri tebi ne gre za proizvajanje profesionalnih plesalcev?
V svoji baletni šoli izvajam program, ki je javno priznan v RS, za nižjo baletno šolo. Tako se imajo učenci možnost, v kolikor zadovoljujejo standardom, tudi vpisati na nadaljnje baletno šolanje doma ali v tujini.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko in mednarodno baletno sceno v plesnem ter koreografskem smislu? Kje smo mi v primerjavi s svetom?
Menim, da se slovenski balet kar dobro drži glede na finančna sredstva, ki jih tako šole kot teatri dobijo za izvajanje svojega programa. V primerjavi s svetovnimi, dobrimi šolami in teatri, imamo v Sloveniji res izjemno nizka finančna sredstva. Veseli me, da se oba teatra odpirata za dela svetovnih koreografov, v šolah pogrešam gostovanje kakšnih dobrih tujih pedagogov, ampak seveda tu spet naletimo na pomanjkanje sredstev.
In kje smo v pedagoški sferi? Smo v trendu ali se trdno držite sedla ruskega sistema poučevanja?
Najverjetneje vsak pedagog poučuje tako, kot meni, da je prav. Jaz v svoji šoli, na podlagi svojih šol in izkušenj, ki kar odstopa od starega ruskega sistema.
Kje je balet v primerjavi s sodobnim plesom, plesnimi atrakcijami, ki polnijo dvorane?
Železni repertoar klasičnega baleta tako pri nas kot v tujini vedno polni dvorane. Gre za umetnost in kulturo, ki k sreči še vedno ohranja svoj status v družbi.
Kaj te pri tvojem delu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje napredek, ki ga opazujem pri svojih učencih, osrečujejo me tudi predstave in projekti, ki jih delam, predvsem, ko delo vidim na odru. Osrečuje me tudi dejstvo, da se vsak dan od otrok nekaj novega naučim, tako se bogatim, razvijam in rastem tudi sama. Žalosti me v mojem poklicu nič. Sem izjemno pozitivno naravnana oseba.
Koga od slovenskih baletnih ustvarjalcev najbolj ceniš, nad kom si navdušena?
Tu bi se raje obrnila na svetovne baletne ustvarjalce. Od stare garde obožujem enega in edinega Rudolfa Nurejeva, eno in edino Natalijo Makarovo, Mayo Plisetskayo, od malo mlajših balerino Eleno Pankovo, Judith Turos, Alessandro Ferri in zame edino primabalerino na balkanskih tleh, Ireno Pasarič. Od še mlajših, eno in edino Sylvie Guillem, od koreografov obožujem dela Johna Neumeierja, Jiri Kyliana in Mats Eka.
Kako gledaš na baletna tekmovanja, ki jih je ogromno. So nujna in res prinesejo prepoznavnost in odskočno desko? Kakšne so tvoje izkušnje, si se jih udeležila?
Samo enkrat sem se udeležila baletnega tekmovanja, in sicer II. slovenskega tekmovanja mladih baletnih plesalcev. Kljub temu, da sem tam osvojila bronasto medaljo, v konkurenci, kjer zlato ni bilo podeljeno, je bila to zame izjemno negativna izkušnja. Sem velik nasprotnik baletnih tekmovanj. Balet je umetnost in je končen produkt dela baletna predstava, kjer je vsak posameznik izjemno pomemben, in izjemno pomembno je, da plesalci delajo skupaj, kolegialno za izgled celotne predstave. Vsak profesionalni plesalec lahko izgleda na odru izjemno, če pleše vlogo, ki ga inspirira, se lahko z njo v določenih segmentih poistoveti in se skozi njo izživi. Na tekmovanjih se ponavadi preplesavajo ene in iste variacije, zato pride med plesalci do izjemne tekmovalnosti in negativnih čustev. Izgubi se smisel naše umetnosti, tiste subtilnosti, ki jo dela posebno.
Je letos kakšen poseben fokus, ki je pomemben, ali bo sezona pač sezona?
Nobena sezona ni samo sezona, kot vsak dan ni le dan, vsak dan je lahko nova ideja in vsaka sezona je zame izjemno pomembna, ker se iz sezono v sezono učim, in sem ponosna, da vsako sezono tudi ustvarjam.
Je bila pri tebi sploh opcija B v življenju? 
Je bila, po izobrazbi sem tudi zobotehnica in nekaj časa sem tudi delala v zobotehničnem laboratoriju. Ampak ravno v laboratoriju sem spoznala, da druge opcije kot balet ni.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Rada se družim, potujem, spoznavam različne kulture, obožujem sonce in morje, rada grem v družbi ven na kakšno dobro večerjo, rada se tudi sprehajam, med sprehodom najlaže umirim in zbistrim misli.
Naštej tri ali – če jih imaš – pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu oz. kar tako? Brez česa ne greš nikamor? Kaj je značilno za Tamaro Divjak?
Nimam stvari, ki bi me tako vezala nase, da je tu pa tam ne bi pozabila doma. Rada vsak dan vzamem s sabo kaj drugega, kakšno drobnarijo, ki mi tisti dan polepša dan.
Tvoj moto v življenju pa je?
Nikoli se ne predaj …, ko padeš, se poberi in "šibaj" dalje.

View Gallery 12 Photos