Pozdravljeni, Sara in Nina. Srečali smo se na Poljskem, kjer sta se udeležili zadnjega svetovnega prvenstva v modernih tekmovalnih plesih. To je čas, ko se delajo statistike, kajne. Pa nam zaupajta, če sta zadovoljni s tem letom, z izkupičkom, kaj je bilo letos dobrega ali celo odličnega in kaj malo manj?
Sara: S tem letom sem zelo zadovoljna, svoje lanskoletne rezultate sem še izboljšala in s tem dokazala, da je ves moj trud poplačan. Seveda gre tu zahvala tudi moji trenerki Mimi (Marčac Mirčeti, op. u.), ki nenehno teži k nadgradnji plesnih korakov, koreografij, mi stoji ob strani, me bodri, podpira ipd.
Nina: Z uvrstitvami v tem letu sem zadovoljna. Vsekakor bi lahko bilo tudi bolje. Sreča pač ni bila na naši strani. Na državnem prvenstvu, mala skupina jazz pionirji, smo bile državne prvakinje, v formaciji jazz mladinci drugo mesto, mala skupina šov ples pionirji pa četrto mesto, in tukaj smo pričakovali boljšo uvrstitev. Na svetovnem prvenstvu na Poljskem pa nismo vedeli, kaj bi pričakovali, saj še nikoli nismo odšli na tako veliko tekmovanje, mogoče smo se malo prestrašile, saj nismo vedele, da lahko posežemo po finalu. Vendar bi ga lahko osvojile, saj druge ekipe niso bile tako boljše od nas, razen nekaj izjem. Na koncu smo osvojile z malo skupino jazz pionirji deveto mesto, s formacijo jazz mladinci pa trinajsto.
Kam bodo torej usmerjene sile v letu 2018?
Sara: Moje sile v letu 2018 bodo vsekakor usmerjene k plesu in učenju novih, še težjih korakov.
Nina: V letu 2018 prestopim v starejšo kategorijo. Moj cilj je, da bom v plesu še bolj napredovala, plesala sproščeno, se z rezultati ne bom preveč obremenjevala, in upam, da bodo posledično prišli tudi dobri rezultati, morda spet zmaga na državnem prvenstvu.
Sara: Sem Sara Vogrin, stara sem deset let, prihajam iz Ljubljane. S plesom sem rasla in bom rasla še naprej, se dopolnjevala, nadgrajevala.
Nina: Sem Nina Kristina, stara sem 11 let, plešem že osem let. Najprej sem obiskovala baletne urice, potem sem začela pri šestih letih plesati v plesni šoli Urška, zdaj v plesnem centru Mimi jazz balet.
Sara: Že od majhnih nog, ko sem naredila prve korake, sem ob glasbi rada poskakovala in moja mami je to tudi opazila, da me moje noge vodijo k plesu. Na začetku sem plesala v skupini za malčke v plesni šoli ga. Venturini (Katarini, op. u.), šlo je bolj za ‘ringaraja’ ples in ne nekaj konkretnega, vendar sem se kmalu naveličala. Pozneje sem se vpisala v tečaj za ritmično gimnastiko, kamor sem hodila okoli šest mesecev, vendar se tudi tu nisem našla, ker kot začetniki česa konkretnega nismo počeli in me je to dolgočasilo. Ko sem stopila v osnovno šolo, v 1. razred, sem se vpisala v plesno šolo, takrat še Urška, smer jazz balet. Moja prva ura plesa me je popolnoma prevzela in začutila sem, da je to moj svet.
Sara: Ko sem se začela konkretno ukvarjati s plesom, sta bili moji trenerki v plesni šoli Urška Kim in Tadeja. Mimi je takrat imela starejše člane oz. plesalce, ki so že tekmovali. Vsekakor nas je kot začetnike Mimi tudi spremljala in kmalu me je vzela pod svoje okrilje. Z njo sem ostala, tudi ko plesne šole Urška ni bilo več, in ji bila in bom zvesta na vseh njenih poteh in pri odločitvah. Biti del Mimine skupnosti je kot ‘welness’, kjer se pod eno streho združujejo tako ples, kot tudi druženje, sprostitev duha in harmonija. Mimi kot trenerka je izjemna oseba z veliko dušo in srcem, z ogromno izkušnjami.
Nina: Že od samega začetka plešem pri Mimi. Pri njenih urah je vedno nekaj zabave in tudi veliko resnega dela. Je stroga učiteljica, pa saj taka tudi mora biti, da nas lahko kroti. Ko je trening, pač moramo trdo in pridno trenirati, saj samo s pridnim treningom lahko dosežemo dobre rezultate. Mimi nam jasno in iskreno pove, ali smo bile dobre, zanič, kje delamo napake in jih potem skupaj odpravimo do prihodnje tekme. Tudi s soplesalkami se super razumemo, smo prave prijateljice, in ko smo skupaj na treningu, na pripravah, nam ni nikoli dolgčas. Smo res super ekipa in se vsi od najmlajših pa vse do članic dobro razumemo.
Sara: Tekmujem solo, v mali skupini pa tudi formaciji v zvrsteh jazz in šov ples.
Nina: Tekmujem v mali šov jazz skupini, mali jazz skupini in formaciji jazz. Sola in dua ne plešem. Raje imam delo v skupini. Na tekme rada hodim, saj so zelo pomembne za izoblikovanje ciljev, pridobitev izkušenj. Saj za vsako tekmovanje, na katero se pripravljam, vložim veliko truda ter se ogromnim stvarem tudi odrekam. S tekmami dobivam potrditev, da trud ni zaman, in če so rezultati dobri, je to to. Sem pa zadovoljna z vsakim rezultatom, tako malo slabšim kot najboljšim.
Sara: Tekmovanja zame pomenijo nove izkušnje in priložnosti.
Nina: Na tekmovanjih vidim, kaj sem v letu plesa dosegla, in tako se lahko umestim med druge plesalke in vidim, ali sem napredovala. Na tekmi sem zadovoljna z vsakim rezultatom, no, vedno pa skušam doseči tistega najboljšega. Na tekmi lahko dobim to potrditev, da sem dobro delala in da lahko dosežem tudi najvišja mesta, in le tako se samo še razvijam in ustvarjam.
Sara: Lahko bi rekla, da sem ponosna na vse svoje dosežene rezultate, saj s trdim delom dokazujem, da zmorem in sem sposobna še več.
Nina: Verjetno na letošnjem državnem prvenstvu v mali jazz skupini, ko smo postale državne prvakinje, tega rezultata nismo pričakovale in ga verjetno niti drugi niso od nas pričakovali, morda smo ravno zaradi tega odplesale brez treme, tako kot znamo, in rezultat je bil tu. Na drugo mesto v formaciji jazz mladinci na državnem prvenstvu in tudi na četrto mesto v šov jazz pionirji. Na nedavnem svetovnem prvenstvu pa na osvojeno deveto mesto v mali jazz skupini in na 13. mesto v formaciji jazz. Prav na vse rezultate sem zelo ponosna, saj sem zanje veliko trenirala.
Sara: Redne treninge imam trikrat na teden, poleg teh treningov pa imam tudi enkrat na teden individualno uro, kjer se s svojo trenerko Mimi učiva novih korakov, koreografij, se pripravljava na tekmovanja ipd.
Nina: Plesu namenim velik del vsakega dneva. treniram trikrat na teden po dve ali tri ure. Ko pa se pripravljamo na tekme, pa petkrat na teden in tudi kak vikend.
Sara: Hodim v Osnovno šolo n. h. Maksa Pečarja v Črnučah, v 5. razred. Seveda preostanek časa je treba posvečati učenju, domačim nalogam, skratka šoli. Če bi lahko, bi ves svoj čas posvečala zgolj plesu.
Nina: Živim v Ljubljani. Obiskujem osnovno šolo Oskarja Kovačiča, 6. razred, in seveda – preostali prosti čas je namenjen šoli in šolskim obveznostim, se pa najde čas tudi za druženje s prijateljicami, ogled kake predstave, kino …
Sara: Jaz prav gotovo vidim svojo prihodnost v plesu, ker v plesu zaživim, se dopolnjujem, skratka to sem jaz.
Nina: Želim si dolgo in uspešno tekmovati, saj je ples nekaj, v čemer uživam, če pa bom v plesu ostala kot plesna učiteljica, bo prinesel čas, zdaj o tem še ne razmišljam, saj menim, da je izobrazba v življenju tudi pomembna.
Sara: Ples je zame način življenja, je vir energije in hkrati tudi sprostitev.
Nina: Plesati je nekaj najlepšega, ko plešem, se počutim svobodno.
Hvala za iskrene odgovore in srečno v 2018!
