Rada imam to možnost, da grem lahko vsak večer na oder in postanem nekdo drug

Catarina de Meneses, dobrodošla na našem portalu, in prosim,  predstavi se za uvod v intervju našim bralcem in bralkam kot oseba in kot plesalka? Kdo si, Catarina, in kam si namenjena? 

Sem Portugalka, solistka baletnega ansambla SNG Maribor in absolutno ljubim ples. Vsa moja pozornost je osredotočena na sedanjost, ne vem še prav dobro, kam sem namenjena, verjamem pa, da je v življenju pomembna pot in ne cilj. 

 

 

Odkar vem zase, plešem. Kot otrok sem neprestano plesala, kjerkoli je igrala glasba. S plesom kot hobijem sem se začela ukvarjati pri treh letih, pri desetih pa mi je oče svetoval, naj se prijavim na državni konservatorij za balet, kamor sem bila po opravljeni avdiciji tudi sprejeta. Takrat še nisem bila povsem prepričana, da je balet moja prava pot, nikoli nisem sanjala o tem, da bi postala balerina, kot sanjajo mnoga druga dekleta. Skozi vsa leta šolanja pa je ljubezen do baleta rasla, in vesela sem, da je tako, ker na svetu ni stvari, ki bi jo raje počela.

 

 

Opravila sem sedem let šolanja na državnem konservatoriju za balet v Lizboni (Escola de Danca do Concervatorio Nacional), kjer sem tudi diplomirala. Potem sem eno leto obiskovala Nationale Baletacademie v Amsterdamu. Kako se je zgodil Maribor? Uf, dolga zgodba in vam jo povzamem na kratko. Ko sem zavrnila ponudbo Edvarda Cluga, da se pridružim mariborskemu baletu, sem se čez nekaj mesecev zaletela  vanj na eni od glavnih ulic Amsterdama. Takoj mi je še enkrat ponudil službo. Še danes ne morem verjeti, da se me je zapomnil. Čeprav sem imela druge ponudbe, sem čutila, da je Maribor pravo mesto zame, in kot kaže, me občutek ni varal.  

 

 

Zelo sem se razveselila priložnosti, obenem pa sem čutila neverjetno tremo, hkrati me je neprestano spremljal občutek, da nisem dovolj dobra. Takrat sem imela ‘noro’ obdobje. Dobesedno sem živela v studiu, ker nisem bila zasedena samo kot Klara, ampak sem se učila tudi druge plesne vloge v Hrestaču. Zame je bila to zelo pomembna izkušnja in z njo sem se veliko naučila. Verjamem, da je bila vloga Klare najboljša možna popotnica za naprej. 

 

 

Zdiš se mi radovedna plesalka in vmes si plesala v Zagrebu v HNK. Zakaj je bila odločitev, da greš v Zagreb, in zakaj si se vrnila nazaj v Maribor?  

V Maribor sem prišla, ko sem bila stara 19 let. Zelo hvaležna sem za vse priložnosti, ki sem jih v tem mestu dobila. Pri 27-ih letih pa sem bila na točki v življenju, ko sem potrebovala novo izkušnjo. Mislim, da mora plesalec, če želi zrasti kot umetnik, samega sebe postavljati pred vedno nove izzive. Zato je prišla ponudba iz Zagreba ob pravem trenutku. Nikoli nisem mislila dokončno zapustiti Maribora, čeprav so to morda mnogi domnevali. Zagreb je bila izkušnja, ki sem jo, da bi kot plesalka napredovala (nov ansambel, novi sodelavci, drugačen repertoar), na svoji poklicni poti potrebovala. Vesela sem zanjo, zaradi nje sem kot plesalka in kot človek dozorela, hkrati pa sem neizmerno hvaležna, da sta mi Danilo Rošker, direktor SNG Maribor, in Edvard Clug, umetniški vodja našega baletnega ansambla, v Mariboru puščala priprta vrata.

 

 

Bi dejala, da imaš srečo, da deluješ v mariborskem nacionalnem baletu, kjer uspešno mešate klasiko z modernim. Ti to godi ali niti ne? 

Zelo mi je všeč! Raznovrsten repertoar mi je kot plesalki nadvse pomemben. 

Da, rada imam to možnost, da grem lahko vsak večer na oder in postanem nekdo drug, da lahko podoživljam vse te zgodbe in karakterje, ki so popolnoma drugačni od mene, ta izpraznjen občutek, ko si na odru pustil svoje srce in dušo. Ljubim vse to.

 

 

V katerih vlogah pa najbolj uživaš in zakaj? 

Vsaka vloga je posebna na svoj način, ampak če bi morala izbirati, bi rekla, da so Giselle, Julija in Carmen tiste, ki imajo v mojem srcu posebno mesto. Giselle, ker je bila moja prva glavna vloga, in ko jo plešem ali obnavljam, se vedno znova zaljubim vanjo. Julija, ker je balet Romeo in Julija eden moji najljubših in sem imela to srečo, da je bila koreografija vloge Julije narejena prav zame, prav vsak njen korak ima zame smisel. In nenazadnje Carmen, ker sem imela do nje vedno podobne karakterne vloge, s Carmen pa sem dobila priložnost plesati nekaj popolnoma novega, in res mi je bilo v užitek. 

 

 

Imaš mogoče tudi tebi ljube koreografe, s katerimi si delala ali pa bi recimo rada delala? 

Zelo rada sem sodelovala z Vladimirjem Malakhovom, ko je v Zagrebu postavljal svojo različico Labodjega jezera. Čeprav nisem nikoli osebno spoznala Alexandra Ekmana, se mi je uresničila želja in sem imela možnost plesati v njegovi koreografiji Left, right, left, right, ki smo jo uprizorili v minuli sezoni v SNG Maribor. Je pa vedno užitek delati z našima hišnima koreografoma, Edvardom Clugom in Valentino Turcu.

 

 

Z baletnim ansamblom veliko potujete, ste v družbi najboljših in na ‘tržišču’ je ogromno plesalcev. Kako postati/ostati poseben, unikaten? 

Kot plesalka včasih težko gledam sodobno baletno predstavo, kjer vidim, da imajo plesalci tako ekstremno plesno tehniko in skoraj atletsko telesnost. Zame je unikaten plesalec tisti, ki kljub ekstremni virtuozni tehniki in neverjetnim telesnim sposobnostim ohranja svojo umetniškost. Za to, da je nekdo edinstven plesalec, potrebuje določene lastnosti, kot so estetska, telesna in tehnična sposobnost, muzikaličnost … Ko vse to premore, je plesalčeva edinstvenost skrita v tistem, kar imenujem ‘nekaj več’. Velik plesalec bo v občinstvu nekaj prebudil, nekakšno čustvo, ganil jih bo do solza, ostal jim bo v spominu. In tisti dve uri nas, plesalce in gledalce, preneseta v neko drugo resničnost. 

 

 

Kje je ples, kje balet danes v tem tempu življenja? Imamo čas, da se za dve tri ure ustavimo in zadržimo recimo v baletni pravljici? 

Ker imajo naša življenja čedalje hitrejši tempo, se mi zdi zelo pomembno, da si vzamemo čas tudi za umetnost, naj bo to obisk baleta, glasbene prireditve, drame ali likovne razstave. Ljudje potrebujejo ohranjanje stika z umetnostjo, to jih dela človeške, z umetnostjo nas veže stik iz pradavnine, odkar smo prvič poslikali stene svojih jam. Seveda se je vse to skozi stoletja spreminjalo, ampak naša potreba po umetnosti nikoli ne preneha in niti hiter tempo življenja ne bo tega nikoli spremenil. Verjetno veliko ljudi ne želi sedeti tri ure na baletni pravljici, ampak ples se je razvil naprej in dandanes imate toliko možnosti na voljo, lahko si ogledate klasičen, neoklasičen ali pa popolnoma moderen balet.

Ljubim to, da lahko samo s telesom in glasbo poveš celo zgodbo, pošlješ občinstvu mravljince po hrbtenici, ga nasmejiš ali pa spraviš do solz. Zna biti zelo močno. Manj po godu pa so mi poškodbe.

 

 

V svoji karieri sem spoznala mnogo neverjetnih ljudi in sem jim iskreno hvaležna za vse znanje, nasvete in podporo, ki so mi jih dali. Najbolj pa sem hvaležna svoji učiteljici Irini Zavialovi, ki me je sicer poučevala samo dve leti, a na meni je vseeno pustila neizbrisen pečat. Bila je odlična učiteljica in plesalka, zelo mi je pomagala pri mojih začetkih. Mislim, da me brez nje danes ne bi bilo v Mariboru, verjetno sploh ne bi plesala. Svojega življenja brez plesa si nočem niti predstavljati. Do današnjega dne se z Irino vsako poletje srečava v Lizboni. 

 

 

Kje vidiš svojo prihodnost? Si človek, ki načrtuje ali bolj puščaš življenju, da gre, kot je namenjeno? 

Ne vem še, kam me prihodnost vodi, upam pa, da bo to vedno povezano s plesom. Vsakodnevne opravke načrtujem v skladu z delovnim urnikom seveda, drugače pa sem bolj tip človeka, ki se prepušča toku življenja. 

 

 

Ali je v tvojem urniku čas tudi za neplesne dejavnosti? Kaj počneš, kadar ne plešeš? Je v Mariboru kakšen kotiček, ki je samo tvoj oziroma rada zahajaš tja?  

Med sezono so obdobja, ko je dela ogromno (in nimaš energije, da bi v prostem času šel od doma). In so obdobja, ko imaš malo več prostega časa. Takrat najraje potujem, to je nekaj, kar res zelo rada počnem, naj bo to pot na drugi konec sveta ali pa naokoli po Sloveniji. Rada odkrivam nove kraje. V Mariboru se najraje sprehajam ob Dravi ali pa se povzpnem na Kalvarijo, kjer je tako lepo in pomirjujoče, še posebej jeseni. 

Naštej tri ali pa pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, predstavi ali kjerkoli. Brez česa ne greš nikamor?  

Telefon, slušalke, flaška vode, gumica za spenjanje las, če govorimo o baletu, pa ne morem brez svojih ‘bootiesov’, moje noge so vedno mrzle. 

 

 

Res ne bi vedela, upam, da zaradi plesa. 

Je s tabo lahko ujeti korak oziroma kdo ga najlažje? 

Razen če ste skrajno počasni, sicer ne bi smeli imeti težav dohajati me.

‘Live a life you don’t need a vacation from’.