Vse se začne na začetku. Kašen je bil tvoj plesni štart?
Moja plesna pot se je začela že pri štirih letih (tak tipičen stavek, kajne, ampak je bilo res tako). Začela sem torej kot še majhna punčka skupaj s svojo mamico v plesni šoli Urška Ljubljana. Kasneje, pri sedmih letih, pa sem se usmerila v jazz balet, ker je to plesala ena mojih starejših prijateljic, za katero je bilo seveda treba vse ponavljati.
Kaj je bil “usodni” trenutek, če je sploh bil, da si se odločila za ples?
Mislim, da ne morem ravno določiti trenutka, ampak lahko pa rečem, da sem bolj zavestno o plesu začela razmišljati nekje v 5., 6. razredu osnovne šole, dokaj pozno. Po svojem krajšem premoru. Prej je bilo to zgolj – grem na trening, ker so me starši vpisali na ples -, potem pa se je zgodil nekakšen “klik” v moji glavi in začela sem se truditi, trenirati, in to se je tudi obrestovalo.
Torej vse skupaj se je začelo v Plesni šoli Urška Ljubljana, kot sem že prej omenila. Kot vsi majhni otroci sem tudi jaz z mami poplesavala pri Metki Mesesnel Bizilj, opravila plesno diplomo (to smo še takrat imeli) in se s prvim razredom osnovne šole odločila za jazz balet pri Mimi Marčac Mirčeta. Seveda sem vmes imela tudi manjšo krizo in nehala plesati za okoli pol leta (ne spomnim se več, zakaj). Ko sem se vrnila, sem prišla v skupino Saše Volk, pri kateri sem plesala kakšno leto, potem pa me je nekje v 6. razredu Mimi vzela med svoje tekmovalce, kjer sem tudi plesala vse do svojega odhoda na plesno akademijo v Amsterdam leta 2006.
V plesni karieri deluješ na različnih področjih – od pedagoginje, plesalke do koreografinje. Kako jih doživljaš in kako med seboj dopolnjuješ oziroma ločuješ?
Sama se trudim biti povsod, kar se le da najboljša seveda, priznam, da v svoji glavi dajem največji poudarek še vedno na plesalko, saj v tem najbolj uživam in se za to primarno tudi imam. V vlogi pedagoginje se preizkušam na različnih nivojih in pri različnih plesalcih, poskušam se učiti od vseh ljudi, ki so mene kadarkoli učili, in seveda največ se naučim od ljudi, katere jaz učim. Njihov odziv in znanje sta zame najboljši pokazatelj.
Koreografinja pa samo sebe ne bi ravno poimenovala, seveda si to želim, delam tudi v tej smeri, ampak zaenkrat kakšne večje koreografije (s tem mislim kakšne predstave) še nisem spravila skupaj, vse, kar je tam okoli dve minuti, pa jaz pri sebi bolj štejem za kombinacije. Si pa definitivno prizadevam, da bi kdaj naredila tudi sama kakšno konkretno koreografijo. Vse ob svojem času.
Kako bi opisala svoj plesni oz. koreografski stil, če sploh lahko?
Kakšno vprašanje ?! Težko, lahko pa poskusim. Definitivno je moj stil mešanica vsega, kar sem kadarkoli plesala, seveda je vse vplivalo na oblikovanje mene kot plesalke. Mogoče bi lahko rekla, da po večini za moj stil velja, da se rada igram z dinamiko, sicer zelo obožujem hitro, redkokdaj se zgodi, da kaj postavim dejansko na štetje, se pravi – glasba je moje glavno vodilo, poudarki v glasbi. Odrezavi, hitri poudarki, povezani s tekočim gibom – to je definitivno v večini mojih kombinacij ali pa moji improvizaciji.
Kateri pa so pedagogi, ki so te zaznamovali? Imaš morda svoje plesne idole?
Pedagogi, ki so me zaznamovali, so definitivno Mimi Marčac Mirčeta, ki ji še vedno kar rečem moja plesna mama, Saša Volk, ki me je s svojim entuziazmom navdušila za prav vse plesne stile, Azra Selimanovic in Miha Krušič, ki sta bila prva, ki sta mi dala priložnost za učenje (še med mojim študijem) in me s tem seveda navdušila za učenje, Eddi de Bie in Gerleen Balstra, moja profesorja na akademiji v Amsterdamu, zaradi katerih sem ples začela dojemati drugače kot le tekmovanja, ampak bolj kot odrsko umetnost, in na koncu seveda še Kjara Staric Wurst, pri kateri ustvarjam, odkar sem se vrnila v Slovenijo. Plesni idoli … No, to bi mogoče raje poimenovala: ljudi, ki jih občudujem zaradi vsega, kar so naredili. Sem definitivno (poleg zgoraj naštetih) spadata še Nastja Bremec in Michal Rynia, Aleš Čuček, Jernej Bizjak, Jure Gostinčar …, po vsej verjetnosti sem še koga izpustila. V glavnem spoštujem vse plesalce/koreografe, ki jim je uspelo v tujini, v Sloveniji, kjerkoli, pa da so ostali sebi zvesti.
Res je, delujem – po domače povedano – povsod. To ne vidim kot nekaj slabega, ker mislim, da večina ljudi vzame to tako. Nimam nobenega posebnega načina, kako mi to uspeva, pač razumem se z vsemi, ne delam razlik. Zdi se mi pomembno, da so plesalci med sabo povezani, saj se en od drugega lahko veliko naučimo. Po mojem mnenju je to v Sloveniji še zelo “zategnjeno”, s tem ne mislim, da je s pripadnostjo klubu kaj narobe, seveda ni! Samo zdi se mi, da če bi se med seboj bolj povezovali, bi se dale narediti še večje stvari kot le državna prvenstva. Še enkrat, mislim, da so tekmovanja super, saj so plesalcem velika motivacija, ampak se mi zdi pomembno, da bi v ospredje postavili kulturno izobraževanje v umetnosti in ne le tekmovalnosti, kot je v športu.
Verjetno daš veliko na izobraževanje, nisi izpustila letošnje Vibre. Kaj te navdušuje pri t.i. workshopih, kako jih doživljaš pri izoblikovanju tvoje kariere?
Seveda se mi izobraževanje zdi zelo pomembno, saj se nikoli ne smemo nehati učiti. Tako letošnja Vibra kot Plesno poletje sta mi dala veliko novega zagona in inspiracije za novo sezono in mojo plesno kariero nasploh. Mislim, da vsi plesalci potrebujemo konstantna izobraževanja, da nas obogatijo, naš stil, tehniko in nas kot osebe.
Veliko si tudi tekmovala, zdaj te ta vrsta plesa ne zanima več. Zakaj in kako gledaš na tekme s časovne distance?
Res je, dosti sem tekmovala. Kot sem že prej omenila, mislim, da je to zelo dobra oblika spodbujanja mladih plesalcev, da se učijo nove stvari, dobijo neke delovne navade. Se mi pa zdi pomembno, da se znajo enkrat ločiti od tega in narediti še kaj več. Mene osebno je čas tekmovanj zelo veliko naučil, tako da definitivno nisem proti.
Moram priznati, da zelo slabo spremljam trenutno dogajanje na plesni sceni. Kar vem in vidim, me zelo preseneča, moram reči, da od takrat, ko sem jaz tekmovala, je vse skupaj šlo zelo naprej, kar me zelo veseli.
Ali se vidiš tudi v tujini?
Jaz se vidim povsod, najbolj pa tam, kjer sem trenutno.
Kjara’s Dance Project, katerega članica si, je posebna “združba”, kajne? Kaj vas druži poleg enormne ljubezni do ustvarjanja?
Tako kot vse ostale skupine smo tudi mi skupina. Zdaj pa me popravi, če se motim, ampak prav vse tesnejše skupine postanejo kot manjše družinice. Nismo prav nič drugačni kot ostali, smo plesalci, ki stremijo v isto smer, imamo veliko ljubezen do ustvarjanja in dejansko smo zelo odprti do vseh. Tako da jaz sama KDP ne bi poimenovala kot posebna združba, vendar le kot družina.
Kaj pa je fokus letošnje sezone?
Fokus letošnje sezone … definitivno nova predstava s KDP, Triptih, ki gre v premiero 9. januarja v ljubljanskem Cankarjevem domu, in čim uspešnejše lastno ustvarjanje s plesalci, s katerimi delim svoje znanje.
Ples je način mojega življenja, izražanja. Mogoče me najbolj osrečuje svoboda, ki jo čutim, ko plešem. Tako da težko rečem, kaj mi ni všečno; rivalstvo mi ni všečno, ampak to ni več ples, to smo ljudje.
Kaj bi počela v življenju, če ne bi bila plesalka?
Joj, ne vem. Verjetno bi bila prevajalka, ker obožujem jezike. Težko rečem.
Kako tvoj fant gleda na tvojo plesno aktivnost?
Moj fant me spodbuja, kdaj pa kdaj “brcne v rit”, kadar mi postane težko in potrebujem “push”. Všeč pa mi je, ker zna biti tudi kritičen, tako da če mu kaj ni všeč, kar reče.
Kdo te najbolj spodbuja pri plesnem ustvarjanju?
Družina in fant. Tako je, če ne bi bilo moje mami, verjetno ne bi plesala, sploh pa ne bi videla dvoran akademije. Vedno je bila moja najbolj zvesta publika.
Ja, v kolikor je to veliko gibanja, seveda je. Vsak dan plešem, večkrat.
Ali paziš na prehrano?
Nimam nobene posebne diete ali pa kaj takega, seveda pa ne jem kar vsega, kar pride mimo. Seveda se pa zelo rada pregrešim in težko spustim čokolado iz svojega jedilnika.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Ne bi rekla. Ampak se pa držim tega, da delam, kar me veseli, poslušam sebe in si ostajam zvesta.
