Pri mojem delu si ne smeš dopustiti lenobe

Se nam lahko za uvod predstaviš kot oseba in kot plesna ustvarjalka. Kdo si, Gea Erjavec, in kam si namenjena?
To je v bistvu težko vprašanje, da bi nanj odgovoril na hitro. Skoraj tako težko, kot je, ‘kako si’, ko nekoga srečaš na ulici in nimaš veliko časa pa iz vljudnosti vseeno pade to vprašanje. Ravno ta vikend sem ob pijači kramljala s prijateljem plesalcem Lukom Thomasom Dunnom (Enknap group) o razliki med koreografom in plesalcem. In je rekel, da se mu zdi, da se to opredeli glede na to, koliko ima kdo povedati. Pravi, da on nima veliko povedati, zato je odličen plesalec, soplesalec, plesalčeva podpora in timski človek. Jaz pa imam vedno ogromno povedati (smeh), zato se dobro znajdem v vlogi koreografa. Pa tudi performerke. Uživam, ko lahko svoj ‘statement’, svoje razmišljanje postavim na oder. In da imam to moč, da lahko svoje sporočilo svetu pretvorim v fizično obliko in se z njo celo igram, poigravam. Tisti občutek življenjske sreče, prijetno brbotanje vznemirjenja in nekontroliran konstanten nasmešek, vse to občutim tik pred kakšnim dogodkom, ki je bil v moji režiji in po njem. Ko vem, da smo vsi pripomogli k sporočilu, ki smo ga poslali v dvorano, v svet. Da je vsak dodal svojo besedo, svoj gib. In ko jaz zares verjamem v to sporočilo, vsi verjamejo – tako nastopajoči, kot gledajoči. In to sosledje energije je čarobno. Te čarovnije me najbolj osrečijo.

Je bil tvoj plesni začetek posledica, da izhajaš iz plesne družine?
Začetek vsekakor. Ne pa tudi nadaljevanje. Po zaključku plesne gimnazije sem načrtno opustila vse v zvezi s plesom za nekaj let, saj sem se znašla v dvomih, da to počnem iz lastnih vzgibov in želj. Ples je moja vsakodnevnica od rojstva. Mami (Goga Stefanovič Erjavec, plesalka in koreografinja) je noseča z mano skakljala po plesnih seminarjih po svetu, do zadnjega tedna nosečnosti vodila treninge, povezovala ter organizirala prireditve. Bila sem le nekajmesečni dojenček, ko sem že potovala z njeno takratno plesno skupino po vseh gostovanjih in turnejah. Plesni Forum Celje je praktično moj dom in pri nas doma sta ples in gledališče način življenja in ne kak postranski hobi. Zato se mi je kar dolgo obdobje porajalo vprašanje, da ni ples samo moja prirojena navada. Dve leti sem potem študirala modno oblikovanje in kaj hitro začela neskončno pogrešati odrske deske, plesni pod, telesno ustvarjanje in gibalno izražanje. Pravijo, da jabolko ne pade daleč …
Kaj je bil "usodni" trenutek, če je sploh bil, da si se odločila za ples?
Ti trenutki se kar brstijo in vrstijo v mojem življenju. (smeh)
Za vse tiste, ki bodo prvič brali o tebi, opiši, kako je potekala tvoja plesna pot.
Torej, začela sem plesati ko sem bila stara tri in pol leta. V Plesnem Forumu Celje, kjer sem zares pridobila ogromno izkušenj, tako plesnih, kot tudi koreografskih in igralskih. Zdaj se bo to slišalo, kot da imam 100 let, pa vseeno – ko sem bila jaz otrok, so bili zlati časi za gostovanja s plesnimi predstavami. Ogromno smo prepotovali in gostovali tako pri nas, po celi Sloveniji, kot tudi tujini. S Forumom smo gostovali v Indiji, na Kitajskem, na Irskem, Franciji, Nemčiji, Avstriji, Hrvaški …Potem sem šolanje nadaljevala v Ljubljani na plesni gimnaziji, kjer so moje plesno znanje nadgrajevali priznani slovenski ustvarjalci (Maja Delak, Mala Kline, Dejan Srhoj, Petra Pikalo, Nataša Tovirac, Lane Stranič …)  Vzporedno sem postala članica gibalnega teatra Pozitiv pod vodstvom Draga Pintariča, kjer sem sodelovala s priznanimi umetniki, kot so Sebastjan Starič, Bara Kolenc, Borut Bučinel, Rado Jaušovec, Miha Maver.  Leta 2014 sem diplomirala na Akademiji za ples Ljubljana. Izpostavila bi imena, kot so Brane Završan, Rok Vevar, Grega Luštek, Rosana Hribar, Tomaž Simatovič, Ivan Mijačevič, Marko Urbanek, ki so mi med šolanjem na akademiji definitivno dali koristne informacije za moje ustvarjanje. Sem ena izmed ustanovnih članic Teatra Ponorelii, multimedijske interaktivne skupine, v kateri se združuje umetnost oblikovanja, vizualna umetnost, gledališče in ples. Naša ideja je kreativno raziskovanje gibalnega teatra v povezovanju z novimi kostumografsko-scenografskimi formami, audiovizualno umetnostjo ter tehnologijo. Leta 2012 sva s prijateljem in odličnim kostumografom ter umetnikom Damirjem Rakovićem, ki je oče Ateljeja Ponorelii, združila najboljše najino (moj teater in njegov Ponorelii) in nastal je Teater Ponorelii. Pomembni del Ponorelii sta tudi plesalka in vodja agencije Casting Sisters Alenka Krč in profesionalna pevka ter performerka Taja Devi. Projekti, ki bi jih izpostavila pod našim okriljem, so bili Kokon (2013), Katarza jutri (2014), Most (2014), Dotik starega Rima (2014), Film ‘bitcoin’ (2014), Ognjena predstava Laško (2015). Od leta 2013 sem tudi članica skupine KCŠ (Kreativna Cona Šiška). Kreativna cona Šiška je prostor, kjer si ustvarjalci s področja oblikovanja, dizajna, arhitekture, kostumografije, kiparstva, torej različnih panog umetnosti delijo delovne prostore, medsebojno sodelujejo in izmenjujejo ideje ter znanje. Znotraj ekipe KCŠ se kolektivno dogajajo različni ustvarjalni pa tudi zabavni dogodki.
… (foto: Tereza)
Kateri pa so pedagogi oziroma plesni ustvarjalci, koreografi, ki so te zaznamovali? Imaš svoje plesne idole?
Definitivno me je na nek način zaznamoval prav vsak ustvarjalec, s katerim sem sodelovala. Menim, da tudi če imaš kdaj s kom slabo izkušnjo, moraš znati to izkoristit v prid napredka. Negativno informacijo je potrebno predvsem ozavestiti, jo predelati in vzeti od nje, kar je koristnega. Nekaj naših, ki so me na kakršenkoli način zaznamovali, sem že naštela. Lahko izpostavim še nekaj svetovnih imen skupin, ki bi jih recimo vedno šla pogledat, če bi imela možnost: Pina Bausch company, Trisha Brown, Teresa Keersmaeker – Rosas, Wim Vandekeybus – Ultimavez, Jan Fabre, La la la human steps, DV8 physical Theatre, Chunky move, Batsheva Dance Company, CandoCo dance company, Lydia Lithos dance company, Random Dance, Akram Khan dance Company …
V plesni karieri deluješ na različnih ravneh – od pedagoginje, plesalke do koreografinje, performerke, gibalke. Kako jih doživljaš in kako jih med seboj dopolnjuješ oziroma ločuješ?
Od naštetih vlog sem plesalka še najmanj. Nisem najboljša v ‘poslušanju’ soplesalca, ne znajdem se prav dobro v grupi, recimo vsi plešemo enako koreografijo, saj nimam najboljšega motoričnega spomina, in tudi garač nisem. Imam pa dobre, zanimive in nekonvencionalne ideje, spogledujem se z alternativo in rada imam simboliko, zato sem veliko boljša kot posamezna gibalka ali performerka. Ker pa se zelo rada igram tudi s prostorskimi možnostmi, uporabo drugih medijev (video, zvok, kostumografske možnosti) in ker sem vizualen tip, res najbolj uživam v koreografiranju in režiranju. Tu sem tudi najbolj prepričana vase, saj ves čas vidim, kaj dogaja in lahko spreminjam do točke, ko bom popolnoma zadovoljna.
Na katerem področju pa se zavedaš, da si to res ti?
Torej kot performerka in koreografinja. Težko se odločim. Oboje ima svoje čarobne magije.
Kako pa mama Goga spremlja tvojo aktivnost? Podpira, spodbuja in daje vedno nasvete tako kot vsaka mama? Sprejemaš njene pobude, ideje, pripombe?
Mama Goga zelo aktivno spremlja moje aktivnosti in jih seveda podpira, spodbuja in daje nasvete, ki so neprecenljivi. In seveda sprejemam njene pobude, ideje in pripombe, saj ima več kot 40 let izkušenj in je pionirka plesnega gledališča pri nas, zato jo spoštujem ne samo kot mamo, ampak tudi kot ustvarjalko, ki je ustvarila nešteto odličnih projektov. Včasih je težko, saj imam ves čas občutek, da moram biti dobra, uspešna in kreativna, in če slučajno obdobje ne dopušča vsega tega, se potem sekiram, ampak moram prerasti ta občutek. To je ta podpis uspešnih mamic, ki nas vsekakor zaznamuje, ampak če ga znaš pravilno izkoristiti sebi v prid, ti lahko predvsem pomaga. Če sem na koga ponosna in mi je vzgled, je to moja mami, definitivno. Na vseh področjih.

Kakšna je celjska plesna scena? Zdi se, da zelo razgibana, drugačna, raznovrstna.
Celje ima glede na majhnost dejansko zelo razgibano in raznovrstno plesno sceno.
Kaj pa pogled na celotno slovensko plesno sceno? Kje smo, kaj je dobrega in kaj malo manj?
Slovenska plesna scena je v primerjavi s svetovno plesno sceno zelo na visoki ravni in to v vseh plesnih zvrsteh. Dosegamo zelo visoka mesta na tekmovanjih, sprejeti smo v najboljše akademije in skupine ter aktivno plesno delujemo po vsem svetu. Znotraj slovenske plesne scene me moti predvsem t. i. ‘grupiranje’ glede na to, kdo iz kje prihaja, kdo je kje plesal in s kom si kaj sodeloval. Premajhni smo za to, morali bi vsi držati skupaj in tako bi bili še močnejši. Odraz naše politike in vsesplošne epidemije slovenskosti se na žalost kaže povsod. Tudi v plesnih vodah.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, ki ni tako všečno?
Pri mojem delu si ne smeš dopustiti lenobe. Moraš biti ves čas aktiven, če ne, padeš hitro ven. Moraš biti na tekočem, v formi, moraš imeti konstantno nove ideje in kreativnost na vrhuncu. Zato je kdaj težko, ko pač ni tvoj dan in enostavno ne moreš kar bruhati idej. Jaz pa malo nagibam k lenobi, zato mi je včasih res težko, po drugi strani pa sem vesela, da mi delo ne pusti zaspati, če me razumete. Me ohranja aktivno, kar je pa tudi super.
Pravkar si z ministrstva za kulturo dobila status samostojne plesalke. Kaj ti to pomeni?
Pomeni mi omogočeno pravno formalno delovanje, teče mi delovna doba, država mi plača prispevke in zavarovanje. A ni to dovolj? No, to mi je tudi potrdilo, da sem nekaj v življenju že naredila, če sem si ga prislužila.
… (foto: Jaka Vinšek)
Kaj pa počneš poleg plesa, čemu namenjaš proste trenutke, če jih je sploh kaj? Kaj takrat počneš? Zaupaj nam kakšno skrivnost zasebnega življenja.
Poleg plesa je zadnje čase moja postranska strast kulinarka in zdrava prehrana. Obožujem delo v kuhinji, zato trenutno ob svojih plesno- gledaliških podvigih pomagam tudi v Organic Gardenu in intenzivno razmišljam, kako bom v naslednjem projektu združila gib s kulinariko. Obožujem tudi potovanja in izlete – tako po naši prelepi Sloveniji, ki je polna še neraziskanih naravnih kotičkov, kot tudi izven nje. Meseca maja sem "spakirala" kovčke in šla kar sama pohajkovat po New Yorku recimo. Moja življenjska želja pa je iti za nekaj časa živeti v kombi in potovati po svetu. Živeti samo s tistim, kar resnično potrebuješ. Se mi zdi, da bi bilo to dobro za vsakogar – tak "trip" nas opomni, da začnemo spet ceniti razkošje, v katerem sicer živimo, pa se nam zdi samoumevno (topel dom, prenatrpane omare, čista tekoča in topla voda …). Hkrati pa je takšna pot tudi realen preizkus, kako se v dobrem in slabem ujameš s svojo polovico. (smeh)
… (foto: Maja Slavec)
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Bom uporabila misel, ki smo jo letos natisnili na čestitke Plesnega Foruma in se mi zdi lepa in predvsem resnična: ‘Morda ne veste, kam natanko vas nese, a dokler imate razprta krila, vas bodo vetrovi zagotovo nesli naprej.’ (C. JoyBell C.)
Je s tabo težko ali lahko ujeti korak in kdo ga najlažje?
Mislim, da je ritem mojega koraka težje obdržati, kot pa ga ujeti.
Glede na to, da smo ob koncu leta, zaupaj še željo za prihajajoče leto. Kaj želiš sebi, kaj plesnim kolegom in kaj našim bralcem in bralkam.
Če ostaneš zvest sebi (kar je včasih najtežje na svetu) in če imaš to, kar počneš iskreno rad in verjameš v to, potem se slej kot prej začne manifestirati v pravo smer. Pravijo, da kar želiš sebi, želi tudi drugim. Iskrenost, volja in ljubezen so ključ. No, na kreativnost tudi ne smem pozabiti!

View Gallery 10 Photos