Dobrodošla, draga Urša na našem portalu. Kdo je tebi zaželel plesno dobrodošlico in kdaj?
Svojo plesno pot sem začela s šestimi leti, ko me je mami vpisala v baletno pripravnico. Po enem letu obiskovanja baleta sem ugotovila, da se želim preizkusiti še v plesu z več dinamike, zato sem začela plesati jazz balet, in sicer v plesni šoli Mojce Horvat. Tam sem pridobila tudi prve izkušnje nastopanja na podlagi večkratnega sodelovanja z otroško oddajo Pod klobukom in udeležbo na plesnih tekmovanjih. Po nekaj letih sem zamenjala plesno šolo in nadaljevala v Kazini, kjer sem poleg jazz baleta pri Mirjam Podobnik plesala še step pri Mitji Popovskem. V obeh plesnih stilih sem se do 14. leta s formacijo, malo skupino in duetom udeleževala tekmovanj na državni, evropski in svetovni ravni.
Že kot otrok sem od nekdaj uživala v plesu, zato se je mami odločila za usmerjanje mojih dejavnosti v plesno smer in že takrat postala moja največja podpornica. Imela sem veliko energije, ki pa je pri baletu nisem porabila, zato sem začela z jazz baletom, ki me je plesno izpolnjeval, in tako je ples kmalu postal moja ljubezen. V 8. razredu osnovne šole sem si v ljubljanski Operi ogledala balet Labodje jezero in takrat sem se spet navdušila nad baletom. Očarana sem bila nad lahkoto gibanja plesalk ter lepimi linijami telesa in si želela, da bi tudi jaz enkrat lahko plesala v Labodjem jezeru. Odločila sem se, da je moj naslednji cilj vpis na srednjo glasbeno in baletno šolo. Cilj, ki je sledil po opravljeni srednji šoli, pa je bil postavljen že takrat, in sicer študij plesa v Londonu, v katerega sem se zaljubila v osmem razredu, ko sem ob zaključku osnovne šole od mami prejela darilo za 14-dnevno potovanje v London in obiskovanje delavnic v Pineapple studiu.
Ko sem se odločila za vpis na Srednjo glasbeno in baletno šolo Ljubljana, je to obsegalo ogromno dela in truda. Brez nižje baletne šole in predznanja je bil vpis na srednjo šolo praktično nemogoč. To zame ni bil razlog za obup, ker sem želela vsaj poskusiti. Sredi šolskega leta sem se pridružila 4. razredu nižje baletne šole in začela priprave za sprejemni izpit. Moj, pozneje tudi najljubši profesor na srednji baletni šoli, Matej Selan, je rad povedal zgodbo, kako se je na sprejemnem izpitu videlo, da ne vem natanko, kaj delam, vendar sem kljub temu vse naredila odlično in zato so se odločili, da me sprejmejo. Vzporedno sem se vpisala na umetniško gimnazijo – smer sodobni ples, ker sem želela imeti ob končani srednji šoli opravljeno gimnazijsko maturo, hkrati pa sem želela čim več plesati. V štirih letih šolanja sem tako pridobila ogromno znanja na področju baleta in sodobnega plesa. Na produkciji ob maturi na srednji glasbeni in baletni šoli se mi je uresničila tudi želja zaplesati Labodje jezero, ko sem odplesala variacijo črnega laboda.
Po končani srednji šoli je bil čas za osvojitev novega cilja. Od nekdaj sem si želela v tujino, zato Opera v Ljubljani ni bila med možnostmi. Uspešno sem opravila avdicijo na šoli London Studio Centre na področju ‘Theatre Dance Course’ in se preselila v London. Po pol leta šolanja sem ugotovila, da nisem na pravi poti. Začutila sem, da po poklicu ne želim biti plesalka, in po dolgem premisleku ter posvetih z družino in plesnimi mentorji sem sprejela odločitev, pustila šolo in se vrnila domov, kjer sem začela s študijem na pedagoški fakulteti – smer razredni pouk. Za mojo odločitev ni bilo posebnega razloga, le močen preblisk, da pot, ki sem jo izbrala, ni prava zame, in občutek, da moram najti nov cilj.
Res je, vsak dan poučujem na vsaj treh različnih lokacijah, vse pa je vsako leto znova odvisno od urnikov, tako da zadnje tedne avgusta z delodajalci usklajujem načrte za prihajajoče šolsko leto. Letos peto leto poučujem tri skupine klasičnega baleta, kot nadgradnjo tehnike za plesalce show dance tekmovalnih skupin v plesnem klubu Forma. Prav tako peto leto poučujem tudi v plesnem društvu Libero Dance Center, in sicer mini balet za otroke od 3. do 5. leta, midi balet za otroke nadaljevalce ter balet pro za odrasle ljubitelje baleta, s tem letom pa poučujem tudi jazz balet za otroke. Pod mentorstvom Sorine Dimache, solistke baletnega zbora SNG Opera in balet Ljubljana, četrto leto poučujem dve skupini klasičnega baleta na mednarodni osnovni šoli Danile Kumar, v Plesnem studiu Sorina. Sodelujem tudi s Studiom Kersnikova, kjer vodim ure klasičnega baleta za otroke ter zgodnje jutranje ure (že ob 7. uri zjutraj) za vse odrasle ljubiteljice baleta, ki želijo plesati že pred začetkom novega delovnega dne. Vsak teden poleg rednih tečajev izvajam tudi individualne ure, med vikendi pa pripravo plesalcev na tekmovanja. Svoje delo imam neznansko rada in skoraj nikoli ne grem ‘v službo’ s težavo. Vedno poudarjam, kako pomembno je, da v svojem delu uživaš, in kako čudovito je imeti poklic, ki te izpopolnjuje. Tudi če imam slab dan, vem, da bom na treningu v družbi svojih plesalcev pozabila na vse, svojo energijo in misli posvetila njim ter zvečer prišla domov polna pozitive in navdiha. Najtežje pri mojem delu je, da je le-to zgoščeno v popoldanskem in večernem času, ko otroci končajo šolo. Usklajevanje urnikov med različnimi plesnimi šolami je največji izziv, še večja pa je potem izvedba, ko imam za prevoz z ene lokacije na drugo le pol ure ali 15 minut. To zame predstavlja stres in izziv iz tedna v teden.
Težko izberem svoj najljubši plesni prostor, ker so ti popolnoma različni in vsak od njih me izpopolnjuje na drugačen način. V plesnem klubu Forma sem neznansko hvaležna Nataši Potočnik, ki mi zaupa svoje plesalce, nudi priložnosti in dovoljuje, da za soliste ter pare ustvarjam tekmovalne točke. V tem delu neznansko uživam. V Libero Dance Centru poučujem otroke različnih starosti, od letos imam tudi svojo jazz skupino, kar je zame nov in navdušujoč izziv v tej sezoni. Azri Selimanović sem hvaležna, ker mi poleg pedagoških priložnosti nudi tudi širjenje obzorij na drugih področjih, in sicer z organizacijami kvalifikacijskih turnirjev in državnega prvenstva ter načrtovanja, vodenja in izvedbe počitniških varstev. Sorina Dimache je moj najljubši mentor, na podlagi sodelovanja z njo se vsako uro naučim ogromno novega, hkrati pa čutim, da sva odličen tandem v poučevanju. V Studiu Kersnikova imam prav tako vsak teden znova unikatno izkušnjo, ko z ženskami rušimo ovire, jih učim baletnih korakov, preizkušamo stanje v špicah in se vsakič iz srca nasmejimo. Prav vsak prostor, v katerem sem poučevala do danes, je na meni pustil pomemben pečat in izkušnjo na moji poti poučevanja.
To poletje sem imela priložnost, da sem z vnukinjo okusila pripadnost in angažiranost vas pedagogov do ‘počitniških plesalcev’. Lahko vam samo čestitam za ta program in menim, da je v poplavi plesnih šol Libero dance nekaj posebnega. Se strinjaš z mano?
Se popolnoma strinjam. Naš program je res nekaj posebnega. To lahko povem tudi zato, ker sem pred kratkim magistrirala, v magistrski nalogi pa sem opravila obširno raziskavo na temo Spodbujanje ustvarjalnosti v počitniških varstvih, sofinanciranih s strani Mestne občine Ljubljana v različnih počitniških varstvih. Naš program je raznovrsten, spodbuja ustvarjalnost, otroško igro brez tehnologije, otroci se spoznajo z jogo in osnovami različnih plesnih stilov, pripravimo jim predavanje o zdravi prehrani, otroke spodbujamo k branju na podlagi obiska knjižnice, dan preživimo na kopališču in v adrenalinskem parku, pripravimo pestre likovne dejavnosti itd. Poleg vseh dejavnosti je pomemben tudi naš kolektiv. Ker sami uživamo v delu in v družbi eden z drugim, toliko lažje nudimo otrokom pozitivno izkušnjo ter varnost in jim pričaramo nepozabne počitnice. Najboljši dokaz za uspešnost našega programa so nasmejani obrazi otrok, ki se v naše varstvo vračajo, in pa tisti, ki se po poletnih počitnicah odločijo za vpis v plesno šolo. Teh otrok je veliko.
V plesni karieri deluješ na različnih ravneh – od plesalke do koreografinje in pedagoginje. Kako jih doživljaš in kako med seboj dopolnjuješ oziroma ločuješ?
Trenutno najbolj uživam v vlogi koreografinje. Od leta 2014 koreografiram v show in jazz tekmovalnih disciplinah, to je za zdaj zame največje zadovoljstvo. Napredek in povezava, ki jo vzpostaviš s plesalci, je zame neprecenljiva. Uživam v iskanju idej za določeno točko, izbiranju glasbe, koreografiranju, določanju in oblikovanju kostumov itd. Celoten proces je vznemirljiv in poteka ter se razvija med sezono. Letos drugo leto koreografiram tudi za predstavo Koraki skozi čas pod vodstvom Jadrana Živkoviča, in tokrat tudi plešem. Predstava bo premierno na odru 12. novembra 2017 ob 19. uri, v odlični step in jazz zasedbi. Vabljeni (smeh)! Rada nastopim tudi v vlogi plesalke, občutek je popolnoma drugačen in neprimerljiv s pedagoškim in koreografskim delom. Tudi v tej plati svojega dela uživam, vendar jo imam bolj ‘za zraven’ in na ta način mi je vloga plesalke všeč. Pedagoško delo pa predstavlja moj vsakdan in je tisto, kar hkrati predstavlja moj kruh in sanjski poklic. V tej sezoni bom svojemu delu dodala še novo raven delovanja, ker zaključujem izpit za naziv MTP-sodnice.
Sprva sem se udeleževala tekmovanj pod okriljem Plesne zveze Slovenije in organizacije IDO. Ta tekmovanja so zame vsako leto predstavljala motivacijo, izziv in možnost napredka. V srednji šoli sem bila predlagana tudi za tekmovalko na 8. tekmovanju mladih slovenskih baletnih plesalcev TEMSIG, pod mentorstvom Tanje Pavlič. To je popolnoma druga raven priprave, predanosti, treningov in dela. To obdobje je bilo zame zelo naporno, vendar ob koncu popolnoma vredno truda in nepozabno. Lani sem se po trinajstih letih vrnila na IDO-oder svetovnega prvenstva v show plesih v Riesi, ko sem ‘vskočila’ v malo skupino in formacijo plesnega kluba Forma. Občutek spet zaplesati na tem odru, ki je bil del mojega odraščanja, je bil nostalgičen. Plesati je bil velik užitek, veselje ob doseženem 4. mestu z malo skupino pa nepopisno. Takrat sem se res lahko poistovetila s plesalci, ki si zdaj utirajo svojo pot na tekmovanjih, in to pot privoščim vsem plesalcem. Veselim se tudi letošnjega svetovnega prvenstva, ko bom tja lahko spremljala plesalce v lastni koreografiji in navijala zanje. V mlajši generaciji učim kar nekaj otrok, ki imajo potencial za razvoj v vrhunske plesalce. Preddispozicije, marljivost in prezenco v otroku prepoznam takoj. Na svoje plesalce klasičnega baleta sem vedno najbolj ponosna, ko želijo z baletom nadaljevati, so sprejeti na konservatorij za glasbo in balet ali pa me povabijo na predstavo Hrestača, ko zaplešejo v vlogi otroka. V show in jazz plesih pa prav tako sodelujem z vrhunskimi mladimi plesalci, za katere se veselim, da jih spremljam in jim sledim na njihovi plesni poti.
Plesalcem svetujem, naj gojijo svojo ljubezen do plesa in jo vzdržujejo. Naj ne bo edina motivacija za ples tekmovanje, temveč občutek posameznika, ki se pojavi ob izražanju s plesom. Glede na izkušnje opažam, kako se lahko ples nekaterim otrokom zaradi tekmovanj zameri. Če ne dosežejo želenih rezultatov, pogosto vržejo puško v koruzo in celo pustijo ples. Moj nasvet je tekmovanja jemati s čustveno distanco. So del njihovega odraščanja in plesnega izpopolnjevanja, niso pa edini in ultimativni vir potrditve. Razočaranje naj ne vpliva na njihovo videnje in doživljanje plesa, temveč naj bo nekaj, kar krepi njihovo osebnost in plesni napredek. Hkrati naj pazijo, cenijo in skrbijo za svoje telo, ker je le-to instrument plesnega izražanja za celo življenje.
Kaj na splošno občutiš ob slovenski plesni in baletni sceni? Kakšne energije te prevevajo?
Slovenska plesna scena se mi zdi vrhunska in sega v sam svetovni vrh. V vseh plesnih stilih imamo ogromno odličnih plesalcev, ki jih z užitkom gledam tako v predstavah kot na tekmovanjih. Moram priznati, da se sicer redko udeležujem plesnih predstav, veliko pogosteje me boste zagledali na glasbenih dogodkih. Kar si ogledam v Sloveniji, me zadovolji, najraje pa si ogledam kakšno vrhunsko plesno predstavo v tujini.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, ki je temu nasprotje, se pravi ne tako srečno?
Najbolj me osrečuje, da me ples spremlja že celo življenje in je postal tudi moj poklic. Življenje me je peljalo po mnogih poteh, ampak ob koncu dneva sem zadovoljna in čutim, da so bile odločitve, ki sem jih sprejemala do danes, pravilne. Dela se razveselim vsak dan in ob zaključeni plesni sezoni se komaj umirim in moje misli usmerim drugam. Takoj dobim ogromno idej za nove plesne točke in se težko poslovim od svojih plesalcev. Ne tako srečno pa je staranje telesa. Saj vem, da sem še mlada, vendar občutek v telesu, ko potrebuješ dlje časa, da se ogreješ in raztegneš, večkrat te vse boli, večkrat pride do neke manjše poškodbe ipd., ni prijeten. Zaveš se, da nisi več sposoben vsega, kar si lahko pred leti, oziroma le-to narediš z veliko veliko več truda. Vsako leto zato bolj občudujem profesionalne plesalce, ki preživljajo svoj vsakdan na odru.
Prav gotovo ob baletni predstavi, kjer lahko občudujem neverjetno visoke in lahkotne skoke moških plesalcev, ki me najbolj fascinirajo, balerine s popolnimi linijami ter lahkoto gibanja na špicah in popolnoma usklajen zbor, ki za moje oko predstavlja ‘poezijo’. Zame sta vedno ključna vrhunska tehnika in usklajenost plesalcev. Uživam pa tudi v predstavah modernega in sodobnega plesa z novimi inovacijami gibanja.
In pravkar si magistrirala. Je to opcija B v tvojem življenju?
Pravkar sem magistrirala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani iz Poučevanja na razredni stopnji z angleščino. Ko sem se vpisala na fakulteto, sem verjela, da bo to nekoč moj poklic, in delo v razredu me veseli še danes. Kljub temu sem v času študija razvila ljubezen do poučevanja plesa in tega dela ne bi pustila za nič na svetu. Izobrazba mi v vsakem primeru pride prav, ker gre s poučevanjem plesa z roko v roki, veliko raje pa preživljam svoj čas v plesnih dvoranah kot med šolskimi klopmi. Tako da, sem glede poklica našla svojo sanjsko službo in zame za zdaj obstaja samo opcija A.
Kdo ali kaj te najbolj spodbuja pri plesni ustvarjalnosti?
Pri plesni ustvarjalnosti me najbolj spodbuja glasba. Po navadi moj proces ustvarjanja vedno poteka tako, da najprej najdem glasbo, ki v meni vzbudi določena čustva in željo po plesnem izražanju. Telo se začne nato kar samo premikati in iskati gibanje, ki bi izrazilo občutenja ob poslušanju glasbe. Glasba je velik del plesa, hkrati pa tudi velik del mene, ker imam v svojem vsakdanu redko kakšno tiho minuto. Vsako želim zapolniti z dobro glasbo.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Imam več misli, ki me vodijo skozi življenje. Če izpostavim dve: na koncu bo vse tako, kot mora biti, zato se ne sekiraj vnaprej, in ne delaj drugemu tistega, česar ne želiš, da bi drugi delali tebi.
Po čem pa si prepoznavna v smislu, da tvoj krog ljudi reče: ja, ja, to pa je naša Urša?
Po tem, da sem (skoraj) vedno dobre volje in polna energije, imam svoj sleng in je zame vedno vse ‘fab’ (smeh).
Kaj pomeni zate plesati?
Plesati je zame vir sproščanja, pobeg iz vsakdanjega življenja, občutek sreče, in ko se lahko ‘razplešem’, čutim v telesu neko popolno harmonijo in svobodo.
In za konec še ena rima na naš portal oziroma oddajo …
Ko slišim, da je na sporedu Parada plesa, vedno z zanimanjem ‘našpičim’ ušesa.
