Ples mi predstavlja svobodo

Draga Anamaria, veseli me, da si privolila v intervju, saj vas plesalce, ki plešete v tujini, je preprosto, ampak zelo težko ujeti. Pred dnevi sem objavila intervju s tvojo plesno kolegico Marijo Slavec, s katero plešeta v ekipi Tanzmainz. Kaj pa je bilo pri tebi krivo’, da si postala del prav te ekipe?
Ko sem bila lani še na akademiji v Amsterdamu, nas je prišel pogledat njihov direktor in me povabil na avdicijo v Mainz. Tam sem hitro ugotovila, da je to eno pozitivno okolje, v katerega bi z veseljem prišla. In na srečo tudi sem!

… (foto: Nellie de Boer)
Je to tvoj prvi angažma v tujini? Si vezana za eno ali dve leti? Kaj ti sploh pomeni biti ‘papirnato’ vezan na eno kompanijo?
Zadnja tri leta sem preživela v Amsterdamu, kjer sem bila del mnogih projektov znotraj in izven akademije. Je pa Tanzmainz moj prvi korak v karieri po študiju. Z njimi sem podpisala pogodbo za eno leto, in če sem iskrena, se mi je to zdelo kar dolgo obdobje.
Si s plesom lahko pravzaprav povsod doma?
Ko mi poteče pogodba s kompanijo tukaj v Mainzu, nameravam nadaljevati svojo plesno pot kot ‘freelancer’ (svobodna, neodvisna umetnica, op. u.). To verjetno pomeni, da se bom večkrat selila in več potovala, kar mi za zdaj tudi ustreza. In čeprav mi bo Slovenija vedno predstavljala dom, ta vsekakor ni več moj edini dom. Verjamem, da si človek lahko ustvari več domov.
Spomin je zavajajoč, zato nam ga, prosim, osveži. Kako se je sploh začela tvoja plesna pot? Zakaj si pravzaprav začela plesati?
Ples je bil vedno del mojega življenja. Pravzaprav še niti govoriti nisem dobro znala, ko sem mamo prepričevala, da hočem postati baletka. Zaradi večje svobode izraza sem se hitro usmerila v sodobni ples, ki me je potem počasi vedno intenzivneje spremljal.
Po SVŠGL si odšla na Nizozemsko. Je bilo to logično nadaljevanje študija, ali splet okoliščin, ali kaj tretjega?
Med srednjo šolo mi je hitro postalo jasno, da bi želela nadaljevati s študijem za sodobni ples. S pomočjo profesoric na SVŠGL sem prišla do odločitve prav za akademijo v Amsterdamu. Moram reči, da je bila to zame prav gotovo prava odločitev!

Ko sem si pravkar ogledala nekaj tvojih videoposnetkov, sem bila res navdušena. Tvoja tehnika in energija kričita skozi ekran. Kaj ti pomeni plesati?
Verjetno odvisno od predstave, del katere sem v tistem trenutku. Vsesplošno pa bi rekla, da mi ples predstavlja svobodo. Možnost izraza/komunikacije, kakršne z drugimi sredstvi ne morem doseči.
Verjamem, da se z razlaganjem, kaj je sodobni ples, že dolgo ne ukvarjaš več, me pa zanima, kako občinstvo (recimo današnje) sprejema vaš repertoar, kako vas razume, nad čim je navdušeno, nad čim morda ni?
Moram reči, da me nemško občinstvo pozitivno preseneča! Nasploh so zelo dovzetni za raznolikost našega programa in ves čas sem presenečena nad številom ljudi, ki hodijo v gledališče (tudi na plesne predstave!). Seveda pa ima širša množica vedno svoje preference. Rekla bi, da rada vidi bolj fizične predstave, nabite z energijo. In ponavadi so še posebej navdušeni, kadar je živa glasba del predstave.
Kakšen pa je sploh vaš program, na čem temelji, kako ga umetniški vodja oblikuje?
Naš umetniški vodja, Honne Dohrmann, ima predvsem zelo rad raznolikost. Preden je postal direktor naše kompanije, je delal kot kurator za festivale, tako da dobro pozna pisanost sodobne plesne scene. Letos delamo na primer tri nove produkcije, in sicer z izraelsko koreografinjo Sharon Eyal, španskim tandemom Guyjem Naderjem in Mario Campos ter nizozemskim parom Guyem Weismanom in Roni Haver. Vsaka od teh produkcij je zelo specifična v svojem plesnem jeziku in največji izziv je skakati iz ene predstave v drugo.
Plesalci ste zbrani z vsega sveta, kajne?
Ja, smo kar zabavna mešanica enaindvajsetih ljudi od vsepovsod naokrog. Letos pa smo slučajno kar štiri v kompaniji, ki prihajamo z Balkana!
Kaj bi svetovala tistim, ki se odločajo odplesati v tujino ali ostati doma?
Žal se mi zdi, da nam tujina lahko ponudi več kot domača Slovenija. Seveda je to nekaj zelo osebnega in se vsak lahko odloča le zase. Bi pa rekla, da se tujine ni treba nič bati. Naš velik svet sploh ni tako velik!
Obvezno vprašanje za vas ‘plesalce na začasnem delu v tujini’: Kaj in koga najbolj pogrešaš?
Hitro sem ugotovila, da v tujini nimajo vsepovsod tako okusne hrane in še manj tako pisane narave! No, poleg tega pa imam kar nekaj ljudi v Sloveniji, ki mi v tujini manjkajo. Prav gotovo je tu na prvem mestu moj partner.
… s fantom Yarijem …
Kaj počneš, kadar ne plešeš?
Odvisno od tega, koliko časa in energije imam. Kadar je to možno, se odpravim kam, kjer lahko kitesurfam, bordam ali pa plezam. Med bolj vsakdanjimi, utrujenimi dnevi pa si najrajši ogledam kakšen dober film ali preberem kakšno navdihujočo knjigo.
Kaj je zate najbolj značilno, nekaj takega, da tvoja okolica pomiga z glavo in reče. Ja, to pa je naša Anamaria? Je kaj takega?
Uf, težko vprašanje, bi mogla koga drugega vprašati! Kar se plesa tiče, se pogosto šalimo, da sem kot nekakšen špaget – mehka in brez kosti. (Smeh)
Kje se vidiš čez deset, 15 let? Si človek, ki načrtuje ali raje pusti, da življenje ubere svoj tok?
Čeprav imam vedno ideje in predstave, si življenja rajši ne načrtujem. Zdi se mi, da je preveč faktorjev, ki lahko hitro spremenijo tvojo smer. Nekako mi je všeč, da sproti odkrivam svojo pot, in verjamem, da je to tudi najbolj zdrav način življenja.
Imaš kakšno misel, moto, ki te pelje skozi življenje? Nam jo/ga zaupaš?
Iskrenost! Bodi iskren do ljudi, ki te obdajajo, in skoraj pomembneje bodi iskren do sebe.
Hvala in želim ti uspešno kariero!

View Gallery 9 Photos