Kaj je botrovalo odločitvi, da se začneš ukvarjati s plesom, in kdaj? Kdo te je navdušil za ples?
Že od majhnega sem rad poplesaval doma ob glasbi in tudi bil vedno očaran nad kakršnokoli predstavo, ki smo si jo ogledali v šoli ali vrtcu. S plesom sem se začel ukvarjati načeloma kar pozno. Začel sem plesati pri devetih letih in pri desetih že začel tekmovati. Za ples pa sem se odločil čisto spontano, ko sem iskal hobi oziroma šport, s katerim bi se ukvarjal, in poskusil vse in tako prišel tudi do plesa, ki me je očitno najbolj prepričal in pri katerem še in bom še verjetno dolgo vztrajal.
Kje vse si do zdaj pridobil svoje plesno znanje in s katerimi pedagogi? Katero šolo in kateri razred obiskuješ?
Takoj ko sem začel s plesom, je to bila plesna šola Bolero, in tudi dandanes ostajam v njej. Najprej sem obiskoval plesne ure začetnikov show dance. Za show dance sem se odločil pa zato, ker se mi je zdel hip hop prehiter, ostalo pa sploh ni bila opcija … ha ha ha. Sicer nisem bil ravno talentiran plesalec, sem se pa vedno trudil in si močno želel, zato sem kar hitro preskočil med tekmovalce, tam pa me je sprva prevzela Nastja Kanduč Zupančič. Prva leta tekmovanj sem bil torej pod njenim okriljem, nato pa me je prevzela Romana Pahor. Prav ta prva leta so v meni prebudila še večjo ljubezen do plesa. Zadnja štiri leta pa sodelujem z Matevžem Česnom. Poleg plesnega “šolanja” pa še seveda hodim tudi v šolo, prvi letnik gimnazije Bežigrad, saj mi poleg plesa veliko pomeni tudi izobrazba, čeprav kot kaže, me bo ples spremljal celo življenje.
Sam na srečo s tem težav nisem imel. Je pa res, da je šolam veliko pomembnejši šport in podcenjujejo vse plesne uspehe kot ples sam. So me pa v osnovni šoli veliko porabili za nastope na kulturnih ali drugih podobnih dogodkih, tako da sem imel v osnovni šoli pravzaprav glede tega zelo lepe izkušnje. Za gimnazijo, ki jo obiskujem sedaj, še ne morem čisto reči (saj jo obiskujem kratek čas), vendar kot sem do sedaj uspel videti, zelo podpirajo ples, saj se že pripravlja plesna predstava, v kateri bom nastopil tudi sam.
Najraje plešem show dance. Z njim se je moja plesna pot začela, zato mi je verjetno tudi najbolj pri srcu. Pri njem me predvsem veseli svoboda vsega, saj lahko izbiraš med različnimi zvrstmi tako plesa samega, glasbe in tudi kostumografije. Skozi gib predstaviš zgodbo, s pomočjo glasbe, kostumov, scene pa postane to že prava pripoved, ki jo brez ene same besede razume celotno občinstvo. Poleg show dancea pa sem se letos prvič preizkusil še v modernu. Ta je sicer drugačen, gre vsaj pri meni za drug način izražanja. Težko sicer rečem, kateri mi je ljubši, ampak morda prav zato, ker se z modernom še nisem "dovolj dobro spoznal" mi je ljubši show dance.
Glede na to, da se ukvarjaš s t. i. modernimi tekmovalnimi plesi, se udeležuješ tudi tekmovanj. Kaj ti pomenijo tekmovanja? Kako se na njih pripravljaš? Kaj nudijo?
Trenutno mi še ogromno pomenijo. Ne le zaradi samih rezultatov, temveč tudi zaradi samega napredka ne le v plesu, vendar tudi v življenjskih izkušnjah. Veliko tekmovalcev je preveč "fokusiranih" samo na tekme in na rezultate, kar sam nisem, saj mi je ples preveč pri srcu, da bi mu rekel le šport, vendar vedno z velikim navdušenjem pričakujem tekme, pa če so to le pokalni turnirji ali pa svetovna prvenstva. Na tekme se pripravljam s treningi tako skupinskimi kot individualnimi. Nekje okoli marca nam/mi vse koreografije Matevž že sestavi, potem pa se začne treniranje do prvih tekem. Veliko treniramo in imamo tudi dodatne treninge čez vikend, vendar če imaš nekaj tako rad, ni nič težko.
Prav na vse uvrstitve sem zelo ponosen, pa ne le na solistične uspehe, saj mi zelo veliko pomenijo tudi skupinski uspehi. Morda bi izpostavil letošnjo zmago z malo show dance skupino tako na državnem kot tudi svetovnem prvenstvu med mladinci. V tej oziroma zelo podobni zasedbi plešemo že veliko let kot mala skupina in vsako leto vložimo ogromno ur treninga in ogromno odrekanja za končni izdelek. Letos smo tudi zadnje leto mladinci in je bila to nekakšna pika na i za mladinsko kariero. Zelo ponosen sem tudi na lansko 5. mesto med show dance solo mladinci na svetovnem prvenstvu, saj tudi kot solist že veliko let vztrajam in je bil to moj prvi finale na mednarodnih tekmah med solisti. Sicer pa je moj izkupiček 6-krat državni in pa 3-krat svetovni prvak.
Vse koreografije mi dela Matevž in zelo dobro sodelujeva. Pri solističnih točkah pa veliko “pomagam” tudi sam, saj bi si v naslednjih letih tudi sam rad sestavil solo, ker me poleg plesa zelo veseli tudi koreografiranje.
Zakaj je Matevž dober koreograf, kaj ceniš pri njem?
Pri Matevžu zelo cenim to, da dela vse koreografije s srcem in vloži v vse koreografije ogromno truda in dela, bodisi je to pionirska ali pa članska koreografija. Že v moj prvi solo je vložil toliko truda kot v vse naslednje, pa čeprav takrat še nisem bil ravno blesteč plesalec. Všeč mi je tudi, da se ne ponavlja in ima vedno unikatne in zanimive, nove ideje.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno; na tisto, ki jo najbolje poznaš? Kdo te navdušuje in kdo mogoče ne toliko? Kaj bi bilo treba spremeniti?
Slovenci smo odlični plesalci, to je že znano. Predvsem pa blestimo tudi v show danceu in pa modernu. Slovenski koreografi sledijo plesnemu trendu, nekateri ga za mednarodne tekme tudi postavljajo. Smo zelo številčni na vseh tekmah in se predvsem vseh tekem tudi udeležujemo, medtem ko se veliko držav ne. Super je, da imamo toliko odličnih plesalcev, pedagogov in koreografov, saj s tem sodimo v sam vrh. Spremeniti bi bilo treba le to, da bi si plesalci različnih klubov nudili večjo podporo na mednarodnih tekmah, kar sicer ni več v rokah plesne zveze, vendar plesalcev in klubov samih. Novost letos je bilo tudi skupno državno prvenstvo vseh tekmovalnih plesov, kar se mi je zdela odlična ideja. Tako je bilo več gledalcev in več plesalcev samih.
Kot sem že omenil, mi pri plesu niso pomembna le tekmovanja, ampak tudi projekti povezani s plesom, podobni projektu Lep je dan. Ko vidiš toliko nasmehov, veselja, sreče in hvaležnosti in to vse skupaj povežeš še s plesom, pride do zmagovalne kombinacije. Europa Donna je naredila super akcijo, ko je vpletla ples, saj je z njim vse lažje, tudi v tistih najhujših trenutkih. Takšnih projektov bi moralo biti v Sloveniji definitivno več.
Letos me kot mladinca čakata še dve tekmi (evropsko show dancea in svetovno v modernu) in to bosta tudi moji zadnji tekmi, kjer bom nastopal kot mladinec. Pripravljal se bom, kot se pripravljam na vse tekme, posebnost bo le, da bo to neka prelomnica in spomin na vso mladinsko plesno pot. Drugo leto pa bom že član, tako da bo vse malce drugače, ničesar ne pričakujem in se prepuščam toku. Kot sem že omenil, bi pa rad morda že prihodnje leto kakšno koreografijo sestavil sam.
Imaš med plesalci ali pedagogi kakšnega svojega idola?
Pravzaprav ne. So mi pa definitivno vsi, ki so s plesom uspeli, vzor, saj je ogromno plesalcev tako v Sloveniji in po svetu in je zato težko. Moraš imeti nekaj več kot le tisto popolno plesno tehniko.
Imaš mogoče kakšen značilen gib, gibanje, po katerem bi te lahko prepoznali?
Značilnega giba ravno nimam, je pa res, da imam morda res svoj stil, ki je razviden predvsem v solo točkah, saj moram biti v skupinskih usklajen s skupino … ha ha ha.
V katerih koreografijah najbolj uživaš?
Najbolj uživam, ko plešem malo skupino. Res je, da že veliko let plešem solo in letos tudi poleg show dancea še modern solo, vendar res nisem tipičen solist. Ko sem na odru z ljudmi, ki so mi hkrati najboljši prijatelji in ko začutiš ob vsakem gibu še njihovo energijo, je nekaj najboljšega. Že ko plešeš na odru z njimi, se poplača ves trud in hkrati so takrat vse želje izpolnjene.
Ples je način življenja, nekaj, brez česar si dneva ne bi mogel predstavljati. Tudi ko ne gre nič prav, zaplešem in je bolje, tako da me ples prav nič ne žalosti. V njem vidim le vse dobro … najboljše!
Bi se zavoljo plesa preselil iz Slovenije, če da, kaj bi se moralo zgoditi, kakšna ponudba bi morala priti naproti?
Zelo rad bi svoje plesno znanje nadgradil tudi v tujini, tako da bo za kakšno leto tujina sigurno moj dom. Morda bom tudi študiral v tujini, tega še ne vem, imam še čas. Ponudbe pa bi me že hitro prepričale, saj verjamem, da jih je za ples dandanes zelo malo.
Koliko so starši vpleteni v tvoje plesne obveznosti? Jim je težko?
Predvsem mama me zelo podpira. Sodeluje pri vseh plesnih obveznostih in se udeležuje vseh tekem, ker pa imam že tako zelo malo časa, je ona tudi tista, ki me odpelje in pripelje na treninge. Teh je kar veliko, zato verjamem, da ji je zelo težko. Ampak ko vidi, koliko me ples zelo veseli, tudi sama pravi, da je vse poplačano. Sicer na začetku ni bila toliko vpletena v ples, saj si verjetno ni nikoli predstavljala, kaj mi bo vse ples pomenil, vendar dandanes si sama ne bi mogla predstavljati, da se ne bi udeleževala tekem, saj je moja ljubezen do plesa prešla tudi na njo.
Imaš tudi nadvse zanimivo ime, no, mama (Šeherezada; op. a.) tudi. Od kod izvira in kaj pomeni?
Kot pravi mami, je bilo vse zelo spontano, kot moja odločitev za ples in mnogo drugih reči v življenju. Da pa bi kaj pomenilo, nisem pa nikoli pomislil, ko sem se rodil je bilo zelo redko, zato ravno Tian.
Joj, pravzaprav ne … no, rad rišem in plavam, ampak niti približno ne tako rad, kot plešem. Čeprav je prostih trenutkov zelo malo, te namenjam druženju z družino, prijatelji in učenju. Je pa sicer tudi zelo malo trenutkov, ko ne plešem, saj ogromno časa plešem tudi doma, včasih tudi nevede … ha ha ha.
Ali te mama za uspešen nastop ali trening nagradi s kakšnim posebnim pecivom, sladico? Kaj ješ?
Ne, na to nisva nikoli pomislila.
Naštej tri ali – če jih imaš – pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Z menoj je vedno plastenka vode, telefon in pa vedno poskušam imeti veliko dobro volje in pozitive.
Tvoj moto v življenju pa je?
"Don’t wait for the perfect moment, take the moment and make it perfect!" oziroma po slovensko: Ne čakaj na popoln trenutek, vzemi trenutek in ga naredi popolnega! In pa: Dan brez plesa je izgubljen dan!
