Ples je način življenja, postane del tebe kot parazit!

Draga Tjaša, plesalci ste na nek način večni popotniki. Kje sem te trenutno našla in kaj počneš?
Res je, draga Barbra, mi plesalci smo večni popotniki, radi spoznavamo nove narode, običaje in prepričanja, prav za to je naš ples tako poln avtentičnosti. Zame pa to še bolj drži, saj sem s starši prepotovala cel svet, preden sem se sama odločila stopit na to pot. Trenutno sem v Nemčiji, kjer sem imela plesalca, a le-tega ni več. (smeh) Sem pa tukaj s svojim dragim v najinem stanovanju, ki ga bova kmalu zamenjala za novega na zahodni obali Amerike. Glede na to, da mislim, da mi takšno okolje, kot je, tukaj nič kaj dosti ne pomaga pri razvoju moje kreativnosti in širjenju mojega plesnega znanja, se odpravljam na novo pot. Z mislimi še nisem popolnoma dojela, kaj sem sprejela, ampak čutim, da je čas za novo pustolovščino, in upam, da bom kmalu spet na plesnem parketu.

Sva kar skočili k tvojemu aktualnemu stanju, a se kljub temu vrniva vsaj malo nazaj. Za uvod, saj veš, nekateri bodo prvič brali o tebi, prosim, povej, kdo si, Tjaša Novak, in kam si namenjena.
Vedno je težko odgovoriti na to vprašanje, saj je po mojem mnenju smisel življenja, da ugotoviš, kdo si in kako lahko oplemenitiš svoje življenje in življenja ljudi okoli sebe. Lahko začnem s tem, da sem rojena plesalka po duši in srcu, kot moja starša Fredi in Daniela Novak. Sem kreatorka plesnih oblek in plesalka ter zaenkrat namenjam svoje življenje nastopanju in učenju plesa, upam, da se bom lahko kmalu posvetila še družini.
… z očetom Fredijem Novakom in z mamo Danielo Škofic Novak …
Je bil vzrok za tvojo plesno aktivnost dejstvo, da sta oba tvoja starša nekdanja plesalca in zdaj pedagoga ter sodnika?
Mislim, da duša vsakogar od nas najde svojo pot do staršev, ki ji lahko pomagajo živeti življenje, ki si ga želi. Kot majhna deklica se nisem toliko zanimala za ples, saj ga nisem razumela. Postal mi všeč, ko sem bila starejša in sem videla, kako je videti, ko se dve osebi v svojem gibanju zlijeta skupaj ter potem še z glasbo in to postane eno magično dogajanje. To mi je bilo omogočeno zaradi mojih staršev, katerih varovance sem gledala vsak dan.
Predvidevam, da ti je bil ples res podan v zibko, a s priimkom Novak tudi vse kar pride zraven. Je bilo tebi lažje ali težje, ker si Novakova?
Kot vse v življenju je tudi moje plesno zaledje prišlo s plusi in minusi. Dobila sem veliko podporo in hvaležna sem staršem, da me niso silili ne v ples, ne na fakulteto, ne nikamor. Lahko sem sama izbirala svojo življenjsko pot. Glede plesa so mi omogočili pogoje za trening, kar drugim plesalcem starši pač plačajo. Prepričana pa sem, da mi je bilo dosti lažje kot tistim, ki nimajo podpore pri starših ali jih pa le-ti vozijo od enega do drugega trenerja iz enega v drugi klub in jih zraven še malo trenirajo. To kaže na to, da nimajo nobenega zaupanja v svojega otroka. Plesalec se mora čutiti domače v svojem plesnem okolju in v svoji koži, obdati se mora z ljudmi, ki jim verjame, in trdo delati za svojo kakovosti.
… z Bojanom Lazareskim, s katerim je plesala za Srbijo …
In zakaj športni ples?
Po resnici povedano se je vse skupaj začelo bolj kot moje dokazovanje, da to pa zmorem tudi jaz (smeh) Živela sem med ljudmi, ki so živeli za ples in hotela sem postati del tega sveta. Od nekdaj se mi zdi, da so plesalci posebni ljudje in da živijo bogatejše življenje. Ugotovila sem, da me nič na svetu ne osrečuje bolj kot uporabljanje svojega telesa kot inštrument, ki uprizori glasbo na svoj avtentičen način.
… plaketa za najuspešnejšo plesalko latinskoameriških plesov Srbije …
V nekem obdobju si se odločila, da boš plesala oz. tekmovala za Srbijo. Kako se spominjaš tega obdobja?
Težko je pozabiti to obdobje, v katero sem vstopila kot ‘bambi’ in izstopila kot plesalka. Pogosto sem se spraševala, če sem iz pravega testa, in naučila sem se, da zlato pravilo, da se s trudom vse doseže, res drži. Vsaka izkušnja ti razširi obzorje, jaz sem se naučila novega jezika in spoznala novo kulturo. Vse skupaj ena pozitivna izkušnja. Nedavno me je Srbska plesna zveza še enkrat prijetno presenetila. Na slovesnem praznovanju ob dvajsetem jubileju obstoja zveze sem prejela plaketo za najuspešnejšo tekmovalko Srbije v latinskoameriških plesih.
… s Sergiuem Marusterjem je plesala za Slovenijo … (foto: Jernej Rihar)

Lani si kratek čas plesala za Slovenijo, a partnerstvo se ni obneslo. Zakaj je pri vas tako težko zdržati ali pa vzdržati ta tekmovalni odnos?
Kot življenjskega partnerja je tudi plesnega partnerja težko poiskati in potem obdržati. Za produktivno partnerstvo je pogojev celo morje. Začne se z zunanjim videzom, kakovostjo oz. ravnjo plesa, lokacijo in finančno situacijo, potem pa pridemo do zagnanosti in karakterja teh dveh oseb. To dvoje sem pustila za konec, ker se to pokaže šele s časom, čeprav sta to najpomembnejša pogoja za uspeh. Žal mi je, da se moje zadnje partnerstvo ni obneslo, ampak je že moralo biti tako.
… skice za plesne obeleke …
Vzporedno s tekmovalno kariero si že oblikovala tudi plesne obleke. Sta te moda in oblikovanje vedno zanimala ali je bila to bolj potreba, da si sama oblikuješ obleko, ker pač veš, kaj ti najbolje pristaja?
Vedno sem bila kreativna, zanimala sem se za umetnost, predvsem za modo. Prvič sem si sama naredila obleko za valeto in potem še za maturo. Prepričana sem bila, da se ne da kupiti nekaj tako ekstravagantnega, kot sem si zamislila. Enako se je zgodilo, ko sem tekmovala. Med drugim sem pa s svojo kreacijo želela, da se lahko podpišem pod celoten svoj nastop.
Zdi se, da na parketu vidimo že vse mogoče kreacije. Kako ste oblikovalci še lahko kreativni, kam seže vaša domišljija glede na to, da vas omejujejo pravila?
Lahko povem, da se je vse težje izogibati kršenju vseh teh pravil, saj silijo ples v športne vode, česar ne podpiram. Zgodilo se mi je, da sem si naredila obleko in je do danes še nisem nosila, ker so se med tem pravila spremenila in bi tvegala diskvalifikacijo. Večina oblikovalcev išče svoj navdih v trenutnih modnih smernicah, ki jih tudi jaz ne zanemarjam, ampak jim ne pripisujem takega pomena. Raje se ukvarjam z zgodovino našega plesa in iščem inspiracijo v kulturah, iz katerih izhajajo naši plesi. Pomembno je tudi, da kreacija podpira karakter osebe, ki jo nosi, hitro se zgodi, da obleka nosi človeka in potem vidimo samo še obleko.
… Aleksandra Averkijeva je po Tjašinem mnenju najbolje oblečena plesalka …
Kdo je po tvojem mnenju trenutno najbolj okusno oblečena plesalka in zakaj?
Mislim, da je najlepša obleka tista, ki jo nosi lepa, urejena in karizmatična plesalka. Od nekdaj sem občudovala Aleksandro Averkijevo, ker me je s svojim videzom prepričala, da je ženska lahko čutna, nežna in ranljiva, a hkrati močna in prepričljiva v svojem nastopu. Njene obleke so glamurozne in v stilu holivudskih div in taka je na parketu tudi ona. Je prava kameleonka, ki se iz drobne, prijazne in zgovorne osebe na parketu prelevi v divo.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno zdaj od daleč?
Zelo normalno je, da po obdobju plesnega ‘buma’, ko so plesali prav vsi in ko smo Slovenci dobili neštete rezultate v sami plesni špici, pride obdobje zatišja. Vsi smo se ukvarjali samo s kakovostjo, tako da se je naša piramida obrnila na glavo in trenutno imamo v Sloveniji več svetovnih prvakov kot začetnikov, vpisanih v plesne tečaje. Velika težava je tudi to, da nismo dovolj izobraženi na področju vodenja podjetij in si odpiramo plesne šole eden drugemu na dvorišču ter znižujemo cenike preko vseh meja konkurenčnih zakonov. Prvo, kar pa sem začutila na lastni koži, je razlika med načinom dela doma ali v Nemčiji. Na kratko povedano se je doma delalo zelo intenzivno in klubski trenerji so imeli vso odgovornost za razvoj para. Plesni par je moral trdo delati, s trenerjem se je dogovarjal o vsem: na katero tekmo, kakšno obleko, koliko ur treninga, psiholog, nutricionist …  V Nemčiji so mnogi močni in številčni klubi, ki pa dobivajo sredstva za svoje delovanje in lahko pare denarno nagrajujejo za njihove rezultate. Plesalci dobivajo denar in s tem se pogosto obveza kluba do plesalca neha. Tukaj je veliko plesalcev, ki v bistvu nimajo trenerja, imajo pa denar. Pri nas je obratno.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Ples je način življenja, postane del tebe kot parazit. Ko stopiš v trgovino in po radiu slišiš dobro pesem, si ne moreš pomagati, da malo pomigaš po ritmu, porivaš voziček v stilu in zraven še malo zapoješ (potiho seveda). Največjo srečo sem pa občutila po več letih treniranja, ko me je telo začelo ubogati. Zaradi svojega poznega začetka, šele pri 17-ih, sem veliko več stvari razumela, kot sem jih bila sposobna izvesti, in končno me je telo nekako dohitelo. Vizije so postale realnost in to mi je dalo nov zagon. Kot vsaka stvar pa ima tudi ta čarobni ples svoje slabosti. Najbolj me žalosti, da večina ljudi ne razume ‘fer playa’ in da navsezadnje zmaga ni vse. Ko se sprijazniš s tem, da te ocenjujejo ljudje, ne stroji in zaradi tega ocenjevanje nikdar ne bo objektivno, postane vse lažje. Jaz osebno sem si vedno dala za cilj, da bom najboljša na parketu, in zmaga je kdaj prišla kot priboljšek, kdaj pa ne.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
V prostem času zelo rada poslušam glasbo ter slikam ali rišem. To sem rada počela že kot otrok. Poleg tega pa rada tudi smučam, surfam in igram tenis. Vse to sem v preteklosti navadno počela z očetom, a na žalost že dolgo nisem, saj nisva več toliko skupaj. Zdaj grem rada na sprehod ali jogging s fantom, ker imava v bližini doma jezero, ki je idealno za to.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor.
Dobro vprašanje, saj vedno obžalujem, da nečesa nisem vzela s sabo. Na pot se nikoli ne odpravim brez kopalk, igralnih kart in dragega, saj je z njim vse lepše.
… v Los Angelesu bo našla svoj novi dom …
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Tjaša?
Kot sem že rekla, če opazite nasmejano osebo, ki pleše v kakšni trgovini, kjer se sliši kakšna dobra latino glasba, sem to verjetno jaz. (smeh) Poznana sem tudi po tem, da sem rada v središču pozornosti in vedno najdem razlog za smeh, in pa po tem, da še vedno uporabljam papir in svinčnik, ko hočem kaj zapisati ali skicirati, ljudje me opominjajo, da je to umirajoča umetnost. (smeh)
… s fantom Jayem …
Imaš kakšen poseben prostor, kamor zahajaš, da sprostiš misli?
Ljudje smo v novi dobi uspeli zamenjati bližino ljudi s telefoni in virtualni svetom, jaz sem še vedno pristaš tega, da ko imaš težavo, da se obrneš na osebo in na ne stroj, tako da je moje zatočišče objem nekoga, ki imam rada.
… tatu …
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Za ohranjanje moči, ko jo najbolj potrebuješ, sem našla in uporabljala cel kup izrekov, ampak nobeden ne deluje, če ne verjameš, da so namenjeni tudi tebi in da si tudi ti lahko močen in prodoren. Enega takega imam tudi vtetoviranega  na rebrih: "Per aspera ad astra" oz. po slovensko "Preko trnja do zvezd". Poleg vsega tega sem se pa naučila, da je treba biti skromen in stopiti preko lastnega ega, da lahko posegaš po veličini.

View Gallery 16 Photos