Spoznajte baletno plesalko Olesjo Hartman, ki je del mariborskega baleta že 16 let.
Draga Olesja, en lep pozdrav in dobrodošla na Paradinem portalu. Se spomniš kdo in kdaj pa je tebi zaželel dobrodošlico v svet plesa oz. baleta?
Hvala, Barbara. Če s tem misliš kako sem prišla do baleta, potem morem povedati, da ni bilo nekega posebnega trenutka. Bila sem zelo aktiven otrok, poln energije in moji starši so iskali usmeritev te energije v obliki popoldanskih aktivnosti. Probala sem veliko stvari od odbojke, karateja do gimnastike tako, da sem enkrat odšla na nekaj ur baleta in se tam tudi najbolj našla.
Je bilo za dekle iz Kazahstana baletno šolanje poseben izziv? In najbrž tudi, da si odšla na šolanje v Nemčijo. Kako se je razpletalo tvoje izobraževanje?
Jaz sem se rodila Kazahstanu, ampak smo se z družino preselili v Nemčijo, ko sem bila stara 5 let. Baletno izobrazbo sem začela šele pri devetih tako, da je Nemčija takrat že bila moj dom. Začela sem na zasebni šoli v Fürthu, kjer se je bolj kot kaj drugega razkrila, mojo ljubezen do plesa in nastopanja. Ko sem pri 12.-ih ugotovila, da si želim, da ples postane moj poklic, mi je učitelj, bivši plesalec iz Mariinskega teatra v St. Peterburgu svetoval, da morem zamenjati šolo za državno baletno akademijo, kajti tam bom dosegla pravi nivo za kareiero v baletu. In tako sem po nekaj avdicijah pristala na državni baletni akademiji Heinz Bosl v Münchnu, ki sem ga leta 2007 tudi zaključila in pridobila diplomo.
Prvi angažma pa je bil na Irskem v Dublinu, kajne. Se spomniš tega obdobja in koliko kreatovnosti ti je prineslo?
Čas na Irskem je res bil nekaj posebnega. Sicer to ni bila moja prva izkušnja s profesionalnim ansamblom, saj sem kot študentka sodelovala v predstavah Bavarskega narodnega baleta v Münchnu ter projektno sodelovala z gledališčem v Geri/Nemčija. Je pa Dublin bila res prva prava zaposlitev, prva prava plača, prvo stanovanje – čeprav samo za šest tednov, ker smo z Ballet Ireland večinoma gostovali po Irskem, Veliki Britaniji in Škotskem. 55 predstav v treh mesecih je bilo eno naporno, a napolnjujoče doživetje. Ne bi si nikoli predstavljala, da to zmorem, a sem zmogla in sem se počutila močna, polna navdušja zaradi vsega kar sem na turneji videla in doživela.
Kako in zakaj se je zgodil leta 2009 Maribor in vstop v ekipo mariborskega baleta katere del si še danes?
Ballet Ireland je takrat, ko sem jaz bila del ansambla delal z veliko pavzo med jesenskim in pomladnim projektom, jaz sem si pa želela biti del ansambla, ki dela celo sezono in tako sem decembra 2008 prišla na avdicijo v Maribor in dobila najprej pogodbo do konca sezone 2009, potem pa celoletno honorarno pogodbo.
S svojo prezenco si malo posebna članica ansambla in plešeš vse kar je na repertoarju od klasike do moderna. Kako ‘skačeš’ iz enega stila v drugega in kaj recimo plešeš raje oz. si raje na špicah ali bosa, če karikiram?
Malo posebna – to razumem kot kompliment (smeh). V bivstvu ima vsak stil svoj šarm in svoje izzive. Jaz imam zelo rada neoklasiko, kot jo plešemo v Valentininih (Valetnina Turcu op.u.) predstavah. Ta stil meni in mojemu telesu ustreza. Najraje pa se ukvarjam z vlogami. Če je s plesom povezana posebna vloga, ki ji moraš vdahnit dušo, je to za mene največji užitek.
Je mariborski repertoar takšen, da zadovolji vse tvoja umetniška pričakovanja?
Načeloma morem povedati, da sem dokaj zadovoljna s tem kar sem v Mariboru lahko plesala. Ko sem bila mlada, sem odplesala vse klasične vloge katere sem si predstavljala, da bi jih lahko in sem si seveda tudi želela kot na primer Myrtho, Mercedes, Dirado in Velike Labode. Sodelovanje z Valentino je vedno bil užitek, saj nenazadnje sem tudi odplesala njeno Carmen. Prav tako sodelovanje v predstavah Edwarda (Cluga op.u.) v katerih sem tudi bila dobro zaposlena. Smo pa v Mariboru tudi dobili možnost se preizkusiti v koreografijah Jirija Kyliana, Alexandra Ekmana, Maura Bigonzettija in drugih – to je bila ena želja za katero nisem bila sigurna, da se bo v Mariboru izpolnila. Če bi lahko še kaj dodala, bi to verjetno bil Balanchine,ampak sem imela srečo v Münchnu odplesati nekaj njegovega repertoirja.
Kaj bi zate kot baletno plesalko bil vrh tvoje kariere? Je to kakšna vloga, ki bi jo želela plesati, delo s tebi ljubim koreografom ali kaj čisto tretjega?
Ne bi opisala kot vrh ampak največji izziv mogoče je bila za mene vloga Carmen, vodilna vloga, tehnično in igralsko zahtevna ampak se je izkazala za en veliki veliki užitek. Odplesati sem si vedno želela Julijo, saj me kot sem že omenila, vedno pritegne artistični del vloge in si predstavljam, da bi bilo doživljanje Julijinega emocionalnega sveta prav posebno. Sicer sem v malo drugačni obliki imela to možnost, ko sem plesala Clugovo Radio and Juliet.
Poklic baletne plesalke je nekaj drugačnega v percepciji gledalca oz. ‘normalnega’ občana (spet karikiram). Kako ga ti doživljaš?
Jaz ga sploh ne doživljam kot poklic ampak del mojega življenjskega načina in identitete. Velikokrat mi prijatelji z ‘normalnimi‘ poklici povedo kako je stresno/težko v službi. Zame pa je moj poklic večinoma najlažji del mojega dneva. Seveda je fižično in mentalno naporno, ampak se moje telo slabše počuti, če se dnevno ne premikam. Kot povsod obstajajo pritiski – ampak, ko sem del vaj in predstav je to ena od najbolj srečnih oblik mene. Poleg balerine sem namreč tudi zelo srečna mama.
Ko vas spremljam in vsakič po predstavi za odrom vidim, da ste ekipa, ki zelo drži skupaj, kajne? Kako pomembna je ta ekipna pripadnost na eni strani in pripadnost umetnosti na drugi strani?
Ja, mislim da drži, velikokrat to opazijo tudi gosti našega ansamblu. To, da je dobra in spodbudna atmosfera med nami je zelo pomembno saj smo zelo dosti skupaj in dobesedno tesno sodelujemo. Boljša je atmosfera in skupinski občutek, bolj se lahko vsak posamezno in vsi skupaj predamo umetnosti, ki jo ustvarjamo.
A vseeno ne moreva mimo dejstva, da še vedno ni dobro urejen status baletnega plesalca. Večna tema zaposlovanja, upokojevanja, ki ji kar ni videti konca. Nič drastičnega se ne zgodi, vam pa baletna leta polzijo in polzijo. Tudi ti si nekako v tem vrtincu in po šestnajstih letih pripadnosti mariborskemu baletu si še vedno honorarna sodelavka. Imaš kakšno idejo, da se to končno spremeni in, da to spremembo tudi dočakaš?
Ja situacija ni enostavna. Sicer se je položaj honorarcev leta 2011 s statusom samozaposlenega v kulturi malenkost izboljšal, se mi pa zdi, da je to na nek način mogoče celo spodbudilo izkoriščanje honorarcev češ, da sedaj imamo nekaj pravic preko statusa. Jaz po 16.-ih letih nimam zaposlitve in s tem nobene finančne sigurnosti, ne dobim kredita, če bi si želela kupit stanovanje. Če bi imela še enega otroka bi mogla najprej ‘šparat’, ker je porodniška na statusu minimalna, za penzijo so prispevki minimalni, težko pa si kaj zraven doplačam, ker se mi plača redno ne dviguje tak kot zaposlenim in če si od tega kar dobim na TRR odtegnem davke in potne stroške sem na (po novem) prvem plačnem razredu – in to po 16.-ih letih dela. Če pa želiš nekaj denarja zraven zaslužiti in prekoračiš cenzus letnega dohodka (leta 2024 je bil cenzus 21.244,48€) izgubiš pravico do plačila minimalnih prispevkov. Mi dolgoletni honorarci (imam kolege, ki so tukaj že 20 let ) nismo nič manj vložili v to gledališče kot drugi zaposleni – ampak uradno ne obstajamo, na nobenih volitvah nimamo glasu, na sestankih za požarno varnost – če smo sploh povabljeni, nismo zabeleženi, po novem niti več ne pridemo brez vratarja v gledališče, ker nimamo kartice za drsna vrata na službenem vhodu.
Nekaj novih pogodb je prišlo s strani ministrstva leta 2023, velika večina se jih je razdelilo mladim plesalcem, proste pogodbe letošnje sezone pa so šle popolnoma novim plesalcem. Nikakor ne govorim, da si nekdo ne bi zalužil. Tudi jaz sem si želela zaposlitev pri 22.-ih in vakomur privoščim, ki jo dobi. Kar me žalosti je, da se nihče ne počuti odgovrnega za tiste, ki smo, po domače povedano, izviseli.
Mogoče bi se malo zgledovali po ljubljanskem ansamblu, tam kolikor vem nimajo tako hude težave z dolgoletnimi honorarci. Vsi moji kolegi, ki so mariborski ansambel zapustili zaradi nezaposlovanja, so zdaj v Ljubljani zaposleni.
Vseeno je Maribor 16 let tvoje mesto. Je bila ideja kdaj mogoče odplesati kam drugam, v tujino ali vsaj do Ljubljane in okusiti malo drugačno okolje oz. kaj bi se moralo zgoditi, da bi realizirala ta premik?
Jaz sem se od petega leta starosti premikala, najprej iz Kazahstana v Nemčijo, potem iz enega mesta, kjer smo z družino živeli v drugo, ker so moji starši našli službo, potem iz Fürtha v München, pa v Gero, v Dublin. Moje življenje je bilo do 21. leta starosti eno samo premikanje in pri tem tudi nikoli nisem mogla obržati kroga svojih ljudi. V prvih dveh letih v Mariboru sem še razmišljala o kakšem drugem ansamblu ampak, ko sem spoznala bivšega partnerja in, ko se nama je rodil otrok, je bilo mojega premikanja konec. V bivstvu sem bila vesela, da sem končno našla neko svojo bazo. Zdaj po 16.-ih letih tukaj sem razmišljala, če bi se vrnila v Nemčijo k svojim bližnjim – ampak tega trenutno ne nameravam zaradi otroka.
Si torej človek, ki načrtuje ali rada prepustiš življenju, da obrne jadra po svoje?
Jaz precej rada načrtujem, nekaj je v mojem karakterju, nekaj pa navada iz Nemčije, kjer sem bila vedno navajena precejšnje organizacije. Se pa zadnja leta učim sprejeti ‘go with the flow‘ saj me je življenje naučilo, da ne gre vedno vse po planu.
Omenjaš otroka in predvidevam, da je ves prosti čas namenjem njemu in vajinim aktivnostim. Nam zaupaš kaj počneš kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Velik del mojega življenja se vrti okoli sina. In hvala bogu, ker mi da kontra težo, no tisti work-life balance o katerem vsi govorimo. Z Adrianom greva na dolge sprehode v gozd in si ustvariva dogodivščine, s kokicami si narediva filmski večer, ravnokar bereva 5. del Harryja Potterja v nemščini. Če pa sem sama pa rada berem, se sprehajam, pogledam dober film ali serijo, se obdam s prijatelicami in dobro kavo, grem na kakšen izlet. Trenutno zraven treninga hodim precej rada v fitnes zato, da si spraznim glavo. In, če bom zato še bolj fit, pa tudi super (smeh).
Ali si spretna tudi v pripravi kakšne tradicionalne jedi iz dežele od koder prihajaš?
Joj , tu pa morem priznati, da žal ne ampak je to ena od stvari, ki jo nameravam spremeniti.
Predvidevam, da vzdržuješ tudi vezi z deželo v kateri si rojena oz. si živela?Načeloma jaz vidim kot svojo domačo državo Nemčijo, tja grem, ko rečem da grem domov. Tam živijo moji starši in večina mojih sorodnikov z očetove strani, ki so tako kot mi prišli v Nemčijo že dolgo nazaj. Potomci mojega očeta so vsi bili iz Nemčije in jaz imam nemško državljanstvo. Družina moje mame je žal večina že pokojna, nekaj sestričen imam v Rusiji – videla sem jih le enkrat v živo. Kazahstan je bil za moja starša samo prehodni dom, kajti srečala sta se med šolanjem v Rusiji in se preselila v Kazahstan, ker sta takrat tam delala in živela starša mojega očeta. Tako, da sem sicer bila in v Kazahstanu in Rusiji mogoče enkrat, ko sem bila mlajša, redno pa se ne vračam, ker je največji del moje družine v Nemčiji. Bi se pa rada enkrat vrnila v Kazahstan z mojim otrokom, da bi mu pokazala kje sem preživela najbolj zgodnji del svojega življena.
Kaj pa je tisto kar recimo pogrešaš iz domačega okolja?
Najbolj svojo družino, seveda. Vsaka družina ima svoj karakter in svoj ritem, svoje navade in tega ne najdeš kar tako v drugih ljudeh. Sicer je pa moja družina en velik miks ruske mentalitete in nemških življenskih navad (smeh). Včasih pogrešam nemško disciplino in organizacijo (smeh).
Je v Mariboru kakšen kraj, kjer se prepustiš mirnosti in zbereš misli minulih dni?
V Mariboru sicer ne, ker že 14 let živim v Framu. Ne daleč od mojega stanovanja je velik gozd z ribniki, tja se grem sprehajat in se umirit – včasih za več ur. Forest bathing bi se temu reklo dandanes …
Po čem si prepoznavna, kaj te recimo zaznamuje in če bi vprašala tvoje kolegice bi rekle, ja to je pa naša Olesja?
Joj, to pa sem mogla vprašati kolegice. Baje, da izžarevam določeno eleganco, imam vedno lepe nalakirane nohte in sem topla/prijazna.
Naštej nam 3 predmete brez katerih ne greš nikamor, če si človek predmetov, drugače pa kakšna misel, ko greš od doma ali preden zaspiš ali preden stopiš na oder?
Hmm, nikamor ne grem brez denarnice, telefona in steklenice vode. Kar se pa odra tiče si rečem, da vsa ta leta delam zato, da sem lahko na odru in je to čas v katerem se je treba umiriti (v smislu treme) in uživati.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Meni so se skozi življene zgodile neštete nepravičnosti (tako kot verjetno marsikomu) in sem se vedno spraševala zakaj morajo ljudje biti nesramni ali nepravični do mene, saj me sploh ne poznajo. Zato se jaz trudim vedno biti prijazna in skrbna do ljudeh.
Plesati pa je?
Biti jaz … tisti notranji otrok, ki je globoko v meni.
Hvala za tvoje misli in želim vse dobro.
