Draga Tjaša, v enem ali dveh stavkih – kdo si in kam si namenjena?
Sem ustvarjalka, ki se prepušča toku življenja.
V teh dneh ste plesalci (predvidevam) malo na ‘off’. Če velja to tudi zate, nam zaupaj, kje smo te našli, kaj počneš in kaj je fokus v prihodnjih dveh, treh tednih?
Tako je, končno sem tudi jaz dočakala zaslužen dopust. Trenutno sem na Hrvaškem z družino in partnerjem, kjer nabiram novo energijo. Ko se vrnem, začnemo intenzivne treninge za plesno predstavo Dance Amore, katere premiera bo 8. septembra na odru Cankarjevega doma. 
Moja plesna zgodba je dosti klišejska. Zaradi moje hiperaktivnosti sta me starša pri treh letih vpisala v Plesni klub Urška. Ker je bila takrat omejitev za vpis najmanj štiri leta, je na plesne vaje z mano hodila mami in sva se tako gibali skupaj. Ples me je zares očaral, nadaljevala sem s pop tečaji, pozneje, po ‘diplomi’, pa s show plesi. Ples me je vodil skozi vse tekme, nastopanja in poučevanja. In tako me spremlja še danes, že lepih 23 let.
Res je, zdaj pa že dobra štiri leta. Vedno sta me zanimala tujina in dodatno plesno znanje, ki ga tam lahko pridobim. Kar nekaj časa sva se o selitvi pogovarjala s fantom Markom Stamenkovičem, nato pa nekega dne sklenila, da bova zares odšla, in tako še istega dne nakazala varščino za najem stanovanja. Ena težjih in drznejših odločitev v mojem življenju, saj sem družinski človek, in zapustiti ljudi, ki mi pomenijo ogromno, vsekakor ni lahko. A izkušenj in znanja, ki jih pridobiš v takih trenutkih, ne bi zamenjala za nič na svetu, saj sem tako le še bogatejša. 
Ima svoje čare in slabosti. Sama sem imela srečo, saj sem še pred selitvijo v London vedela, da bom poučevala in si tako zagotovila prihodek.
Veliko ljudi, ki se odloči oditi v tujino, mora delati in služiti na drugih področjih, ne s plesom. Sem res hvaležna, da sem in še vedno služim samo s poučevanjem in nastopi. Življenje v britanski prestolnici je definitivno težje, kot si predstavljamo. V vseh plesnih velemestih je težje, kot deluje na prvi pogled. Je preveč nasičeno, najboljši plesalci z vsega sveta se namreč selijo v London, Los Angeles, New York itd., zato je biti profesionalni plesalec težko, če nisi poseben in drugačen. A vendar imaš morje priložnosti, ki jih v Sloveniji ni mogoče dobiti. Je neprimerljivo.
Si pedagoginja in poučuješ na Pineapple plesni šoli, ki je vsem poznana. To pa je uspeh, kajne? Povej, kaj poučuješ, kako se počutiš kot del te pedagoške scene, kaj ponuja, predstavlja.
Imam ogromen privilegij biti ena od učiteljev plesne šole Pineapple. Dvakrat tedensko poučujem odprte ‘contemporary’ jazz klase, prav tako pa za Pineapple učim na veliko delavnicah z večjimi skupinami ljudi iz tujine. Tako spoznavam ljudi z vsega sveta, z različnimi talenti in ambicijami. Nabiram nova poznanstva, ki mi omogočajo poučevanja po svetu. Vesela sem, da v Slovenijo počasi prihaja način ‘drop in / open class’. Mislim, da bo to razširilo znanje vsakega plesalca in bodo hitreje postali vsestranski.
Je London samo postaja na tvoji plesni poti? Kam si želiš odplesati, kakšni so cilji?
Vsak trenutek na moji plesni poti je le postaja oziroma odskočna deska za naprej. Ne vem, kaj je moj končni cilj in ne stremim k njemu. Uživam na poti, ki me pelje do tja.
Odraščala sem v vlogi plesalke, zelo kmalu postala koreografinja, zdaj pa lahko rečem, da sem dobra pedagoginja. Še vedno sem zelo rada v vlogi plesalke in se mi zdi, da dokler mi bo telo dopuščalo, bom. A biti koreografinja in pedagoginja, ustvarjati in postavljati svojo koreografijo na različne odre pred kamere in opazovati odziv ljudi da vsemu temu se drugačen pomen.
Plesni stili se pri tebi dopolnjujejo. Na kaj recimo pristajaš oz. kateremu si najbolj zvesta, si v njem najbolj ti?
Tekmovati sem začela v jazzu, pa zelo hitro tudi v disco danceu ter pozneje še v hip-hopu. Zadnja tri leta nabiram znanje tudi v standardnih in latinskoameriških plesih. Rada znam več stilov plesa, saj se vsi med seboj dopolnjujejo, menim, da znanje nove zvrsti plesa obogati preostale. To mi omogoča, da moje nastopanje in koreografiranje popeljem na drugo raven. Seveda se najbolje počutim in pristajam na contemporary jazz, saj me spremlja že vrsto let, a uživam tudi v drugih. Imam ogromno motivacije in želje po znanju novih zvrsti. Celo življenje se lahko učimo in vedno je prostor za napredek.
Si tudi del že omenjene predstave Dance Amore, ki bo zagledala luč sveta 8. septembra. Zakaj si se odločila za sodelovanje, saj moraš zaradi tega nekaj časa preživeti v Ljubljani?
Projektu sem se pridružila, ker rada sprejemam nove izzive. Kot sem že omenila, sama prihajam iz jazz sodobnih vod, a že od malega so me privlačili tudi standardni in latinskoameriški plesi. In ker ta predstava združuje oba stila, se mi je zdela idealna priložnost, ko sta me Jurij in Jagoda Batagelj povabila k sodelovanju.
Kaj meniš, da bo predstava pomenila za slovenski plesni prostor?
Še korak naprej v razvijanju plesne kulture in tovrstnih predstav v Sloveniji. Vsi sodelujoči verjamemo v končni izdelek predstave, zato vem, da bo za Slovenijo in tujino le-ta odlična pridobitev na plesnih odrih.
Profesionalni vidik plesa v Sloveniji je žal se vedno neprimerljiv in veliko ravni pod tujino. Eden drugemu zbijamo ceno, živeti od nastopanja je skoraj nemogoče, plesalci smo vedno zadnji, nikoli žal ni denarja za nas. Ne zavedajo se, da veliko oddaj, video spotov, reklam in predstav stoji na plesalcih, a kljub temu nismo cenjeni. V tujini je vsaka ura tvojega dela plačana, pa naj bo to vožnja, pomerjanje kostumov, make upa, frizure, vaja ali pa nastop. Biti plesalec je poklic. Ples v Sloveniji se počasi razvija, odvisno s kakšno hitrostjo, ampak upam, da v pravo smer. Glede treningov pa menim, da smo zelo močni. Slovenija ima ogromno zares dobrih plesalcev. Velik plus je, da imamo skozi plesni razvoj enega mentorja, s katerim ustvarjamo in nas oblikuje, ampak včasih je to lahko enolično.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Žalosti me zgoraj omenjeno, da si po toliko letih prisotnega plesa v naši državi še nismo izborili pravega mesta. Osrečuje pa me občutek, ki ga dobim s plesom in vsem, kar je povezano z njim, pa naj bo to nastopanje, poučevanje, ustvarjanje, gledanje plesnih predstav, poslušanje glasbe itd.
Kot majhna sem zelo malokrat videla prave plesalce, ampak bolj artiste na televiziji, kot so Fred Astaire, Ginger Rogers, Gene Kelly, Judy Garland, Bob Fosse, Michael Jackson. To so bili moji vzorniki in inspiracija, ki jih še vedno občudujem.
Imaš izkušnje tudi s tekmovalno platjo plesa. Kako se spomniš teh potovanj na razna svetovna in evropska prvenstva, na vročico državnih prvenstev?
Seveda so to tudi zame ena od lepših let v plesu, druženje s soplesalci, treniranje, veselje ob zmagah in trdo delo, da bi bili vsako leto boljši.
Kot plesalka sem definitivno tehnično najbolj zrasla v tekmovalnih letih, naučiš se tudi nastopati in plesati kot solist ali pa v skupini.
Zelo spodbujam, da se vsi mladi plesalci udeležujejo neke vrste nastopanj oziroma tekmovanj, saj je toliko stvari, ki jih z njimi pridobiš – ne samo kot plesalec, ampak tudi kot oseba.
In seveda tudi tvoje izkušnje s šovom Slovenija ima talent. Kakšne so te izkušnje, kaj prinašajo plesalcu?
Na šovu Slovenija ima talent sem bila samo kot profesionalna plesalka in sem plesala pri tekmovalnih točkah. Tako da so moje izkušnje od plesalcev, ki so tekmovali v tej oddaji, drugačne. A spodbujam vse, ki so in bi si želeli nastopiti v takšnih oddajah, kot je ta.
Seveda, nastop z Rihanno mi je ostal v spominu. Stati na odru pred takšnim številom ljudi in ko veš, da te še večje število spremlja na televizijskih zaslonih, je enkratno. Biti del celotnega procesa, postavljanja točke, odra, kostumov, luči, vaj, generalk in samega nastopa je definitivno izkušnja, ki si jo bom zapomnila za celo življenje.
Je želja vsakega plesalca, da zapleše na odru s kom v živo, kaj je recimo tvoja srčna želja, s kom bi želela biti na odru?
Želje plesalcev so različne, tudi moje se iz leta v leto spreminjajo. Seveda se nikoli nebi branila ponovnega nastopanja s pevcem oz. pevko ali skupino, a trenutno imam željo stati na odrih, kjer imamo plesalci prioriteto in gledalci pridejo gledati nas.
Še nekaj neplesnih vprašanj. Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Takih trenutkov imam zares malo, tako da jih izkoristim za druženje z družino in prijatelji. Srečo imam, da v Londonu živi tudi moj brat Sebastjan in kar nekaj bližnjih prijateljev. Kadar je le možno, z veseljem pridem domov k svojim zlatim staršem in širši družini ter seveda prijateljici Karin, brez katere ne gre. Kadar imaš proste trenutke, je London res pravo mesto, vsakič lahko odkriješ novo restavracijo, nov muzikal, nov park. Je resnično mesto neskončnih možnosti.
Biti v zvezi še z enim ustvarjalcem je super. Razumeva drug drugega, kadar imava težke trenutke, velikokrat si lahko pomagava in priskočiva drug drugemu na pomoč, prav tako sva drug za drugega vesela ob vseh srečnih trenutkih. Je drugačen ritem življenja, spat hodiva ob poznih urah, medtem ko vstajava lahko en dan ob petih zjutraj, drugi dan ob desetih … Ni rednega urnika. Se zgodi, da se tudi po teden ali mesec ne vidiva, in zato toliko bolj ceniva trenutke, ko sva skupaj. Sva drug drugemu največja opora. Marko ni le moj partner, ampak moj najboljši prijatelj. 
Trenutno vse vrste sadja. Zelo rada kuham in ljudje radi pojedo (smeh). Najraje pa naredim kakšno slovensko jed, saj sva ob selitvi to najbolj pogrešala – vse od nedeljskega kosila pa do golaža.
Je na tvoji nočni omarici zdajle kakšna zanimiva knjiga, ki čaka na branje ali jo bereš?
Sem jo prebrala že pred leti, pa sem jo znova vzela s seboj na morje – ‘Pred spanjem si stokrat skrtačim lase’.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor.
Telefon, polnilec, slušalke in pa moj planer, v katerega vse zapišem. Vem, da so štirje (smeh).
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Tjaša?
Upam, da po tem, da sem zelo odprta in pripravljena pomagati vsakemu, če je le v moji moči. Vedno poskušam biti nasmejana in pozitivna ne glede na to, kaj mi življenje prinese.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Sem prosta ptica. Lahko rečem, da si ga deliva z Markom.
Plesati pa je …
Privilegij, če imaš srečo, da ga odkriješ.
