Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavila kot oseba in kot plesalka? Kdo si, Petra Ravbar, in kam si namenjena?
Sem 23-letna nekdanja Domžalčanka, zdaj Ljubljančanka. Sem zelo čustvena oseba, vztrajna bikica, ne odneham zlahka, pozitivno naravnana, odprta, spontana, vedno pripravljena pomagati, oseba, ki ima rada timski duh, ki se rada druži s prijatelji, ki rada pije kavo, uživa življenje in pleše. Namenjena sem tja, kjer se pleše, kreira, čuti … Cilje si nerada postavljam, rada sledim vetru. Seveda imam določene cilje, vendar menim, da si lahko kaj hitro razočaran, če jih ne dosežeš. Zato imam postavljene okvire, sliko pa bom sama naslikala.
Za vse tiste, ki bodo danes prvič brali o tebi, prosim, razloži, kako te je življenje pripeljalo do plesa?
Glavni krivec za moje prve plesne korake je bila mami, ki me je v vrtcu vpisala v plesni tečaj, zato ker sem imela preveč energije. Na začetku osnovne šole sem začela plesati v Plesnem klubi Miki, kjer se je kmalu pojavila Romana Pahor, ki je kriva za mojo ljubezen do plesa. Pot me je pripeljala v Plesni klub Bolero k trenerju Matevžu Česnu, kjer plešem še danes. Matevž svoje znanje predaja z vso strastjo do plesa. Je tisti, ki me je izredno veliko naučil, me sprejel tako, kot sem, mi zaupal, mi dajal izzive,ki so bili skoraj nemogoči, vendar ob njegovi vzpodbudi izvedljivi. Nešteto ur, kilometrov, trdega dela, obratov, skokov, smeha in solz sva/smo skupaj preživeli, zato je to zraslo v iskreno in trdno navezo.
Je bil usoden kakšen ogled plesne predstave ali si sanjala o sebi kot o plesalki?
Bi rekla, da sem bolj sanjala o sebi kot o plesalki, kako pleše na velikih odrih. Kot mlada plesalka sem spremljala starejše punce na vseh teh svetovnih prvenstvih in si želela biti kot one. To je bila nekako glavna motivacija. V zadnjih letih pa je ena glavnih stvari, ki me motivira, moja mlajša sestra Katja, ki je morala zaradi bolezni in poškodbe nehati plesati.
Kdor me pozna, ve, da je moje življenje prepleteno s plesom na vsakem koraku. Včasih grem svojim ‘neplesnim’ prijateljem kar malo na živce, saj se vedno vse vrti okoli plesa (smeh). Ples je v mojem življenju kot neko zatočišče, kamor se zatečem, ko se mi kaj zatakne, ko imam mogoče slab dan. V glavnem pa je vir neizmernega veselja, ljubezni, strasti, ustvarjanja, prostor, v katerem se izgubim in hkrati najdem, kjer začutim sebe, svoj obstoj … Poleg tega tudi prave prijatelje, s katerimi delim vse to.
Si aktivna tekmovalka v PK Bolero. Kaj zate pomeni tekmovati?
Tekmovati zame pomeni napredovati in pokazati, zakaj rada plešem. Pustiti na odru tisto iskreno energijo, dušo, strast, kar na tekmovalnih površinah primanjkuje.
Konec meseca novembra nas skupaj s soplesalci čaka svetovno prvenstvo v show danceu v tradicionalni Riesi. Začetek decembra pa na Poljskem v bližini Varšave poteka svetovno prvenstvo v modernu in jazzu. Zadnji dan tekmovanja poteka tudi tako imenovana gala revija, kamor je IDO (Internationa Dance Organisation; Mednarodna plesna zveza, op. u.) povabil našo show dance formacijo ”Spinal cord” kot eno najboljših točk minulega leta, kar si štejemo v veliko čast. Vsako tekmo jemljemo kot novo, gremo iz kroga v krog. Želje so seveda prisotne, vendar se je za vsako napredovanje treba potruditi, stopiti skupaj kot skupina in to pokazati. Biti zadovoljen s tem, kar si pokazal na odru, je tisto, česar si vedno želimo.
Vsak rezultat ali naslov je deležen ponosa, vendar če bi izpostavila par njih, bi bil to naslov svetovnih prvakov v show dance formacijah v minulem letu – Spinal Cord v koreografiji Matevža Česna. Potem pa sta to še naslova evropskih podprvakov v modern duetu s Tianom Čehičem in v jazz duetu z Anjo Jeršan, v lastnih koreografijah. Plesati na odru s tako dobrima prijateljema je nekaj najlepšega.
Definitivno so dobra za plesalce. Tekmovanja plesalca naučijo dela v skupini, kar je pomembno tudi za življenje. Hkrati pa tekmovanja plesalcem dajo tehniko, tam se naučijo nastopati, naučijo se vztrajnosti, trdega dela, zdrave tekmovalnosti, organiziranosti, discipline in samostojnosti. Tekmovanja so tudi psihična obremenitev za plesalce, kjer se velikokrat spopadajo z neuspehi, vendar se pri tem naučijo prenesti poraz in znova pobrati.
Zame je sodelovanje v predstavi Dance Amore velika čast in zadovoljstvo. Izziv so mi elementi standardnih in latinskoameriških plesov, saj se s to zvrstjo plesa do zdaj še nisem srečala. V tej predstavi je poleg plesa prisotna tudi igra, ki predstavlja še dodaten izziv. Energija, ki jo ustvarimo s soplesalci na odru in z njo okužimo gledalce, je res neverjetna. Biti del takšne ekipe je fantastično!
Moj delovni dan se razlikuje od dneva do dneva, odvisno kaj imam na urniku. Začne se okoli 8. ure z zajtrkom in kavo, ob 9. začenjam delo v lokalu v središču mesta, kjer delam do 15. Potem grem domov, pojem kosilo, hitim v Bolero, kjer imam tečaj svojih tečajnikov in potem naprej svoje treninge, ki se lahko zavlečejo tudi v pozne ure.
Moj vzornik je definitivno Matevž Česen. Njegova plesna vsestranskost, skromnost, iskrenost, moč, pedagoško delo so res izjemni. Potem pa je še en kup tujih plesalcev, ki me navdihujejo in se zgledujem po njihovem plesnem znanju.
Kaj pa je opcija B, rezervni načrt, kaj početi v življenju poleg plesa?
Zaključujem študij zdravstvene nege, manjka mi še nekaj izpitov. Ker me veseli pomoč in delo z ljudmi, je poklic medicinske sestre tisti, ki bi ga rada opravljala v prihodnosti.
A je Raubii tvoj vzdevek, te tako kličejo prijatelji?
Tako je, Raubii je moj vzdevek, ki mi ga je dodelila Romana Pahor, ker sva bile takrat v skupini dve Petri. Potem pa se me je ta vzdevek nekako prijel.
Ga je bolj malo, vendar se najde. Rada se družim s prijatelji po raznih pijačkah, dogodkih … Ustreza pa mi tudi ležanje na domačem kavču in ogled dobrega filma.
Naštej tri ali pa pet stvari, ki so vedno s tabo ali na treningu, ali na predstavi, ali v ‘šopingu’. Brez česa ne greš nikamor?
Nikamor ne grem brez mobilnega telefona, tudi moj planer je vedno prisoten z mano, kjer je zapisano vse, kar je pomembnega. Potem je tukaj oprema za trening, ker nikoli ne vem, kdaj me bo odneslo plesat. Kakšen prigrizek je obvezno v moji torbici in pa slušalke, saj se ob poslušanju glasbe sprostim.
Kdaj si plesno najbolj srečna, najbolj zadovoljna?
Kadar sem na odru in gledalcem dam sebe, svoj lik, svojo energijo. Kadar me gledalci skozi ples začutijo.
Zmagovalec boš, če se ne boš nikoli predal. Ko ti je najtežje, poskusi še enkrat.
Plesati pa je …
… povezati um s telesom, elemente s tehniko in srce z ljudmi, ki te gledajo.
