Luka Oblak je plesalec Plesne izbe Maribor, predan plesu in študiju dizajna!
Je čas počitnic, ko delava intervju. Pa nam zaupaj, kje smo te ujeli? Plešeš ali se prepuščaš počitniškim energijam?
Trenutno sem na morju, in uživam v počitnicah, ki sem jih nestrpno čakal zadnje par mesecev, še posebej v izpitnem obdobju. Čez leto sem veliko plesal zato sem se zdaj malo umiril in uživam v prostem času. Že nekaj let hodimo z družino na Pelješac, kjer je čudovita narava, kristalno čisto morje in tam polnim baterije. Na supu pa zelo rad naredim kakšno stojo na glavi in malo treniram. Je pa ples vedno vsaj v mojih mislih in tudi ko ne treniram, si vzamem doma čas, da malo zaplešem. Čeprav imam zelo majhno sobo se vedno najde dovolj prostora za kak plesni gib.
Torej so misli vedno usmerjene v ples. Kakšna sezona je za tabo in kakšna pred tabo, če sva malo v stilu Nostradamusa?
Lani jeseni sem začel s študijem v Ljubljani. Na Fakulteti za dizajn študiram Notranje oblikovanje in zaradi popoldanskega urnika, se to leto nisem včlanil v nobeno ljubljansko plesno šolo, upam da bom lahko naslednje šolsko leto uskladil oba urnika. Ampak brez plesa ne morem. Vsak vikend sem hodil domov v Maribor, kjer sem plesno ustvarjal, ali je to bila točka za Plesne utripe s soplesalko Vito Tranturo, ali treningi z Dalando Diallo in skupino Infinity ali pa sodelovanje pri poletni produkciji Plesne izbe Maribor. Imel sem lepo plesno obarvano leto z ogromno ustvarjanja. S soplesalko Vito sva bila izbrana za videospot dueta Deliri, ki si ga bomo lahko ogledali v septembru. Za naslednje leto zaenkrat še nimam določenih planov za ples, bomo videli, kam me ponese. Res si želim odkrit tudi, kaj se v plesu dogaja v Ljubljani in upam, da se bom uspel včlanit v kakšno plesna skupino tudi tam, ob tem pa bom zagotovo nadaljeval tudi s plesom v Mariboru.
Če te vprašam kdo si Luka Oblak in kam si namenjen? Kakšen je odgovor?
Hmm, s tem vprašanjem pa se tudi sam veliko ukvarjam, Vem le to, da rad ustvarjam, umetnost me zelo privlači, tudi zato sem izbral tak študij. Zelo rad hodim v gledališče, poslušam glasbo. Ne vem pa še natančno, kam me vodi moja pot.
Pa nam povej kaj je botrovalo odločitvi, da se začneš ukvarjati s plesom in kdaj?Kdo te je navdušil za ples, če sploh kdo?
To je v bistvu zelo zabavna zgodba, enkrat sem slučajno pri treh letih šel doma mimo prižgane televizije, kjer se je predvajal balet, nevem točno kateri, vem pa, da je bil balet in sem vsaj po razlaganju moje mame obstal pred televizijo in nepremično gledal plesno predstavo do konca. Takrat sem rekel: “jaz hočem nastopati na odru. “. Bil sem tako odločen da me je mama zelo hitro po tem včlanilia na Plesno izbo in tako se je začela moja plesna zgodba.
In kako se je nadaljevalo tvoje plesno izobraževanje, da si sedaj član Plesne izbe Maribor?
Pri štirih letih sem začel v plesni igralnici na Plesni izbi pri Tanji Verglez, kasneje sem nadeljeval s sodbnim plesom pri mentorici Nini Milin. Pri devetih letih sem probal še malo s hiphopom, ampak po dveh letih sem to opustil ter se posvetil le treningu sodobnega plesa. Do konca osnovne šole sem treniral pod vodstvom Mojce Kasjak, ki me je opogumila za moj prvi nastop na Opusu. Tega tekmovanja sem se udeležil kar petkrat, najbolj v spominu pa mi je ostal duet s soplesalko Ivano Kocutar, kjer sva prejela zlato priznanje in se udeležila mednarodnega tekmovanja Opus v Celju. Z Mojco smo nastopali na raznih prireditvah in parkrat celo na državnih proslavah v Cankarjevem domu in SNGju. Skupaj smo odšli tudi na tekmovanje v Makedonijo. Na začetku srednje šole se je veliko članic naše skupine Sodobna 2 izpisalo, zato je skupina tako rekoč razpadla. Tistih nekaj, ki smo še imeli željo po plesu, pa smo se pridružili že obstoječi skupini pri Dalandi Diallo. Dalanda nas je ogromno naučila, sam sem pri sebi videl ogromen napredek v plesu, bila je vedno v podporo, in zelo razumevajoča ter spodbujajoča. Na treningu je bilo vedno zabavno, ampak smo vedno tudi veliko trenirali. Potem sem se v srednji šoli vključil v skupino ŠIK junior, kjer je bila mentorica April Veselko, pri njej sem treniral tudi akrobatiko, ki mi je še dodatno pomagala pri kontroli telesa.
Torej bi pri tebi rekli, da je modern plesni izraz tisti s katerim se ukvarjaš ali je na ‘zalogi’ še kaj drugega?
Kot sem že omenil sem nekaj let treniral tudi hip hop in seveda za plesno tehniko obiskoval tudi klase baleta pri Ines Uroševič in kasneje tudi pri Rebeki Rajšek. Ampak vsaj za zdaj se mi zdi da sem se najbolj našel v sodobnem plesu.
Torej v katerem plesnem stilu se najbolje izraziš in zakaj?
Brez dvoma je to sodobni ples, ki pa ga rad pokombiniram še s kakšno drugo tehniko. Rad imam svobodo in zelo rad improviziram. Predvsem mi ples pomaga poglobiti v svoja čustva in jih izrazit. Na odru, med plesom uspem ustaviti svoje misli in samo sem. Izgubim občutek za prostor in čas in se popolnoma predam. Tudi ko mi je bilo kdaj težko mi je trening zelo pomagal. Takrat plešem in vsa občutja zlijem v gib.
Imaš mogoče kakšen značilen gib, gibanje po katerem bi te lahko prepoznali?
Za mene je zelo značilno fluidno gibanje predvsem sem znan po gibanju rok in rad vključim tudi kak element akrobatike.
Udeležuješ se tudi tekmovanj, festivalov… Kaj pomeni tekmovati v plesu? Kako se pripravljaš na to odrsko obliko? Kaj spodbudi v tebi?
V svoji ‘plesni karieri’ sem se udeležil veliko festivalov in tekmovanj (Festival Živa, Opus X dance festival v Makedoniji, v sklopu festivala Lent v art kampu,… ). Niso pa tekmovanja v plesu enako kot v športu, kjer je želja po zmagi v ospredju. Vsak nastop vzamem zelo resno in več kot imaš treningov, bolj si osredotočen in siguren v svoje delo. Vedno pa se ne izide vse, kot bi si želel, ali zmanjka časa, ali pa je kdo izmed plesalcev odsoten. Takrat se je treba na hitro znajti, nekaj zimprovizirat in takrat je prisotna negotovost, strah, da ne bo uspelo. Vedno pa je zame zelo pomembno, da se v zaodrju pomirim, da si zaupam in se prepričam, da sem naredil najbolj, kar je bilo možno. Takrat, ko stopim na oder se vse skrbi razblinijo, povsem se predam liku, ki ga predstavljam na odru.
Kako pa te usmerjajo tvoje pedagoginje?
Moje mentorice Tanja Verglez, Nina Milin, Mojca Kasjak, Dalanda Dialo in April Veselko – vsaka mi je veliko dala, vsaka je vnesla nekaj svojega, nekaj drugačnega. Trenutno še vedno delam pod mentorstvom Dalande Diallo, s katero sem se zelo ujel. Dalanda z nami plesalci vedno skupaj sestavlja koreografijo, tako da smo vpleteni v sestavljanje točke.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečuje me, da sem lahko, to kar sem, da se lahko skozi ples izražam in da se ukvarjam z nečim kar mi tako veliko pomeni. Žalostno pa je, da je v družbi še vedno prisotnih veliko stereotipov za moške plesalce. Predvsem v osnovni šoli sem bil zaradi plesa veliko zbadan. Vmes sem zato dvakrat za zelo kratek čas opustil ples, treniral sem plavanje, ampak nikoli nisem bil tako srečen, kot takrat, ko sem plesal. Imel sem pa veliko srečo, da me je družina, predvsem pa mama ves čas zelo podpirala, in da sem zato tudi ostal v plesu. Mislim, da bi bilo treba nuditi fantom, ki se odločijo za ples tako podporo, ki jo je meni nudila družina.
Ker ne vem kakšna je tvoja šolska aktivnost pa nam zaupaj, prosim, tudi to?
Lani sem končal šolanje na Prvi gimnaziji Maribor in sem trenutno študent na Fakulteti za dizajn, smer notranje oblikovanje, končal sem prvi letnik.
In nadaljujem z logičnim vprašanjem…Kam naprej? V ples ali na študij ali oboje?
Ko sem se odločal za študij, sem razmišljal tudi o študiju plesa, razmišljal sem tudi o tujini. Ampak ker je moja strast tudi arhitektura in notranje oblikovanje, sem se odločil za študij tega, saj sem vedel, da lahko plešem tudi ob študiju.
Kaj vse si pripravljen žrtvovati za ples?
Že v osnovni in srednji šoli sem se za ples odpovedal tudi šolskim ekskurzijam, tudi šoli v naravi, ker nisem hotel zamuditi nastopa. Ples mi je vedno ogromno pomenil.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno? Na tisto, ki jo najbolje poznaš…kdo te navdušuje in kdo mogoče ne toliko? Kaj bi bilo treba spremeniti?
Zdi se mi, da se bi v Sloveniji profesionala plesna scene glede na tujino lahko bolj razvila in imela širšo publiko ter več prostora za ples. To pa pomeni, da bi moralo biti na voljo tudi več sredstev.
Kaj te veseli poleg plesa? Če sploh kaj?
Glasba, moda in arhitektura ter nasploh umetnost, zelo rad potujem in prav tako spoznavam nove kulture, znamenitosti in utrip v tujih mestih nasploh.
Kaj počneš kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
V prostem času poslušam veliko glasbe iz katere dostikrat jemljem tudi inspiracijo za plesno gibanje, prav tako pa uživam v sprehajanju v naravi, največkrat s svojo psičko Cubo.
Naštej tri ali pa če jih imaš pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Ha ha ha – sončna očala, mint ali žvečilno, slušalke, snemljiv zobni aparat in labelo.
Po čem si prepoznaven in drugi rečejo, ja to je pa naš Luka? Misliš, da obstaja kaj takega?
Pogosto slišim, da imam pozitivno energijo, da sem srčen in prijazen. Predvsem pa imam rad živali, ko sem bil mlajši sem enkrat pritekel izpod tuša in v rokah držal veščo, jo reševal, da se ji ne bi zmočila krila ter ne bi več mogla leteti.
Tvoj moto v življenju je….
Velikokrat, ko se zalotim v kakšni stresni situaciji, si rečem, da se vse zgodi z namenom in da na nekatere stvari ljudje nimamo vpliva.
Plesati pa je?
Svoboda.
