Vabljeni na ogled razstave Nižinski. Posvečen v ples, ki jo je oblikovala kustosinja Katja Ogrin.
Razstava Nižinski. Posvečen v ples je poklon baletniku Vaclavu Nižinskemu in jo je oblikovala kustosinja Katja Ogrin ob 2. Mednarodnem plesnem festivalu Baletne noči. Katja razmišlja: ‘Z razstavo Nižinski. Posvečen v ples, ki bo na ogled vse do 20. avgusta, želimo obiskovalce popeljati v svet umetnika, ki sta ga zaznamovala tako zvezdniški uspeh kakor dolgotrajna bolezen ter izkazati spoštovanje do njegovega dela, ki še danes odmeva tudi v našem okolju. Ni naključje, da smo razstavo poimenovali Nižinski. Posvečen v ples saj smo želeli izpostaviti njegovo slovito koreografsko delo Posvetitev pomladi oz. Pomladno obredje. To je ob premieri leta 1913 v gledališču na Elizejskih poljanah povzročilo pravi kraval in razdelilo občinstvo, ki je baletnika sicer oboževalo. Poganski ritual žrtvovanja device, negraciozno, živalsko gibanje na odru in avantgardna glasba skladatelja Igorja Stravinskega so sicer v tistem trenutku povzročili škandal, a danes vemo, da gre za prelomno delo, ki je ključno vplivalo na razvoj sodobnega in modernega plesa. V osemdesetih letih 20. stoletja sta plesna zgodovinarja Millicent Hodson in Kenneth Archer uspela rekonstruirati izvirno koreografijo, ki se je s časom izgubila. Poleg obuditve edinstvenega robatega in primitivnega gibanja, ki je bilo zelo oddaljeno od baletnih norm tistega časa, sta uspela natančno obnoviti tudi scenografijo in kostumografijo predstave kot ju je zasnoval umetnik Nikolaj Roerich – inovativno in drzno vizijo prvotne produkcije. Premiera rekonstrukcije leta 1987 v Los Angelesu – v izvedbi baletnega ansambla Joffrey Ballet – je sodobnemu občinstvu omogočila, da doživi prelomni del plesne zgodovine. Hodsonova in Archer pa sta pri postavljanju rekonstruirane koreografije pozneje sodelovala s številnimi baletnimi ansambli po vsem svetu, nazadnje leta 2023 s portugalskim nacionalnim baletom iz Lizbone (Companhia Nacional de Bailado). Posnetek predstave slednjih, ki ga v celoti predstavljamo na razstavi pa tako slovenskemu občinstvu omogoča, da si ogleda balet, ki je pred 111 leti tako močno razburil pariško občinstvo. ‘Moja norost je moja ljubezen do človeštva,’ je nekoč dejal sloviti baletni plesalec in koreograf Vaclav Nižinski. Vljudno vabljeni k ogledu v hladno zavetje Velike sprejemne dvorane Cankarjevega doma.’
Katja Ogrin, ki je kustosinja razstave in Vodja projektov razstavnega programa Cankarjevega doma, je Nižinskega dobro raziskala. Če boste prebrali vse zapisane misli, vas bo radovednost zagotovo odpeljala v Veliko sprejemno dvorano Cankarjevega doma.
Poklon baletniku in koreografu Vaclavu Nižinskemu, njegovi ustvarjalni sili, ki je pretresla tedanje občinstvo, odločno posegla v ustaljene baletne tirnice začetka 20. stoletja ter tako odprla pot sodobnemu baletu in brezmejni kreativnosti plesnih ustvarjalcev, saj ti še danes črpajo navdih iz kratkega, a silovitega opusa mogočnega Nižinskega. Razstava s fotografijo, videom in kreativnim snovanjem prostora obiskovalca popelje skozi umetnikovo burno življenje, zaznamovano tako z ustvarjalnostjo kakor pozneje z norostjo. Izpostavlja njegovo najbolj znano koreografsko delo Posvetitev pomladi, ki je ob praizvedbi 29. maja 1913 v pariškem Gledališču na Elizejskih poljanah (na prav tako avantgardno glasbo skladatelja Igorja Stravinskega) izzvala buren odziv občinstva. Z nekoč izgubljeno, danes uspešno rekonstruirano baletno koreografijo vas želimo na razstavi popeljati v čas zloglasnega pariškega premiernega večera, prelomni trenutek v baletni zgodovini, ter predstaviti ustvarjalni val, ki ga je delo sprožilo ter ki se odraža v številnih koreografskih metamorfozah vse do današnjega dne in našega prostora.
Leta 1973 je SNG Opera in balet Ljubljana v koreografiji in režiji Karla Totha
ustvarilo predstavo Posvečenje pomladi, Edward Clug je svojo koreografijo
Posvetitev pomladi za SNG Maribor postavil leta 2012, Obredje, različica Renata
Zanelle, pa je bila v SNG Opera in balet Ljubljana uprizorjena jeseni 2023. Leta
2010 je svoj poklon Nižinskemu predstavilo Slovensko mladinsko gledališče
s predstavo Zadnji ples Nižinskega, koreograf Matjaž Farič pa je leta 2019 za
Lutkovno gledališče Ljubljana ustvaril lutkovni balet Posvetitev pomladi.
Vaclav Nižinski je bil nekdaj kontroverzno ime v svetu baleta. Njegove koreografije in način plesa so v začetku prejšnjega stoletja veljali za nekaj nezaslišanega, danes pa ga priznavamo kot začetnika sodobnega plesa.
Biografija
Vaclav Fornič Nižinski (12. marec 1889, Kijev, Ukrajina – 8. april 1950, London, Velika Britanija) je bil rojen staršem, tudi samim plesalcem. Šolal se je na Imperatorski gledališki šoli v Sankt Peterburgu, ki so jo obiskovali velikani baletnih odrov, kot so Fokin, Pavlova, Balanchine, Danilova, Nurejev, Makarova in Barišnikov.
V Evropi je zaslovel ob prvi predstavitvi skupine Ruski balet (Ballets russes) Djagileva leta 1909 v Parizu. Njegova slava se je ob uprizoritvah lastnih koreografij Favnovo popoldne (1912), Jeux/Igra (1913) in Pomladno obredje (1913) še stopnjevala. Imenovali so ga za boga plesa in ga oznanjali kot odrskega erosa. V njegovih koreografijah je plamtel ogenj erotike, izpisovale so se nenavadne vsebine in vladala je eksotika. Koreografija Jeux/Igra je bila zamišljena kot igra tenisa med dekleti in fanti, ki jo prekine strmoglavljeno letalo – nora ideja za tisti čas, za dober honorar in kljub prvotnemu nasprotovanju pa jo je le uglasbil Claude Debussy. V koreografiji je plesal s sestro Bronislavo, ki je to njegovo delo označila za predhodnika neoklasičnega baleta. Za brata je v svojih spominih napisala, da izžareva notranjo silo, ki ovije gledališče in ustvari popolno vez z občinstvom.
Izza odra Nižinskega opisujejo kot plašnega in naivnega mladeniča. Zaradi seksualnega življenja ter ambivalentnih razmerij in vlog je bil v tistem času dokaj razvpita osebnost. Leta 1913 se je poročil z Romolo Pulszky in izgubil mesto v Ruskem baletu. V njunem zakonu sta se rodili hčerki, Kira, ki se je prav tako posvetila baletni umetnosti, in Tamara.
Nato se je za Nižinskega začel čas iskanja, potovanj v Ameriko, vračanja v Evropo, gostovanj po Južni Ameriki, težav z organizacijo ter nemoči umetnika in čutečega človeka, da se znajde v svetu vsakdanjosti, zaznamovane z vojno. Leta 1917 se je z ženo in triletno Kiro preselil v St. Moritz in počakal mir; imel je zelo veliko načrtov, med njimi tudi vrnitev v Rusijo. V začetku leta 1919 se je začel zapirati v studio, risati oči, za katere je govoril, da so obrazi vojakov. Okoli vratu si je obesil križ in ljudi na cesti pozival k obisku maše. Januarja 1919 je nastopil v tamkajšnjem hotelu Suvretta House. Na tla je v obliko križa položil dva žametna trakova, črnega in belega; sedel je na stolu in skoraj pol ure zrl v občinstvo. Nato je menda dejal: ‘Zdaj vam bom odplesal vojno …, vojno, ki je niste preprečili …‘ Solo, ki je sledil, je bil silovit in se nenadoma končal. To je bil njegov zadnji javni nastop.
Nižinski je bil umetnik vizionar, futurist, ki je posegal po še nepopisanih stranicah umetnosti 21. stoletja. Njegov zadnji nastop je bil pravzaprav novodoben uprizoritveni performans, v katerem umetnik neposredno nagovarja gledalca in ga sooča z aktualno problematiko. Tistega večera je Nižinski začel pisati svoj dnevnik, ki se je ohranil v treh zvezkih, v četrtem pa so zbrana razna pisma s predrzno vsebino, ki jih je naslavljal na različne naslove. Svoj dnevnik je končal 4. marca 1919, tik pred odhodom v Zürich, kjer so mu postavili diagnozo shizofrenika. (Vir: Parada plesa, 8. 12. 2010)
Ples in koreografija
Nižinski je prvič nastopil pri sedmih letih v cirkusu v Vilni, devetleten je začel šolanje na Imperatorski šoli v Sankt Peterburgu. Z osemnajstimi so ga sprejeli v Imperatorski balet Marijinega gledališča. V Evropi je zaslovel po letu 1909 kot član skupine Ruski balet. Blestel je v baletih Silfida Mihaila Fokina, Šeherezada, Le Spectre de la rose, Petruška in drugih. Že pred prvo svetovno vojno je bil razvpit zaradi ambiseksualnih in močno spolno izraženih vlog. V duhu tedanjega časa je razplamteval findesièclovske dekadenčne fantazije.
Z baleti, ki jih je v letih 1912–13 ustvaril z Ruskim baletom, je njegova opaznost še narasla, saj so se v Favnovem popoldnevu plesalci gibali v profilu in rezali zrak kot britev, v Pomladnem obredju pa so se grbili, topotali z nogami, bili grdega videza in vzbujali neprijetna čustva, kar je bilo v nasprotju s takratnim doživljanjem baleta.
Leta 1916 je Nižinski na glasbo Richarda Straussa krstno izvedel balet Till Eulenspiegel v Manhattanski operi v New Yorku.
Njegove prve tri stvaritve pomenijo koreografske mejnike: Favnovo popoldne zaradi oblikovanja giba, Jeux zaradi napovedi baletnega neoklasicizma, Pomladno obredje zaradi primarnosti, prvobitnosti gibanja in sloga. V celoti je ohranjen balet Favnovo popoldne, ki ga je leta 1922 rekonstruirala Bronislava Nižinska, skupina Joffrey Ballet pa je 1987 v New Yorku ustvarila rekonstrukcijo Pomladnega obredja.
(Vir: Gledališki list predstave Zadnji ples Nižinskega, Slovensko mladinsko gledališče, sezona 2010/11; Uršula Cetinski: Koreografski mejniki Vaclava Nižinskega)
Iz dnevnika Vaclava Nižinskega
Nižinskega je treba ubogati, ker govori v jeziku boga. Jaz sem Nižinski. Nižinski je jaz. Ne bi rad, da bi bil Nižinski prizadet, in zato ga bom jaz varoval. Bojim se zanj; zato ker se on boji zase. Poznam njegovo moč. On je dober človek. Jaz sem bog. Ne maram hudobnega Nižinskega. Ne maram hudobnega Boga. Jaz sem Bog. Nižinski je Bog.
Vabljeni na ogled plesnega boga do 20. avgusta 2024 v Veliko sprejemno dvorano, vstop je prost.