V zadnjih letih smo v orientalskem plesu priča večjemu razmahu moških plesalcev orientalskega plesa. Pri nas imamo Timoteja Zormana, ki je edini plesalec orientalskega plesa v Sloveniji!
V Egiptu in Turčiji, pa tudi v ostalih deželah Bližnjega vzhoda so moški plesalci orientalskega plesa že od nekdaj del bogate plesne zgodovine. Na Zahodu pa ni bilo od nekdaj tako, zato so moški plesalci orientalskega plesa še posebej opaženi in izpostavljeni. Med njimi je nekaj izvrstnih učiteljev in plesalcev, ki potujejo po svetu in delijo svoje znanje in vizijo z uka željnimi plesalkami in plesalci.
Pogled v zgodovino. Kočeki v Turčiji, Khawali in Ginksi v Egiptu
V času, ko je Egipt pripadal Turčiji in je v Turčiji cvetel osmanski imperij, so v obeh državah poznali plešoče dečke, ki so plesali za moške. To so bili mladi fantje, ki jim brada in brki še nista poganjala. Nosili so dolge lase, se ličili in imeli dolge nohte. Oblačili so se kot ženske in se ženstveno zibali na glasbo. Ker ženske v tistem času niso smele nastopati za moško občinstvo, so to vlogo prevzeli mladi moški. V Turčiji so jih imenovali Koček, v Egiptu pa Khawal, če so to bili domačini, in Ginks, če so bili plesalci Armenci, Grki ali drugih narodnosti.
Gustave Flaubert znan pisatelj francoskega rodu je v 19. stoletju večkrat popotoval po Egiptu in o njem tudi pisal. V enem izmed svojih zapiskov je govoril o plesalcu, khawalu po imenu Hasan al-Bilbeissi, ki ga je videl plesati v Hotelu D´Orient v Kairu. Vse kaže, da je Flauberta Hasanov ples navdušil, saj ga je imenoval ‘visoka umetnost’. V 19. stoletju je bilo v Kairu opaziti več moških plesalcev kot v stoletjih pred tem. Temu najverjetneje botruje tudi dejstvo, da je leta 1834 osmanski guverner Egipta Mohamed Ali prepovedal ženskim plesalkam ghawazee nastopati v javnosti in jih izgnal iz mesta.
V turških palačah pa so bili predvsem v 18. in 19. popularni Kočeki. Le ti, naj bi se v svoji obrti začeli uriti pri starosti sedmih ali osmih let. Njihova plesna kariera pa je trajala, vse dokler so lahko ohranjali svoj mladostni videz, brez brade in brkov. Koček plesalce je spremljal orkester, ki je igral posebno glasbo, t. i. koček suite, komponirane prav za njihov ples. Nastopali so ob različnih priložnostih, kot so poroke, obrezovanja, prazniki, festivali, pa tudi za bolj zasebne zabave sultanov in aristokracije. Kočeki so bili pogosto močno naličeni, nosili so skodrane lase ali pa so si jih pletli v kite. Na glavo so si poveznili črne ali rdeče žametne klobučke, okrašene s kovanci, dragulji in zlatom. Njihova oblačila so bila podobna oblačilom žensk in visoke družbe. Svilena, z zlatimi nitmi izvezena srajca imenovana Kamiz, široke hlače – Šalvar, dolgo krilo in pozlačen pas. Plesali so lahko zelo čutno, vrteli boke v vodoravnih osmicah, ritmično tleskali s prsti in izvajali tudi bolj akrobatske gibe ali pa so uprizorili igrivo rokoborbo. Moško občinstvo je večkrat tekmovalo za njihovo naklonjenost, kar je včasih povzročile prepire in nemire. Zaradi takih incidentov je nato sultan Abdulmejid I. počasi prepovedal tovrstne javne nastope.
Moški plesalci v Turčiji in Egiptu danes
Danes v Turčiji moške orientalske plesalce imenujejo Zenne. Plešejo v podobnih kostumih in s podobnimi gibi kot njihove ženske kolegice. Zenne je beseda perzijskega izvora, v osmanski Turčiji pa je bil to izraz za žensko. V svetu orientalskega plesa sta med svetovno najbolj znanimi turškimi plesalci zagotovo Serkan Tutar, organizator festivala Raks Istanbul v Istanbulu in Azad Khan, ki smo ga leta 2012 imele v okviru festivala Nawar možnost spoznati tudi slovenske plesalke.
Egipt, ki mu rečemo tudi maternica orientalskega plesa, v tem trenutku ne dovoli moškim plesalcem, da bi nastopali kot orientalski plesalci. Lahko nastopajo folkloro ali pa poučujejo. Navkljub temu prav iz Egipta prihajajo eni najboljših moških orientalskih plesalcev, kot so Khaled Mahmoud, Tito Seif, Tommy King in drugi. In zakaj je temu tako? Kot pravi legendarna ameriška plesalka, raziskovalka in pisateljica Morocco (Carolina Varga Dinicu), je ena izmed teorij ta, da je prihod Evropejcev, prežetih z idejo orientalizma, moške poklicne plesalce v Egiptu potisnil na rob. Evropejci niso marali videti moških, ki plešejo solo, zato so Egipčani pogledali čez prste in na dogodke, namenjene tujcem dovolili, plesati ženskim plesalkam. V tem trenutku moški še vedno ne morejo dobiti licence za nastopanje orientalskega plesa na javnih prireditvah v Egiptu. Navkljub temu lahko v Egiptu, izven oči javnosti, še vedno spremljamo številne moške, ki uživajo v orientalskem plesu in v izvajanju čutnih gibov le-tega.
Kaj pa Slovenija?
Tudi Slovenci imamo svojega plesalca orientalskega plesa. Timotej Zorman, mlad plesalec iz društva Magnolija, nam je zaupal, kako je začel plesati, zakaj prav orientalski ples in kako ga kot plesalca sprejema družina in okolica.
Timotej, ti si prvi slovenski moški plesalec orientalskega plesa. Prosim, povej kje in kdaj si se navdušil nad orientalskim plesom?
Ja, res je in z veseljem vam povem, kako in kdaj se je to zgodilo. Ko sem bil star štiri leta, sem se z mojo mamo, ki je tudi plesala orientalski ples, znašel na orientalski plesni delavnic pri Lučki Lumunea, ki je bila tudi moja vzgojiteljica v vrtcu. Takrat je preskočila iskrica med menoj in plesom.
Kaj te je pri tem plesu tako pritegnilo?
Glasba je tista, ki me je pritegnila. Zelo rad namreč poslušam arabsko glasbo, ki me popelje v popolnoma drug svet. Pri plesu se popolnoma prepustim glasbi. Občutim strast, energijo, vsako mišico v telesu. Ko plešem, odmislim vse ostalo, to je moj svet. Sreča, veselje, žalost. Vse to izražam skozi svoj ples.
Koliko časa ga že plešeš in ali si pred tem plesal še kaj drugega?
Plešem že skoraj 11 let. Sedem let v društvu Magnolija, prej pa sem bil samouk. Sicer znam plesati tudi druge zvrsti plesov, kot so npr. standardni in latinskoameriški.
Moj prvi stik s plesom je bil preko moje vzgojiteljice iz vrtca, Lučke Lumunea, zdaj pa je že nekaj let moja učiteljica Nežka Cestnik, ki sem jo spoznal v koloniji ZPM na morju v Poreču. Odkar plešem, sem spoznal tudi mnogo drugih odličnih učiteljic iz vse Slovenije.
Plešeš v društvu Magnolija v skupini z dekleti. Kako so te sprejele in kako se ti počutiš med njimi?
Zelo lepo. Smo kot družina, ko pridemo na vaje, se objamemo, vedno se zabavamo in se imamo lepo. Jaz se počutim zelo sproščeno in zabavno, zelo rad prihajam na vaje in se vedno znova veselim novih plesnih izzivov.
V Sloveniji si edini moški orientalski plesalec. V tujini pa jih je veliko. Jih kaj spremljaš?
Ja, seveda spremljam tako moške kot ženske plesalce predvsem preko družabnih medijev. Od ženskih plesalk so mi najbolj všeč Jillina in Sonja iz BDSS ter Esmeralda. Zelo rad se udeležim kakšne njihove delavnice, če so v Sloveniji. Od moških plesalcev pa mi je najbolj všeč David Abraham iz Argentine. Pleše, kot da bi lebdel. Želim si, da bi enkrat zaplesal z njim na kakšni izmed njegovih plesnih delavnic.
Ali dobiš kakšno ponudbo za nastop prav samo zato, ker si moški?
Ja, seveda, večkrat nastopam na rojstnodnevnih zabavah, obletnicah…
Kako pa so to, da plešeš orientalski ples, sprejeli tvoji domači in tvoji prijatelji?
Vsi me zelo podpirajo. Moja mama tudi sama rada pleše, ob strani pa mi stoji tudi ostala družina in prijatelji.
Kako vidiš svojo prihodnjo kariero v orientalskem plesu?
Ples mi pomeni vse na svetu in želim si ga deliti naprej, ga predajati tudi drugim.
Rad bi imel svoj plesni studio, kjer bi lahko plesal in poučeval.
