Dobrodošel na našem portalu. Predvidevam, da so tile dnevi pred velikim dogodkom precej naporni. Povej nam, kaj pripravljate z ekipo Urban Roofa, za kakšen dogodek gre, kaj je Juste Debout?
Ja, kar precej akcije je, poleg organizacije Juste Debout dogodka se namreč ukvarjamo tudi s selitvijo Urban Roofa. Za tiste, ki jim je Juste Debout ime novo, pa takole. Juste Debout je francoski plesni festival (Juste Debout v francoščini pomeni ‘samo stojim’), ki se odvija v Parizu že od leta 2002. Narejen je bil za ‘stoječe’ ulične plese kot odgovor velikemu številu breakdance bitk v tistem času. Juste Debout plesni festival v Parizu vsako leto obišče 20.000 gledalcev in več kot 4000 hip-hop in funk plesalcev. Dogodek je sestavljen iz plesnih delavnic, druženja oziroma ‘sessionov’ in plesnega tekmovanja. Plesalci, ki želijo sodelovati v pesnih bitkah na velikem odru v Parizu, si morajo priboriti zmago na enemu od predizborov. Ti se odvijajo po vsem svetu in 20. januarja enega od teh prvič organiziramo v Ljubljani. Plesno tekmovanje je sestavljeno iz hip-hop, locking, house, popping in experimental kategorij.
Ta dogodek je svetovno pomemben kot glavno stičišče hip-hop in funk plesalcev. Za Slovenijo in sosednje države bo letos ta dogodek pomembna prelomnica, saj se bodo na enem mestu s Slovenci pomešali vrhunski plesalci z vsega sveta; plesalci, ki si bodo poskušali priboriti vstop na finalni dogodek v Parizu s plačano letalsko karto in sodniki z neverjetnim znanjem, ki ga bodo prav tako delili na plesnih delavnicah. Zgodila se bo velika plesna izmenjava kreative in še večje želje po ustvarjanju. Plesni dogodek je namenjen vsem, ki si želijo napolniti vrečo plesnega znanja, tistim, ki mislijo, da imajo potrebo po zmagi, ali pa tistim, ki le uživajo ob gledanju plesalcev in poslušanju norih beatov DJ SunnySuna in DJ K’Powa ter glasbeni improvizaciji Kristjana Krajnčana.
Ja, namenjeno je vsem plesalcem! Tudi plesalcem, ki so člani PZS oziroma IDO. Sploh pa tistim, ki so jim IDO-tekmovanja edino plesno udejstvovanje v življenju. Če imajo radi hip-hop ali funk ali experimental plesni slog/glasbo, jim tukaj, na tem dogodku zagotavljam novo izkušnjo in nov pogled na vse skupaj. Ne bom rekel, da sodniki IDO oziroma PZS nimajo pojma, bom pa rekel, da pri velikem številu teh manjka ne samo znanja, ampak tudi udejstvovanja v hip-hopu in funk slogih. Zadnje čase je padlo veliko pritožb glede sojenja (govorim za hip-hip in funk sloge, slišal sem pa podobne pritožbe tudi glede drugih slogov oziroma ‘kategorij’) in temu je sledilo, da so si sodniki en dan pred tekmo ‘pogooglali’ malo o slogih. Ampak dejstvo je, da če giba ne poskusiš, ga ne moreš razumeti, če ne uživaš v glasbi, je ne moreš razumeti, in če ne razumeš vsega tega, ne razumeš nas. Resnično upam, da bom sodnike videl na plesnih delavnicah in na glavnem dogodku, zagotavljam, da bodo dobili vsaj rahlo boljši občutek o našem gibanju.
Plesna bitka se je rodila že dolgo, dolgo, dolgo pred nastankom hip-hop kulture. Lahko tudi rečemo, da hip-hop samo ‘krade’ stvari in jih dostavlja na svoj hip ali urbani način. Že od začetka plesa je pa plesna bitka lahko; le igra (kot partija šaha), reševanje dejanskih družbenih sporov (lahko rečemo namesto pretepa), želja po dodatni osebni motivaciji (npr. s ciljem plesno prerasti nekega plesalca) … Ob rojstvu hip-hop kulture ni bilo dogodkov, ki so pozivali ljudi k temu, da se plesno bojujejo za nagrado. Dosti ljudi omenja plesne bitke, ki so se zgodile na zabavi z željo, da plesalec očara punco. Malo manj pa se govori o tem, da so nekatere bitke med dvema osebama ali dvema skupinama trajale tudi po eno ali dve leti. Kjerkoli so se srečali, pa naj bo to v trgovini, kjer so kupovali zelenjavo, se je bitka zgodila. In to se je ponavljalo, dokler ni eden od plesalcev rekel: "Ok, imaš me, boljši si, jaz ne morem več, zmanjkalo mi je idej, gibov …" Segla sta si v roko in naprej nakupovala zelenjavo. Dandanes v Sloveniji, ko slišimo za plesno bitko, nas večina pomisli na plesni dogodek, na katerem je vse podrejeno bitki; DJ, sodniki, voditelj, luči, ozvočenje … To je za nas hiphoperje oblika tekmovanja in zabave, ki je najmanj oddaljena od kulture, ki jo živimo. Take vrste je tudi dogodek Juste Debout.
Na Juste Debout nas čaka pet kategorij; dve na dve kategorije so hip-hop, locking, house in popping, Solo plesne eksibicije pa bomo gledali v experimental kategoriji. Če bo letos v Sloveniji dober odziv, odpremo prihodnje leto še kategorijo za mlajše (čeprav preostale kategorije niso starostno omejene). Sodili bodo štirje sodniki, vsak je specialist za eno od kategorij; Dedson – hip-hop, Rashaad – popping, Tash – locking in RickySoul – house. Vsi sodijo vse kategorije, le da glas sodnika, čigar slog poteka, šteje za dva. Naj pa povem, da imajo vsi sodniki izobrazbo s področja vseh slogov hip-hopa in funka ter jih zmorejo tudi odplesati. Vsi imajo prav tako izkušnje z odrskimi predstavami.
Po navadi kadar prideš na ‘betle’ hip-hop kulture, lahko prideš gledat hude runde plesnega bojevanja, lahko prideš samo zaradi DJ-a in nore glasbe, lahko zaradi plesnih ‘cypherjev’ (krog, v katerem plesalci plešejo), predvsem je cel dogodek kot film, ki se začne ob vstopu v prostor. Če pa govorimo, kaj gledati med dejansko bitko med dvema, je to lahko muzikalnost, ekspresija občutene glasbe, kompleksnost gibov, plesni pogovor med obema stranema, znanje osnov sloga in na kakšen način jih plesalec premeče in še in še. Nekatere bitke so kar pestre in postane pod streho hitro vroče.
Hja, začetek bi rekel, da gre skupaj s spoznavanjem hip-hop glasbe. To se je zgodilo pri mojih osmih ali devetih letih. Rojen sem v Novem mestu in takrat mi ni bilo všeč, kako je bil hip-hop ples videti v tamkajšnjih plesnih šolah in sem si rekel; "Se bom ‘držal’ samo glasbe." Pri svojih 14. letih sem na youtubu zasledil posnetek krump plesa in si rekel: "Uaaaa, Tako jaz čutim to glasbo!!" In tako se je začela moja plesna pot.
No, po ‘odkritju’ krumpa sem poskušal slog eno leto sam doma. Ko sem se pa preselil v Ljubljano, sem si rekel, da moram nujno na neke tečaje. Krump tečajev seveda v Ljubljani ni bilo, zato sem šel kar na hip-hop v Šolo za nastopanje Bast. Ves ta čas sem plesal doma s krumpom in iskal različne gibe, vendar v manjši meri, saj so treningi potekali samo preko koreografije. Nato je prišel v Bast Roman Urek in me spoznal z nekaterimi tehnikami ter osnovami hip-hop plesa, ki so jih ‘izbrskali’ z Abismo skupino (takrat Gašper Kunšek, Žigan Kranjčan, Vesna Urek, Tina Božič in Karmen Žbogar). Po tem, ko sem imel hip-hop ‘freestyle’ družbo, se je začelo zares; iskanje znanja, kjer se je dalo, ples ves čas, ‘beatboxanje’, glasba, potovanja …
Hja, šli smo na eno bitko v London in tam se je zgodilo, da povezovalec sploh ni mogel izgovoriti mojega imena. Zato ga je samo črkoval: "N-E- J-C, ‘please come to the stage (Nejc, prosim, pridi na oder, op. p.)!" To je bilo kar nerodno in zato sem se odločil, da imam svoj ‘stage name’. Takrat se je pojavilo in nekaj ljudi me kliče Nejko. Tako sem si nadel ime Nayco (nekateri v angleščini izgovorijo s C-jem, nekateri s K-jem, meni je vseeno, vse je bolje od N-E-J-C (smeh). Hitro se lahko tudi poistovetim z vzdevkom, ker se sam oblačim zelo ‘baggy’ (tako mi ustreza zaradi plesa), ta slog oblačenja pa dosti ljudi hitro poveže z neko negativno osebo. Trudim se biti pozitiven, moj vzdevek me spomni na moje poslanstvo.
Rekel bi, da je moj slog neka mešanica hip-hopa, krumpa, poppinga, waweinga in še kaj bi se našlo. Vse skupaj pa kanaliziram prek svoje interpretacije glasbe. Drugih besed za opis nimam, konec koncev nas besede pri takih stvareh omejujejo, moraš videti in občutiti po svoje.
Kaj pomeni plesalcu tekma in kaj osvojitev tistih bleščečih naslovov – najboljšega v državi, Evropi in na svetu?
Želja po tekmi ali plesni bitki lahko plesalcu pomeni željo po rasti, da primerja svoj proces z nekim ciljem (kot na primer priti iz predizbora na Juste Debout bitko). Če si želi s plesom ustvariti kariero, je lahko to kot pojavna točka občinstvu, ki mu pomaga pri pristopu do nekega občinstva. Zato je tudi pomembno, da ohranjamo na tekmah ali bitkah neko raven sojenja in ne postavljamo na mesto zmagovalca neizobraženih plesalcev. Ti v Sloveniji kar hitro dobijo možnost učiti in deliti naprej svojo kulturo neizobraženosti. Drugo kot drugo, v hip-hopu in funk slogih je naziv najboljši v državi, Evropi ali na svetu le zapis. V plesu ne obstaja stvar, kot je najboljši na svetu! Večino tistih, ki prejmejo naziv svetovnega ali državnega prvaka v IDO, lahko hitro porazi kakšen mladi plesalec v neki zakotni mali plesni bitki kjerkoli na svetu.
In kaj mu pomeni zmaga recimo na Juste Debout?
Juste Debout v obsegu, kot je zadnjih nekaj let, lahko plesalcu znatno spremeni življenje. Po zmagi v finalu v Parizu plesalce po navadi čaka potovanje po svetu (zmagovalčeve plesne delavnice, sojenje so zaželeni povsod in plače niso slabe), nekateri si tako odprejo vrata v gledališče. Zmagovalec prav tako prejme letno plačo v višini 2400 evrov (200 evrov na mesec) in postane član B&B Plesne agencije, katere lastnik je Bruce Ykanji (glavni organizator Jsute Debout dogodka). Če pa ne gledamo na zmago, lahko že cela izkušnja – od spoznavanja mase plesalcev, veliko pridobljenega, trenutkov na odru ali v ‘cypherju’ – spremeni nekemu plesalcu življenje.
Kaj na splošno občutiš ob slovenski plesni sceni? Kakšne energije te prevevajo?
Ob slovenski plesni sceni se počutim, kot da tukaj nisem doma. Toliko plesalcev premore Slovenija, a se v našem ‘cypherju’ lahko družimo s tako malim številom. Večina se jih skriva za vrati svojih plesnih šol in youtube trendov. To me na trenutke žalosti. Ampak komaj čakam, da naša mladina, ki raste z ljubeznijo do hip-hopa in znanja, nadaljuje zgodbo tistih, ki se trudijo širiti našo kulturo. To bo še ‘žurka’.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, ki je temu nasprotje, se pravi ne tako osrečujoče?
Pri plesu me najbolj osrečuje občutek glasbe in kako ples ta občutek nekajkrat pomnoži. Temu pa nasprotujejo vsi plesalci (oziroma ljudje, ki so s plesom na kakršenkoli način povezani), ki s svojimi dejanji samo zadovoljujejo svoje egoistične ali materialistične ideale, na ples in na družbo pa nikoli ne pomislijo.
Kaj bi počel v življenju, če ne bi plesalec? Kaj te še zanima poleg plesa?
Ja, počnem še veliko stvari poleg plesa; rišem, slikam, se ukvarjam z grafičnim oblikovanjem, delam tudi ‘beate, kadar najdem čas. Z vsemi temi stvarmi sem obseden in menim, da ima dan premalo ur (smeh). Poleg Urban Roofa sem tudi del produkcije EKŠN, kjer ‘zganjamo’ razne grafične, produkcijske, kinematografske, fotografske, oblikovalske vragolije z zelo resnim tonom kakovosti (smeh).
Uuuf, definitivno moji tečajniki in Urban Klan ekipa. Vsi tako hitro rastejo, da me je kdaj strah, da me bodo jutri prerasli (smeh). Vsega tega sem zelo vesel, ampak recimo, da moj živalski tekmovalni nagon dojema to kot spodbudo k rasti. Ne želim jih razočarati, ampak jim zmeraj dostavljti novo znanje in širiti umetniške kanale. Ne smeš spati. Zelo me spodbujajo tudi ljudje, ki se jih moj ples ali izdelek dotakne na kakršenkoli pozitiven način. Najbolj pa poskušam spodbujati mlade, v katerih vidim vsaj kanček želje. Za zdaj sem osredotočen na skupino Urban Klan (Nace Novak, Matej Ferlič, Niko Komac, Lia Lačen, Živa Jamnik, Maruša Jakopič, Taja Regen Veras in Sara Poček Conde), ki ji poskušam predstaviti hip-hop kulturo kot celoto. Tako v naši ekipi najdete plesalce, ‘beatmakerje’, risarje/slikarje, ‘beatboxerje’, raperje … in vsak ima za kakšno stvar večji zagon kot drugi. No, ples je seveda naša najmočnejša skupna točka.
Toliko enih ciljev imamo začrtanih za letos, da, ‘pfuuuu’ … En kup dogodkov, ki bodo pomagali pri rasti hip-hop kulturi (kidz battle, beatmaking battle, z Željkom Božičem pripravljava en dogodek, ki bo motiviral plesalce za odrske in kinematografske izdelke), preseliti Urban Roof športni center, tam ustvariti še udobnejše, kakovostnejše in večje prostore, narediti en kup umetniških izdelkov (video, predstave, tekmovanja …), dvigniti raven hip-hop in funk slogov sebi ter Sloveniji za 1000-krat ter še in še.
Imam jih en kup, ker tisti, ki živi z eno mislijo, ima kar nerodno življenje. Nimamo časa vseh brati, enega pa tudi ne bom pisal, ker me boste videli samo v luči tega (smeh).
Plesati pa je?
Projicirati občuteno.
