Dušan Vodlan praznuje 50 let dela na plesnem področju. Zato je obširen intervju v teh dneh ravno pravšnji.
Pozdravljen, Dušan in iztekajoče se leto je zate nekaj posebnega. Ko se izteče boš lahko dejal, da si aktiven plesni kreator že 50 let. Priznajva, da je to lepa doba. Kakšen je torej pogled na minulih 50 let plesnega kreiranja na različnih plesnih nivojih?
Ja, res je, v mojem življenju od otroških let sem se srečeval s športom in plesom v različnih športih kot tudi plesnih zvrsteh. Že od prvega razreda osnovne šole sem se vpisal v različne športne panoge in predvsem v gimnastiko, kjer sem vztrajal vseh osem let osnovne šole. Treniral sem orodno telovadbo v Partizanu Gaberje v Celju. Še danes mi takratni sotekmovalci radi rečjo, da se jaz celjski Cerar, saj je konj z ročaji bil moje najboljše in najljubše orodje. Bil sem večkrat tudi državni prvak v ‘Jugi’ (bivša država Jugoslavija op.u.) na tem orodju, na ostalih pa malo slabši, predvsem mi je težavo delal parter zaradi dolgih nog, no, pri konju z ročaji pa je bila to prednost. Krajše obdobje sem na osnovni šoli plesal tudi otroške folklorne plese. Ker sem imel zelo dober občutek za ritem in gibanje sem bil v vsem kar sem se lotil uspešen. Bil sem atlet, saj sem imel, v bližini kjer sem preživljal otroštvo atletski stadion. Skok v višino mi je bil zelo všeč, tudi tekel sem rad na različne razdalje, bil sem plavalec in še marsikaj mi ni bilo tuje, kar se tiče športa. In po končani osnovni šoli me je počasi prevzel ples.
Najprej sem se udeleževal tečajev družabnih plesov prav tako v Partizanu Gaberje, kamor je prihajal plesni učitelj Ludvik Simončič iz Maribora. Kar nekaj let sem se jih udeleževal in seveda plesne korake posameznih plesnih zvrsti dobro uporabljal na raznih plesnih prireditvah, ki so se takrat vrstile v Celju. Bil sem pogumen mladenič in sem marsikatero dekle tudi starejšo od sebe povabil na ples, da sva skupaj uživala v plesu in se imela preprosto lepo. Kasneje sem se udeležil tudi tečajev v Žalcu, ki jih je vodil Fredi Novak.
Leta 1974 me je prijatelj povabil na vajo celjske folklorne skupine. Kot vedno v življenju sem rad marsikaj poskusil in sprejemal razno razne izzive, sem tako tudi takrat odšel na prvo vajo. Bilo mi je všeč in ostal sem kar 15 let. Ob tem sem veliko nastopal in v celotni karieri nisem zamudil skoraj nobene vaje-treninga ali nastopa. Bil sem eden najboljših plesalcev in nastopal po Slovenije in celotni takratni Jugi ter drugod po Evropi. Ko sem odslužil vojni rok sem prevzel tudi mlado folklorno skupino in začel poučevati folklorne plese po Sloveniji, kjerkoli se je pokazala priložnost. Tako sem najprej pričel z vodenjem FS v Laškem, nato me je leta 1982 pot popeljala v Senovo in še drugam ter počasi širil folklorne plese po Posavju. Kasneje sem tem dodal še družabne plese. Takrat v tem prostoru ni bila razvita plesna dejavnost. Jaz sem jo postavil na zemljevid Slovenije in je Posavje počasi postalo eden najboljših plesnih centrov, če ne najboljši in je še sedaj med najboljšimi in največjimi. Po osmih letih delovanja le kot samostojni kulturni delavec, sem leta 1990 ustanovil današnji PK Lukec Krško in leta 2015 še PK Lukec Brežice in PK Lukec Sevnica.
Ples je tvoja usoda nimamo kaj. Se spomniš tistega prvega leta, ko si se začel aktivno plesno ukvarjati?
Seveda se spominjam in to z veseljem. Takrat sem bil zelo najstniški ter pri devetnajstih letih. Marsikaj mi je hodilo po glavi in sem bil brezskrben mladenič, ki mu je vse ‘ratovalo’. Užival sem vse dni na moč, saj sem se dobro zavedal, da ne bo noben dan več nazaj prišel. Imel sem dekleta in plesal, se zabaval v dolge noči z eno in nato z drugo in tako iz meseca v mesec, dokler nisem odšel k vojakom. Tudi med služenjem vojnega roka sem v Banja Luki hodil na vaje folklorne skupine s katero smo bili pobrateni z Celjsko folklorno skupino. Vojsko sem služil 14 mesecev, a sem se že po prvih treh mesecih uvrstil zaradi dobrih športnih rezultatov v športno četo. V tej četi smo bili sami športniki in smo imeli poseben status in ugodnosti kot so stalni izhodi poleg vsakodnevnih treningov, jaz skok v višino in v plavanju. Tako sem res bil več na atletskem stadionu ali v bazenu kot v kasarni. Čez dan sem v vojski treniral ob večerih pa plesal. Res sem se imel bogovsko in mi je rok hitro minil.
Plesal sem praktično noč in dan na tečajih in plesih. Nekaj sem že napisal pri prejšnjem vprašanju. V glavnem na to obdobje imam veliko zelo lepi spominov.
Od plesalca folklore do trenerja, od menedžerja do ustanovitelja PK Lukec Krško in nove plesne zveze UPZS. Vse se prepleta v tvojem življenju. Ali je prišlo vse tudi ob pravem času?
Sam se lahko opišem kot večnega romantika, ki ima rad razne izzive, ki je bil vedno in sem še zdaj pogumen in neustrašen in neusmiljen bojevnik miru, kralj-avanturist, popolnoma zdrav, dinamičen in poln zadovoljstva. Sem vitalen in krepak, zelo strasten in močan, čistih misli in mirnega duha ter z vizijo, ki vidi v temi in se nikoli nisem bal neuspeha. Ta misel me spremlja v dobrem in slabem in, ko mi je najbolj hudo, si jo večkrat ponovim in grem naprej še bolj odločen in neustrašen. Takšni kot sem jaz vidimo tisto, v kar verjamemo, večina ljudi pa verjame, le v tisto kar vidi. To je bistvena razlika med uspešnimi in neuspešnimi ljudmi. V vsem sem videl pozitivne učinke, čeprav se je v začetku zdelo neuresničljivo, se nisem nikoli predal, če je le bilo še vsaj malo upanja do uspeha. In tak sem še danes. Ko človek začenja novo pot, nov izziv, se vedno sprašuje, če bo šlo vse dobro, a je to izvedljivo, a mu bo uspelo? Najprej se ustavi že pri denarju. Joj, koliko bo treba denarja za uresničitev tega projekta, pa kje so primerni prostori in podobna vprašanja se vsakemu rojevajo ob začetkih. Jaz se nisem z ničemer podobnim ukvarjal. Samo začrtal sem si pot in sem jo pogumno utiral dan za dnem, do največjih uspehov. Tu moram poudariti, da sem 25 let delal v eni navadni baraki kjer je dvorana za treninge bila velika 10 x 8 metrov, toda v njej so se rojevali prvi državni in evropski prvaki.
Zase lahko rečem da sem mali multipraktik, saj ni stvari, ki je nisem vsaj poskusil izpeljati. V večini primerov mi je vse uspelo in se izpeljalo, kot sem načrtoval v mojem pestrem življenju. Še danes ne mirujem niti en dan. Vedno razmišljam in si kodram možgančke in planiram nove podvige. Spodbujam se na razne načine, predvsem pa s tem, ko si govorim, da sem najboljši plesalec med ekstremnimi kolesarji, za drugo leto pripravljam nov kolesarski podvig, da sem najboljši kolesar med plesalci. Veseli me, da sem z mojimi rokami in energijo, ki je v nas in okoli nas, pomagal ogromnemu številu ljudi. Ukvarjam se tudi z šamanizmom in vsakodnevno uporabljam indijansko medicino, razne metode samozdravljenja in zdravljenja drugih za moje boljše počutje. Zavedam se in verjamem, da to lahko vsak, le ozavestiti mora to. Zdravi sebe, zdravi druge!
Na kaj si pa najbolj ponosen, kaj so tisti največji plesni dosežki zaradi katerih ti še danes zaigra srce, ko se jih spomniš?
Najbolj se veselim osvojitev svetovnega prvenstva z malo step plesno skupino leta 2015. Dolgo let smo se vozili v Rieso na svetovna prvenstva v stepu. Osvojili smo nič koliko državnih prvenstev, evropskih prvenstev ter tretjih mest na svetovnih prvenstvih. Končno nam je uspelo tudi postati svetovni prvaki. Ampak to zato, ker sem z vrhunskimi plesalci delal zelo dobro in disciplinirano ter v treninge vpeljal tudi kondicijske priprave ter psihološke priprave z obvezno vizualizacijo točk tako za skupino kot solo točke ter v paru in triu. Tu je treba omeniti tudi to, da so na svetovnih prvenstvih vedno organizatorji in sodniki imeli sestanek in določali vrstni red. To je bila javna tajna in jaz sem to od samega začetka čutil in vedel. Analiziral sem vsa sojenja in tudi zase sodil in delal vrstni red. Analiza mi je pokazala, da so znali lepo nameščati končne uvrstitve. Počasi se je to odstiralo in so se določeni sodniki odpovedali takšnemu načinu ali pa so jih odstranili. Zato je bilo zelo težko premagovati tiste, ki so imeli takšno podporo v sodnikih. Po mojem je v WDSF (Mednarodna plesna zveza op.u.) in IDO (Mednarodna plesna zveza za moderne tekmovalne plese op.u.) še danes tako. No, že nekaj let se z njimi ne ukvarjam več in uživam v drugi svetovni zvezi in v novem našem združenju.
Seveda pa je poleg tega naslova, ki smo ga toliko let naskakovali, eden od mojih največjih uspehov in sem nanj ponosen do nebes in nazaj. To je nastop na vse ameriškem prvenstvu v stepu in sicer v meki plesa, mjuziklov na Broadwayu leta 2013. Še posebno me to spominja na mojo nepopustljivost pri ciljih, ki sem si jih v življenju postavljal in zastavljal. Nisem se predal, ko sta mi sinova dejala, da na tem festivalu ne morejo plesati plesalci od drugod, da je to vseameriško prvenstvo. Jaz se nisem predal kot nikoli v življenju pri postavljanju svojih ciljev in uresničitvijo mojih želja. Pisal sem jim in jim nas predstavil. Seveda sem kmalu dobil pričakovan odgovor. Da je pač to vseameriško prvenstvo in, da na tem tekmovanju še niso nastopili plesalci iz drugih držav. No, jaz sem jim takoj odgovoril in jim malo obširneje predstavil skupino in naše rezultate iz evropskih in svetovnih prvenstev. Odpisali so mi, če imam kakšne posnetke iz prvenstev in naj jim jih pošljem. Poslal sem jim posnetek in čez čas sem dobil odgovor, da smo sprejeti. Od samega začetka, ko sem izvedel prek interneta, da se vsako leto na Broadwayu srečujejo step plesalci iz vse Amerike sem verjel, da smo lahko izbrani. Prav gotovo smo bili edini na tem festivalu izven Amerike in tudi zadnji. Verjel sem v sebe in moje delo in seveda v vseh pet mladih vrhunskih step plesalcev.
Ponosen sem nase, da sem to mojo plesno pot zmogel kljub veliko preprekam in tudi polenom pod noge. Še posebno pa sem ponosen na oba moja sinova Sebastijana in Luko, ki to mojo zgodbo nadaljujeta in ni bolj srečnega človeka in ponosnega, da njegova otroka nadaljujeta to uspešno zgodbo, ki bo ostala za večno. Že imam dve vnukinji in oni sta zagotovilo, da bo tudi vsaj tretja generacija nadaljevala. Seveda pa ne smem pozabiti svojo ženo Zorko, ki je skrbela za vse ostalo kar smo mi trije rabili, da smo lahko bili uspešni.
Bil si tudi velik borec, lahko napišem kar Don Kihot slovenskega plesa v borbi z mlini na veter naše plesne zveze PZS. A si uvidel, da prepričanega ne prepričaš in si ustanovil še eno plesno zvezo, ki si utira pot na naši sceni. Saj se že ponavljam tudi jaz ampak zakaj se res nekaj ne spremeni na bolje?
Bom kratek in jedrnat saj je tema že prežvečena in ima dolg rep že tam od 90.-ih, ko sem prišel na prvi sestanek te zveze. In že takrat uvidel, da je to ena čudna združba. Na tem sestanku sem bil zgrožen ob poslušanju in blatenju drug druga s strani Ambroža (Tomaža op.u.) in Bohaka (Branka op.u.), ki sta se skoraj stepla za kateri klub bo tekmoval par Marič/Gerič. Eden je bil član PK Urške, eden pa PK Pingi. Tako je bilo vsa leta in je verjetno še danes, saj PZS vodijo še vedno isti ljudje kot takrat. Skozi leta udejstvovanja v PZS, WDSF in IDO sem se srečeval z nameščanjem rezultatov in favoriziranje plesalcev iz predvsem največjih klubov iz Ljubljane in Maribora, na svetovnem nivoju pa iz določenih držav. Zelo očitno je vse skupaj delovalo, a se ni upal nihče v to vtikati, ker so se bali povračilnih ukrepov, ki bi prav gotovo sledili. Seveda pa so klubi, ki so bili v špici ostali nemi, saj je njim tak sistem godil. Eno obdobje smo se trudili in ustanovili odbor za spremembe. A so ostali na svojih okopih kot že rečeno isti ljudje, ki niso dovolili nobenih sprememb. In nikoli ne bo na PZS drugače, ker si lepo vzgajajo svoje naslednike in kimavce. Zato pa je zmeraj manj plesalcev in predvsem so sekcijo standard in latin osiromašili skoraj do konca. Na zadnjih nekaj državnih prvenstvih so lahko našteli le 35 parov. V mojih najboljših časih sem samo v mojem klubu Lukec Krško treniral 39 parov. Zato sem moral razmišljati o vzporedni zvezi! Še prej pa sem ustanovil, kot sem že napisal, dva nova samostojna kluba. Že nekaj let se številke v vseh treh klubih držijo od 700 do 800 aktivnih članov, tečajnikov na leto v starosti od treh letnih otrok do najstarejših za katere skrbi 11 plesnih učiteljev in trenerjev.
S svojo plesno zvezo imaš kar precejšnje ambicije, kajne in tudi suport iz tujine. Kako prepričati plesalce in trenerje, da se udeležijo tudi tvojih tekmovanj, da nikogar ne ogrožaš?
Da bi bil malo drugačen sem ustanovil združenje in sicer leta 2020 Umetniško plesno združenje Slovenije, ki deluje na čisto drugih osnovah in predvsem z drugim sodniškim sistemom. Naš sistem ne dovoljuje nameščanja rezultatov in v katerega verjamejo vsi, od plesalcev do staršev kot tudi ostali ljubitelji plesa. V PZS se po vsakem državnem prvenstvu pritožujejo predvsem starši in seveda je stoka in joka ter jeze med razočaranimi plesalci veliko. To sem sam doživljal in videl, ko sem še bil med njimi in verjamem, da ni nič bolje še danes.
V združenju imamo trenutno 40 klubov z več kot 1500 plesalci. Naši najboljši plesalci se udeležujejo evropskih in svetovnih prvenstev pod okriljem WADF. Jaz delujem že 7 let kot mednarodni plesni sodnik in že tretje leto tudi kot podpredsednik v tej svetovni plesni zvezi. V naslednjem letu organiziramo marca tretje UPZS prvenstvo za Pokal Slovenije, ki bo v Šmarju pri Jelšah. Organizacijo smo zaupali Plesnemu studiu Zvončica iz Šmarja pri Jelšah. Junija pa sledi že peto UPZS državno prvenstvo Slovenije. Najverjetneje bo organizator PK Lukec Brežice, ki je edino do sedaj podalo kandidaturo.
Ne vem koga bi lahko naše Združenje ogrožalo, prej je to en dodatek k naši skupni dejavnosti. Ljubitelji plesne dejavnosti lahko zdaj izbirajo med športnim plesom in umetniškim, med različnima sistemoma sojenja, drugačno organizacijo in pristopom do plesalcev, trenerjev, sodnikom in končno do staršev, ki so edini pravi sponzorji slovenskega plesa. Brez njih ne bi bilo tako kot je. Jaz tega nikoli ne pozabim in sem jim neizmerno hvaležen za to podporo. S tem zagotavljajo svojim otrokom zdravo okolje in razvoj tako telesno kot tudi duhovno in seveda omogočajo razvoj plesne dejavnosti.
Letos si za svoje delo prejel tudi priznanje vaše občine in v Krškem si cenjen občan. Kako pa meniš te cenijo v slovenskem plesnem svetu?
Tako je, dobil sem zelo redko in najvišje priznanje, Zlati znak Občine Krško za življenjsko delo na področju plesne umetnosti v Krškem, Posavju in širše. Od tega priznanja je večja čast le še častni občan. Nikoli ne reci nikoli (smeh)!
Kot sem že omenil sem od vsega začetka opazil to njihovo, bom rekel kar plesno politiko in sem že ob mojih začetkih dobil slab občutek, da ni vse tako kot bi moralo biti v takšni zvezi. Poskušal sem se vključiti, a ni šlo. Danes pa me še bolj malo briga kako slovenski plesni svet mene obravnava ali kakšno mnenje ima o meni. Jaz sem šel svojo pot in kmalu sem dobil novo priliko. Ko zapreš ena vrata, se ti odprejo druga. Takoj ko sem spoznal poslanstvo in delovanje WADF ter predvsem predsednika g. Nilsa Hakana Carlsona, mimogrede, ki je tudi sam bil veliko let v WDSF in IDO tudi kot predsednik in eden od ustanoviteljev teh zvez, sem vedel, da je to prava stvar zame. Brez obotavljanja sem se jim pridružil in verjel, da bodo bolj spoštovali in cenili moje znanje in sposobnost. O tem sem že nekaj pisal in lahko samo še enkrat zagotovim, da mi je zelo lepo med WADF prijatelji. Septembra letos sem bil ponovno z njimi pet dni na svetovnem prvenstvu v Jablonecu na Češkem, začetek novembra pa tri dni v Upssali na Švedskem, kjer smo imeli evropsko prvenstvo tudi v različnih plesnih zvrsteh.
Si aktivni penzionist, ki je pred časom predal svojim sinovoma, plesne vajeti PK Lukec. Šola in klub sta torej v dobrih rokah?
Ja, pred nekaj leti nazaj smo se sestali v krogu družine in vse vajeti sem predal starejšemu sinu Sebastijanu, ki uspešno nadaljuje naprej po poti zmag in uspehov v ponos meni in vsem nam. Moram pa dodati, da sta se v naše skupno delo lepo vklopili tudi obe moji snahi Bojana in Tamara. Bojana je od letos tudi zaposlena v klubu in nam je zelo lepo in vse teče kot podmazano.
Sebastijan in Luka, jaz sem ju poimenovala Vodlan Brother’s sta bila odlična plesalca stepa, ki sta osvajala svetovne naslove. Kako ‘naporna’ pa je bila ta povezava ti kot oče in nekakšen mentor s sinovoma plesalcema?
Znali smo lepo usklajevati ti dve moji vlogi v njunem družinskem in športnem življenju. Nisem jima bil le oče, mentor, temveč tudi prvi trener v standardnih in latinskoameriških plesih, pozneje tudi v stepu, jazz danceu, show plesih. Seveda pa sem jima bil kot tudi ostalim organizator in predvsem sem jima pisal kondicijske treninge za vsak dan, meditacije in vizualizacije ter psihološke priprave za čim boljšo ter natančnejšo izvedbo plesnih točk. Verjel sem namreč, da je vse to pomembno za doseganje vrhunskih rezultatov. Priprave sem pisal tudi za vse druge vrhunske plesalke in plesalce na osnovi njihove pripravljenosti in zmožnosti. Vse to in še kaj zraven jim je omogočalo in koristilo v nadaljnjem življenju po končani plesni karieri in v družinskem življenju kot v službi za katero so doštudirali. Seveda sem pozneje posegal po najboljši domačih in tujih učiteljih, ki so na koncu dajali piko na i. Moram se pohvaliti, da so poleg Sebastijana in Luke tudi nekateri drugi ostali v plesnih vodah še danes. Moje delo je bilo tudi odkrivanje mladih talentov tako v plesu kot v glasbi in na modni pisti. Veliko teh talentov je uspelo in so dosegli svetovne rezultate na svojih področjih. Naj jih naštejem vsaj nekaj Vesna Stevanovič, Gregor Gramc, Vesna Vučajnk, Toni Sotošek, Rebeka Dremelj, Sanja Cerjak, Cili Patrol, Roman Abram…
Na družbenih omrežjih se rad pohvališ s svojo kuharijo. Od kje pa ta ljubezen?
Moja ljubezen do kuharije izhaja še iz mojih rosnih lahko rečem otroških let. Rad sem bil v kuhinji z mamo že v osnovni šoli in ji pomagal. Počasi sem kakšno jed tudi sam pripravil od začetka z mamino pomočjo. Ko sem bil starejši pa sem že vse pripravljal sam. Največ pa sem se spoznaval s kuhanjem v osnovno šolskem obdobju in tudi kasneje v srednji šoli Sebastijana in Luke. Takrat je njuna mami Zorka delala vsako dopoldne in jaz sem bil kot samostojni kulturni delavec dopoldan pretežno doma, saj sem treninge imel popoldan in zvečer. Tako sem jaz vsakodnevno kuhal za nas vse.
Rad imaš tudi potovanja, ki jih spretno povezuješ z udeležbo na tekmovanjih, kjer sodiš. Bi dejala, da je prišel čas za uživanje?
Res je, zdaj je to samo še uživanje in nadgradnja mojega delovanja na plesnem področju. Sodim kot uradni sodnik največja tekmovanja, kot so svetovna in evropska prvenstva in tudi pokalna prvenstva ter seveda razne festivale po vsej Evropi. Uživam pa tudi sam ali skupaj z ženo Zorko na potovanjih in dopustih. Sam pa se rad udeležujem tudi raznih šamanskih delavnic in se družim z šamani iz Peruja, Brazilije, Mehiki kjer sem bil z njimi po 14 dni in več, na Hrvaškem, Sloveniji, Italiji, Srbiji. To šamansko življenje je res zanimivo in pestro, predvsem pa mi daje moč za doseganje zadanih ciljev njihova medicina in njihovi obredi ter plesi.
Kaj želiš plesnim ustvarjalcem ob koncu leta in kaj želiš sebi?
Da bi bili predvsem zdravi in uspešni v svojem delovanju ter širili ljubezen do plesa kjerkoli lahko.
In zadnje vprašanje vsem mojim intervjuvancem. Zakaj se ukvarjati s plesom in kaj ples prinaša v tvoje življenje?
Mislim, da se ljudje premalo zavedajo kako zelo ples in plesanje tako v paru kot solo in v skupinah, deluje na telo in duha, oziroma um. Pri plesu, ki je v tem edinstven od vseh športov se vse skupine mišic razvijajo enakovredno, od mišic v stopalih vse do ramenskega obroča. Seveda se ob tem razvija tudi um, saj moramo pri plesu zelo dobro vedeti kako bomo naredili prvi korak in vse naslednje, si zapomniti koreografijo za deset standardnih in latinskoameriških plesov, ki so dolgi do dve minuti. Pri ostalih zvrsteh pa so koreografije še mnogo daljše in si jih je tudi treba zelo dobro zapomniti, da vse steče gladko. Naj vam bo ples način življenja, kot je bil in je še vedno, tudi meni.
Hvala in želim vse dobro!
