Pogovor s plesnim učiteljem Danijelom Mišonom, ki svoje različne plesne stile podaja na Plesni šoli Kazina v Ljubljani.
Dragi Daniel oziroma Dani, kot te kličemo od nekdaj, pozdravljen na našem portalu. Leto se bliža koncu in zaupaj nam po čem si ga boš zapomnil pa ni nujno, da je samo plesno področje omenjeno?
Najprej, hvala Barbra za vabilo. Z veseljem delim nekaj svojih pogledov, izkušenj, razmišljanj … s teboj in tvojimi zvestimi bralci/sledilci (kot je danes v trendu izraz).
Pravzaprav si vsako leto poskušam zapomniti po vsem lepem in prijetnem, kar je polnilo dni minulega (minulih) leta. V prvi vrsti so to vedno trenutki, preživeti z meni dragimi osebami, najsi bo to družina, dobri prijatelji, prijetni plesalci na mojih tečajih. Teh, zadnjih, je bilo letos res precej in nadvse vesel sem, da je bil skupaj preživeti čas več kot koristno in prijetno izkoriščen. Vsekakor pa mi bodo ostali v lepem spominu tudi letošnji kratki izleti, obiski razstav, muzejev, galerij in vsi nabrani vtisi, ki še dolgo tvorijo lepe spominčice.
Prihajaš iz Kazine in, če pogledam na kazinski spletni strani vidim, da si Kazinec od nekdaj. Sploh nikoli nisi zamenjal plesne šole ampak od takrat, ko si sam še plesal pa do danes, ko poučuješ, ostajaš zvezst Kazini. Zakaj takšna pripadnost?
Ko se je pričenjala moja plesna pot, pravzaprav niti ni bilo veliko izbire, za vse, ki nas folklora ni pritegnila, bi pa nekaj migali in plesali je bil vsekakor pravi naslov Kazina.
In leta so minevala, poskušal sem se najbolje vklopiti in izpolniti zadane naloge … poglej, in danes se tu pogovarjava o nekaj desetletjih! Dobro sem se počutil v ekipi ves ta čas (in še danes se), s Silvestro (Perčič, vodja PŠ Kazina op.u.) kot vodjo imava super odnos, lahko ustvarjam in rastem v tem okolju, pravzaprav nikoli nisem čutil potrebe da bi šel drugam. Nekateri prisegajo na menjavo delovnega okolja po določenem času, meni se to ni zdelo potrebno. Vsaka nova sezona je prinesla drugačne izzive, pa čeprav na precej znanem terenu.
Na Kazini si ‘zadolžen’ za paleto poučevanj različnih plesnih zvrsti in različnih starosti. Od najmlajših do starejših, od družabnih plesov preko zumbe do hiphopa… Čemu takšna raznolikost in kako se znajdeš v tej prijazni mešanici?
Včasih samega sebe zalotim z vprašanjem, zakaj se nisem bolj specializiral na enem področju, a pravzaprav mi je ravno ta raznolikost nadvse všeč, da se lahko znajdem v različnih plesnih stilih in zgodbah, ki jih tovrstno delo prinese. Za vsako starostno skupino poskušam najti tisti pravi način, s katerim bi se jim najbolj približal in predstavil ples kot prijetno obliko preživljanja prostega časa. Tudi če se kasneje odločijo za intenzivnejši pristop in zahtevnejše oblike treningov, jim poskušam na začetku vedno ponuditi način učenja, ki bi jim bil prijeten, zabaven. V kolikor se ob tem vzbujajo prijetni občutki in zanimanje, je učenje vsekakor lažje, predvsem pa prijetnejše. Všeč mi je raznoliko delo in pristop pri različnih starostnih skupinah. Pri najmlajših je potrebno veliko animacije in jih preko različnih poti pripeljati do želenega cilja. Tudi pri ostalih starostnih skupinah je podobno, le pristop mora biti drugačen, prilagojen. Ne bi mogel izpostaviti zgolj ene skupine, všeč mi je njihov raznolik odziv, komunikacija, način sprejemanja …
Kdaj pa si začutil in zakaj, da te je poklicalo poučevanje in ne recimo koreografiranje?
Z ustvarjanjem koreografij se sicer ukvarjam na bolj rekreativnem nivoju, za moje skupine najmlajših, vse tečajnike in moje seniorje. In to mi je ves čas kar zadostovalo. Zahtevnejših, tekmovalnih koreografij se nisem polotil, ker so to delo odlično opravili že moji sodelavci, prav tako me aktivna udeležba v tekmovalnem smislu prav zares ni razveseljevala že v času, ko sem se še sam pojavljal v vlogi tekmovalca. V poučevanju pa vidim še toliko možnosti, kako in na kakšne načine lahko prenašam svoje znanje. Priznam, da vedno ni bilo tako. Na začetku sem bolj sledil napotkom, navodilom in nekako zgolj prenašal poprej naučeno. Z izkušnjami pa je rastel in se oblikoval meni lasten način podajanja, ki ni vedno zgolj prikaz zaporedja korakov. Prav toliko kot sem jaz učil svoje plesalce, so tudi oni mene, čeprav nezavedno.
Zdi se mi pa, da nisi del tekmovalne energije/histerije, če karikiram ampak tekmovanja spremljaš od daleč oz. od blizu, ko se tvoji pedagoški kolegi s plesalci pripravljajo nanje. Kako vibriraš ob teh tekmovalnih energijah, ki nas prevevajo vsakodnevno?
Kot ‘zunanji opazovalec’ se zavedam, da v kopici različnih interesov tudi ta del mora živeti in biti prisoten. Kolikor je v moji moči in znanju, sodelujem v opažanjih pri nastanku koreografij ekipnih kolegov, delim svoje mnenje, včasih celo posredujem ideje glede glasbe, za katero se mi zdi, da bi delovala v povezavi z določenimi gibi in koraki, mnenje glede kostumov, pa tudi lepljenje in šivanje bleščic mi ni povsem tuje. Če se razpored tekem ne prekriva ravno z mojimi urniki, pa se z veseljem udeležim ogleda tekme in (največkrat kar navdušenem) spremljanju stvaritev, tako mojih kolegov kot ostalih koreografov.
Kako se je spemenilo poučevanje plesa od tvojih začetkov pa do danes? V čem opazaš največjo razliko in kako se ‘spopadaš’ s tem?
Kot vse stvari okoli nas, smo se skozi leta spreminjali, razvijali in odraščali tudi mi in naši plesalci. Osnovno poslanstvo in vizija ostajata enaka, prilagajamo pa se novim trendom in smernicam. Danes se vse odvija in spreminja hitreje. Vse je nekako na dosegu roke ali pa klika na računalniku, oziroma dotika na zaslonu mobilne naprave. A sem hkrati neizmerno vesel, da pristnega osebnega stika, ki ga ustvarjamo pri našem delu, internet, umetna inteligenca in tehnološki napredek ne bo nikoli enakovredno zamenjal ali nadomestil. Mislim, da zelo uspešno ohranjamo plesni duh živ.
Praviš, da je ples tvoj dream job. Pa nam obrazloži zakaj je to sanjska služba, ki se verjetno nikoli ne konča?
Obkrožajo me prijetne osebe, željne sprejemati kar jim lahko ponudim. Preplet znanja, izkušenj, pogledov na ples, včasih pa zgolj trenutnih občutkov ali odsevov dneva. Res se razdajamo vsak trenutek, preživet v dvorani, a hkrati prav tako sprejemamo neverjetno veliko nazaj. In ko se ljudje malce odprejo in so pripravljeni deliti svoja občutja, ko se ti zaupajo, ko slišim, kaj vse lepega jim je dal ples in naši skupaj preživeti trenutki v dvorani, pred in po plesni uri….
In ko sam pogledam v preteklost in kaj vse smo skupaj ustvarili – vau! – po vseh teh letih še vedno smatram, da imam dream job.
Brez dvoma si tudi aktiven gledalec/obiskovalec plesnih predstav sploh, če gre za Cirque du Soleil. V čem te ta skupina navdušuje in napiši nam koliko njihovih predstav si videl in katera ti manjka?
Rad povem, da me še vedno pred ogledom njihove predstave prevzame neko vznemirjenje in prijetno pričakovanje, kam ali pa v kakšno zgodbo me bodo uspeli odpeljati tokrat. Še danes me očarajo z neverjetno zmesjo umetnosti, glasbe, giba in sposobnostmi človeškega telesa. Preplet vsega omenjenega je zame še vedno vstopnica v čudoviti domišljijski svet.
Ko v mislih skočim leta nazaj, odkar sem prvič slišal za njih in poskušam prešteti vse videne predstave, mi preprosto zmanjkuje prstov na rokah. Nekaj meni tako dragih pa sem imel priliko videti celo večkrat. Priznam pa, da mi v naboru predstav manjka nekaj tistih, ki so bile namenjene zgolj azijskemu delu sveta in niso niti popotovale naokrog, ter nekaj njih, ki so vezane zgolj na krajše časovno obdobje (božično novoletni čas in njihova predstava ‘Wintuk’ in ’twas the night before… ter poletna pojavljanja na apeninskem polotoku).
A kljub temu me veseli misel, da sem imel priliko videti kar nekaj predstav, ki so jih žal za vedno umaknili s svojega repertoarja (vključno s predstavo “Zarkana”, za katero je kostume pripravil Alan Hranitelj, pa homage Elvisu in The Beatles s predstavo ‘Viva Elvis in ‘Love’, poklon Hollywood-u in vsem ustvarjalcem s predstavo ‘Iris‘, pa senzualni ‘Zumanity‘ in nepozabna ‘La Nouba‘). Ha, ha, ko takole iz spomina vlečem vse videno, se mi zdi da si tudi s prsti na nogah ne bi dovolj pomagal!
Kaj pa te prepriča na odru, pa ne mislim samo na CDS, ampak na splošno, ko se kot gledalec vsedeš med publiko?
Pravzaprav zelo težko opišem kaj je tisto in katere so prave besede, ki bi to lahko zajele. Vsekakor meni prijetna povezanost glasbe in giba in tisto nekaj, tako težko opisljivo, kar mi vzbudi ‘goose bumps’ (mravljince (op.u.).
Nam lahko poveš kaj je tisto, ki te pri plesu še vedno najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najlepše je vsekakor videti nasmejane obraze in zadovoljne izraze tečajnikov, ne glede na njihovo starost. Pa seveda risbice in ročno spisane zahvale najmlajših. In iskrive pripovedi mamic, ki so kot male deklice prihajale na plesne urice k meni, danes pa zadovoljno pripeljejo že svoje malčke. Najtežja so prilagajanja in iskanje prave poti, ki bi ustrezala večini. Različne osebnosti, različne želje, hotenja, pričakovanja in znotraj tega vrtinca si ti – plesni učitelj.
Kdaj je Dani najbolj zadovoljen in kaj takrat reče na ves glas?
Znajo biti različne situacije. Ob krožniku dobrih testenin, ko nazdravimo v družbi ljubih oseb, v toplem prijateljskem objemu, na krajih, kjer me razvajajo čudoviti pogledi in razgledi, po zaključeni vaji, polni dobre energije. Ponavadi vzkliknem preprosto: ‘Joj, kolk je men’ lepo’!
Če bi zavrtel čas nazaj bi se ponovno odločil za ples in plesni dream job ali bi bilo kaj drugega?
Glede na to da je v meni biva delček ‘control freak-a’ in, da se bolje počutim v predvidljivem okolju, bom rekel da bi ubral kar enako pot.
Plesati pa je?
Živeti, sanjati, dihati, veseliti se,kričati, preskočiti v druge svetove pa tudi obstati, prisluhniti, umiriti, prepustiti…
Hvala in vse dobro.
