Ob premieri pripovednega baleta Veliki Gatsby v koreografiji Lea Mujića in izvedbi ljubljanskega baleta
Na Velikem odru ljubljanske Opere je bila 7. novembra uprizorjena prva baletna premiera nove sezone, Veliki Gatsby, po romanu ameriškega pisatelja Francisa Scotta Fitzgeralda (1896−1940) in v odrski priredbi ter koreografiji hrvaškega koreografa Lea Mujića. Baletna postavitev popularnega romana na ljubljanskem odru pa ni bila prva, saj je pred tremi leti (6. 11.) na odru Mestnega gledališča Ljubljana stekla dramska adaptacija Ivice Buljana. In če k našima dvema izvedbama prištejemo še dve filmski uspešnici, eno iz leta 1974 z Robertom Redfordom in in drugo iz leta 2013 z Leonardom di Caprijem v glavni vlogi, kaže na vsebinsko popularnost tega Fitzgeraldovega dela, ki mu ob izidu (1925) kritika ni bila ravno naklonjena, delo pa postalo popularno ob drugi svetovni vojni po pisateljevi smrti, ki je v roman vtisnil svoje življenjske nazore ter poti, bil pa sanjač kot glavni lik romana Jay Gatsby.
Tudi Leo Mujić s svojo novo baletno različico, z baletnim spektaklom Velik Gatsby ne gostuje prvič na ljubljanskem baletnem odru, že leta 2006 je postavil svojo koreografijo na temo ženskega principa, She is Missing, v baletnem večeru Yin & Yang. Sodeloval je tudi z mariborskim baletom, predvsem pa uspešno v koreografskem, dramskem in glasbenem tandemu z mariborsko koreografinjo Valentino Turcu.
Po zaključenem baletnem šolanju v Beogradu je Mujić diplomiral na L´Ecole-atelier Rudra Béjart v Lozani in takoj začel svojo solistično plesno pot v znanih evropskih plesnih skupinah, zadnja leta se posveča svoji koreografski žilici in je po prvem gostovanju v ljubljanskem baletu leta 2008 tudi prvič gostoval v Zagrebu.
Dramski balet Veliki Gatsby v Mujićevi koreografiji sledi izvirni vsebini romana, kot je pojasnil na novinarski konferenci, vsebinsko pa se oblikuje v skicah, ki se neopazno prelivajo iz ene v drugo, kot bi se listale strani romana ali pač vsebino kadriralo. Čas med obema svetovnima vojnama je bil čas prohibicije, kriminala, vzpona mafije, tudi tehnološkega napredka, predvsem pa čas brez jasnih ciljev, ko se je v novo nastopajoči družbi hlastalo po hitrem ter lahkem zaslužku.
Predstava se začne z Gatsbyjevim prijateljem Nickom Carawayem (Lukas Bareman), ki se povsem povožen znajde pri psihiatru s svojo zgodbo o Gatsbyju, ko mu ta svetuje, naj svoja doživetja spravi v pisno obliko. In se na sceni sledi Nickovi zgodbi, ki iz province prispe v veliko mesto novodobnih nebotičnikov ter sreča sestrično Daisy Buchanan (Tjaša Kmetec) in njeno prijateljico Jordan Baker (Ritta Pollacchi, v alternaciji Marin Ino).
Daisy je poročena z bogatim Tomom Buchananom (Petar Đorčevski), ki pa ima ljubico, kar ni bila nikakršna skrivnost. Tom in Nick se odpeljeta na podeželje do garaže Georgea B. Wilsona (Lukas Zuschlag, Filip Viljušič), moža Tomove ljubice Myrtle Wilson (Yaman Kelemet). Tudi se oba skupaj z Myrtle vrneta domov v velemesto, kjer jih čaka razkošna zabava pri sosedu Gatsbyju.
In se skrivnostni Gatsby (István Baker k. g.) ob pomoči Nicka znova sreča s svojo nekdanjo ljubeznijo Daisy, ki jo je zapustil zavoljo služenja vojske ter želje po bogastvu, ki ga je − tako kot vsa družba na njegovih zabavah − osvojil ter pridobil z nečednimi posli tistih dni. Njegova Daisy pa se medtem omožila z bogatim Tomom, ob njunem ponovnem snidenju tudi na novo zaživi obujena ljubezen, kar sproži nove zaplete med glavnimi akterji. Kar v drugem dejanju pripelje do smrti Myrtle pod kolesjem Gatsbyjevega avta, ki ga je vozila Daisy. Ljubosumen in obupan Myrtlin mož pa ustreli Gatsbyja, saj misli, da je on vozil usodni avto, ko sta v hitrostih štirikolesnikov tekmovala s Tomom. Skrivnost o vzroku smrti povožene Myrtle ostane v družini Buchanan, ki zapusti mesto še pred Gatsbyjevim pogrebom; sicer pa je resnica zapisana v Nickovi zgodbi.
Avtomobilski reflektorji tudi resnično osvetlijo oder v scenografski domislici Stefana Katunarja in ob svetlobni iluziji Aleksandra Čavleka, ki sta stalna člana koreografove odrske ekipe, tako kot kostumografinja Manuela Paladin Šabanović in dramaturg Bálint Rauscher. Scena je umetniško oblikovana v siju efektne osvetlitve, je novodobno mobilna, ko odpira prostor plesu v veliki dvorani ali sceni, tudi ko zaokroži intimna srečanja. Kostumografija je bogat odsev modnih trendov takratne petične družbe, ob mondenih plisejih ter oblekah brez pasu, ženskih in moških klobukih in značilnih pričeskah, ki ljubko zaokrožijo glavo ter razgalijo obrazno mimiko.
Koreografija se snuje na bogati glasbeni dediščini tistih ameriških dni, ki se je oplajala z izvirnimi plesi narodov in celin, ko se je hitelo na zahod, v deželo novih sanj. To so časi vsesplošnega novega razcveta tako v umetnosti kot v tehnologiji med dvema svetovnima vojnama. Umetnost glasbe in plesa pa navdihujejo nove stilne oblike ter ritmi, ki se globoko vtisnejo v nov povojni čas in življenjski slog, o katerih nepoučeni še danes menijo, da so odkritja naše dobe, kar še zlasti velja za ples. Tako ob izbrani glasbi Philipa Glassa, Leonarda Bernsteina, Georgea Gershwina, Samuela Barbera, Glenna Millerja in Georgea Whitefielda Chadwicka koreograf snuje dramatiko časa pred drugo svetovno vojno v sanjskih ZDA.
Leo Mujić je obogaten gibalni jezik frekvenc ter plesnih brzic in atrakcij izvedbe oplajal še z dvema gostujočima akrobatoma, Gregorjem Turkom in Luko Bojancem, celo korake charlestona skušal umestiti v takt džeza, kar je sicer težko, vendar se je le zgodilo. Množica pleše v vse smeri, tudi se sočasno ponavljajo kratke sekvence korakov: naprej, nazaj ali pač po diagonali, kar še posebej strni gostoto razigranih gostov, med njimi prepoznani tudi glavni liki, in je okoli trideset plesalcev poimensko izpisano na listi vlog poleg ansambla, ki je v prvem dejanju ves čas aktiviran, torej prisoten na uživaški Gatsbyjevi zabavi: Chie Kato, Emillie Tassinari, Neža Rus, Lara Flegar, Metka Beguš, Tasja Šarler, Mariša Nač, Urša Vidmar, Barbara Marič, Katja Romšek k. g., Mateja Železnik, Johanne Monfret, Diana Radić, Flavija Žagar k. g., Yuki Seki, Yujin Muraishi, Filippo Jorio, Matteo Moretto k. g., Filip Viljušić, Uroš Škaper k. g., Sebastian Held k. g., nekateri člani ansambla pa so še pokrivali dane vloge, kot npr. Urša Vidmar in Romana Kmetič kot nenadomestljivi dvojčici opravljivki.
Po odru je ‘špancirala’ tudi operna diva (Monica Maja Dedovič), ki je s svojim neslišnim glasom nazorno opredelila neverbalno odrsko komunikacijo, kar ples je in so tudi koraki ter geste impozantne dive. Tjaša Kmetec je ob svojem Istvánu Simonu očarljivo odplesala plaho žensko vlogo Daisy, on pa bil dorečen plesni ljubimec, tudi zrelo oblikovan skrivnostni Gatsby. Petar Đorčevski je v vlogi Daisynega moža moral kazati dva povsem različna obraza, najprej kot glavar družine, pa čeprav z ljubico ob strani, ko pa še žena Daisy pridobi pospešen srčni utrip, se prelevi v ljubosumnega ter maščevalnega soproga, ki klečeplazi za svojo nezvesto ženo. V množici odličnih plesnih bravur izstopata poleg glavnih junakov tako Rita Pollacchi (Jordan Baker) s svojo plesno vedrino kot Hugo Mbeng (Meyer Wolfsheim), plesalec, ki vidno uživa v dobrem starem plesnem džezu, in pa petični Filipo Jorio (glavni plesalec v baru). V ospredje je s svojo džezovsko noto prišel tudi Gregor Guštin (Fant za druge), tudi nadvse elegantna v svoji plesni izvedbi Yaman Kelemet in pa mladostna Ana Klašnja (Catherine) ob vabljivih pogledih in nasmeških, ki zna svoj del odra kar srčno osvetliti. Hvala za odličnost plesne izvedbe gre nedvomno celotnemu ljubljanskemu baletnemu ansamblu kot tudi asistentom koreografije: Mojci Kalar Simić, Vikorju Isajčevu, Regini Križaj, ki so skupaj z Leom Mujićem znali plesnemu timu vnesti plesni dih, novo plesno iskro, ko je njihov ples na sceni oživel, plesalci pa vidno uživali v danih vlogah.
Navdušil in presenetil je v svoji veliki vlogi (Nick) mladi belgijski plesalec Lukas Bareman, in to s svojo pristno izpovedno noto kot tudi izvrstno plesno formo. Posebno pohvalo si zasluži tudi Lukas Zuschlag, ki je znova izvirno oblikoval ter veličastno odigral svojo plesno vlogo. Deloval je kot oaza miru, kot blagor za dušo v množici utripajočih plesnih brzic ter frekvenc, tudi se znova izkazal kot zrel dramski igralec, ki vsako vlogo na novo oblikuje ter živi; Zuschlag ne igra ali pleše svoje vloge, on je v danem času vloga sama.
Po hlastanju za užitki oziroma za plesom v prvem dejanju se v drugem dejanju sledi poglobljeni dramatiki medsebojnih odnosov, ki na koncu pripeljejo do smrti ter umora. Za svoj nov koreografski podvig in plesni spektakel je Mujić podaljšal baletni oder vse do odprtine za orkester, ko se iz preostanka odprtine skrivnostno dvigajo barviti petičneži, ki so jih posipali še z zlatim prahom. Gledalci so odlično sprejeli Mujićev dramski balet Veliki Gatsby, tudi nastopajoče skušali nagraditi z aplavzom na odprti sceni, kar je bilo praktično nemogoče ob hitrostnem utripu scenskih menjav.
Dramski balet Veliki Gatsby v koreografski postavitvi Lea Mujića se izkaže za velik umetniški zalogaj, tudi barvit baletni spektakel naših dni.
