Z veseljem sem naredil skok v plesno predstavo Bikec Ferdinand v koreografiji Siniše Bukinca in izkoristil priložnost ter z njim naredil še kratek intervju. Sinišo Bukinca kljub hudi poškodbi desne rame nič ne ustavi. Operiran je bil novembra lani, in kot pravi, od takrat naprej trenira bolj premišljeno in z več intuicije, ter dodaja, da se pravi plesalci ne poškodujemo na delu, ampak izven, po neumnosti. Med drugim je letos pripravil koreografijo ”Vse, kar mi ostane” na Sočo Iztoka Mlakarja, ki jo želi predstaviti na festivalu Lent v Mariboru, z Dano Petretič sta naredila ”Slapove” na glasbo Franza Liszta. Poleg minimaliziranih baletnih predstav Pepelka in Bikec Ferdinand potrebujeta uspešno izvedbo in produkcijo še enega projekta, da bosta lahko znova kotirala pri sredstvih ministrstva za kulturo za letne projekte. Siniša je prepričan, da so vsi ustvarjalci pod pritiskom: "Prijavitelji smo obravnavani kot tovarna projektov, umetnost pa k sreči ne nastaja na tekočem traku. To naglico, omejenost in posledične primanjkljaje čutim, ko gledam subvencionirane predstave." Nov plesni projekt, ki ga Siniša pripravlja za lokalno občinstvo, bo v znamenju etičnega petja in glasbe s pridihom sodobnosti. Mi pa upamo, da ga bomo lahko videli tudi drugod po Sloveniji.
Art dance studio Portorož (ADSP) sva z Dano Petretič ustanovila oktobra leta 2007. Pri tem ni bilo nobene tržne naravnanosti, pa tudi nisva izvajala ne raziskav ne reklamnih obračunavanj s konkurenco ali česa podobnega, kar bi spadalo k ustanavljanju biznisa. To prav gotovo odstopa od meščanske prakse, kjer je vsaj meni ples videti kot en neskončen boj za: prostor, lokacijo, termine, stranke (plesalce), prestiž, sredstva, priznanje koncepta (smisla ukvarjanja s plesom), privrženost publicistov itd. V ADSP smo veseli vseh in vsakogar, ki se na lasten način in v pozitivnem duhu s plesom ukvarjajo in ga negujejo. Teh načinov pa je veliko. Plesno šolo morda, ampak studia človek ne gre ustanavljati zato, ker bi čutil potrebo po poučevanju. Ko enkrat najdemo varen okvir, v katerem lahko ples obstaja, se razvija, raziskuje in osvobaja (to omenjam zato, ker klubski mentorji neradi dovolijo svojim amaterskim plesalcem sodelovati in se izobraževati drugod), je vseeno. Včasih si težko pojasnim, kdo je učitelj, kdo koreograf; kdo narekuje, kdo odkriva. Pomembno je biti zraven. Če pa vztrajam pri uresničevanju fiksnih idej, potem nujno kdo izpade iz igre. Učitelj se že po zakonih narave in družbe ne more enako ukvarjati z vsemi člani skupine ne glede na to, kako izenačeni so po znanju in spretnostih, kaj šele takrat, ko to niso. Nekdo ustreza kriterijem, drugi jih presega ali pa še ne zadovoljuje. Ko je plesalec angažiran v koreografiji, lahko zablesti le toliko, kot to omogoča njegova naloga, več ne. Lahko pa manj. Na koncu bo plesalec uspešen toliko, kolikor bo pripravljen za to delati sam, ne da bi ga priganjali. Zato se v ADSP trudimo, da bi čim več uporabnikov programa naučili, kako naj sami določajo kriterije svojega delovanja, učiteljeva naloga pa je, da kriterij oceni, ustvari vloge in jih primerno razdeli po marljivosti, zagnanosti in osebnem napredku. Da ne bo pomote, učiteljeva pričakovanja in zahteve morajo zmeraj presegati trenutno stanje plesalcev, saj le tako omogoči njihovo napredovanje. Včasih se pri nas zdi, kot da učitelj z zvrhanim krožnikom mleka teče maraton…, ne uspe zmeraj. Ko pa uspe, je zadovoljstvo neizmerno in večstransko.
V ADSP radi ustvarjamo plesne predstave, kjer učenci poleg uresničevanja lastnih vlog lahko vidijo pomen drugih dejavnosti, ki spremljajo nastanek predstave. Kostumi, rekviziti, luč, scena, plesna podlaga, žanr glasbe, zahtevnost koreografij. Ko se ‘Alica’ sprehodi po čudežni deželi, ji prav gotovo ne bo zmanjkalo namigov, idej in rešitev, če bi nekoč sama želela ustvariti drugačno pravljico. Morda usmerjenost h gledališču izvira iz želje in razumevanja klišeja, ko plesalec opravi avdicijo in se zaposli v plesni kompaniji. Zase lahko trdim, da mi takšno življenje ne bi bilo ves čas všeč oziroma se v njem ne bi znašel. Zanima me veliko stvari in bi marsikatero moral zavoljo gledališkega življenja zanemariti. Vendar pa nepopisno uživam, ko sem kje angažiran (za določen čas), v družbi na ples osredotočenih plesalcev. Takrat nastajajo čudeži, ki jih kot gledalec ne morem enakovredno doživeti. In to si želim prenašati na druge in jim omogočiti občutiti vsaj del teh prijetnih izkušenj
Oba sta še aktivna plesalca. Kako usklajujeta vse obveznosti?
Res, z Dano sva še oba aktivna plesalca, ampak v veliki meri urnike prilagajava delu v studiu. Dopoldan vadiva sama ali s kolegi, popoldan učiva. Glavo imava vedno v plesu in glasbi, se pa najde tudi čas za odmik in počitek. To je nujno.
Plesalec, koreograf ali pedagog?
Ples je močno razgiban in ljubosumen svet. Kritik je večno skoraj zadovoljen gledalec-prestreznik, plesalec je večno skoraj nezadovoljen akter, učitelj je sploh z učenci večno nezadovoljen mojster (saj zadovoljen učitelj izniči odnos učenec-učitelj), gledalec je zmeraj zadovoljen (oz. se mu na predstavi zmeraj kaj pripeti), koreograf … kaj pa vem, najrajši sem plesalec pri koreografu z navdihom. Si pa ne predstavljam uživati v tem, če si ne bi prizadeval dobro počutiti tudi v vseh ostalih vlogah.
Idejo in naročilo za plesno uprizoritev Bikca Ferdinanda sem dobil od vodje Gledališča Koper, režiserke Katje Pegan, ki aktivno vpliva in sodeluje pri oblikovanju moje plesne poti. Njene izkušnje na področju gledališke umetnosti dojemam kot vrelec obrtne modrosti, ki me nemalokrat prizemlji, a hkrati ne poreže kril. Rad ustvarjam dela, ki rezonirajo s publiko, režiserka Katja Pegan pa strokovno poskrbi, da vsi elementi gledališča in soustvarjalci predstave delujejo povezano. V predstavi smo Angelo Menolascina, italijanski baletni plesalec, ki po srečnem naključju sedaj živi v Kopru in dela v Veroni, Jure Gostinčar, avtohtoni Koprčan in znan obraz iz Kjara’s Dance Project ima glavno vlogo in midva z Dano Petretič. Matevž Česen, plesalec in trener iz Bolera LJ., ki mi je v preteklih letih že večkrat profesionalno priskočil na pomoč, in Joseph Cane, britanski baletnik iz HNK Ivan Zajec iz Rijeke pa sta bila druga zasedba za enega od bikov in matadorja. Rok Kleva je narisal slike za sceno, vrhunski igralec Boris Cavazza pa je prispeval očarljivi glas za spremni tekst. Oblekla nas je Ana Matijevič, rogove za bike je izdelal Tadej Paravan (zelo pomembno delo), plesali pa smo na izvrstno glasbo Mirka Vuksanoviča. V zakulisju nam pomaga Kaja Pinter. Za dramaturgijo je poskrbel Miha Trefalt, osvetlil pa nas je Jaka Varmuž. Plesni scenarij in video sem izdelal sam, veseli pa me, da sem lahko z vsemi soustvarjalci odprto komuniciral in predlagal zamisli. Ta zgodba Munra Leafa, ki jo poznamo predvsem iz ameriške risanke, je eno najčistejših sporočil miru, ki je precej aktualno zlasti danes. Veseli me, da bo tudi ta zgodba del moje kariere. Prepričan sem, da je še veliko nenavadnih in pomembnih del, ki še čakajo na svojo odrsko uprizoritev.
Prav nesmisel doseganja popolnosti je bistveno gonilo, da pri tem vztrajam. Še zdaleč nisem popoln, a le v stanju doseganja lahko ločim med kvaliteto in pretvarjanjem, legitimno ocenjujem in brez zadržkov uživam v dobrih plesnih izdelkih. Če je izdelek res dober, potem zorni kot ne igra bistvenega pomena, ampak posameznikova potreba.
