Tri sestre in spletni Informans Anton Podbevšek Teatra

Tri sestre (foto: Barbara Čeferin)

Koreograf in režiser Treh sester Gregor Luštek in predstavitev progama kar online.

Prva spletna plesna premiera novega leta 2021 je bila na ogled 21. januarja ob 20. uri v živo na Tretjem odru Anton Podbevšek Teatra Novo mesto v koprodukciji APT & Plesni Teater Ljubljana; ko se je odpirala koda in sem se prijavljala k ogledu predstave Tri sestre na spletnem Tretjem odru.

Tri sestre


Mednarodni plesni projekt Tri Sestre je nastal v režiji in koreografiji Gregorja Luštka, v dramaturgiji Matica Svetine, ob asistentki koreografa Kaji Lorenci in asistentu režije Jušu Zidarju ter v sodelovanju s produkcijsko ekipo APT. Po premieri sta sledili še dve spletni ponovitvi 22., ko je bil tudi ogled, in 23. Nastopile pa plesalke, performerke, ki so doprinesle k mednarodni zaznavi projekta: Bettina Földesi, Rosella Pellicciotti in Kristýna Šajtošova, ko vsaka prihaja z različnih evropskih strani. V mednarodnem projektu Tri sestre je pomembno vlogo v živo odigral tudi glasbenik in pevec Žigan Krajnčan ter pisec besedila, sicer dobro prepoznaven plesalec, pedagog in koreograf, ki je skupaj s soavtorjem Brankom Rožmanom zasnoval glasbeni okvir projekta.

Še preden se je uzrla luč, je bilo v ozadju zaslišati glasove, tudi zvočno šumenje, nato pa le zasijal sobni žarek, ki osvetli domnevni dnevni prostor, v katerega vstopijo tri mlade ženske (oblikovalca svetlobe: Juš Zidar, Simon Žižek).

V tej prvi sceni se kar zazna dimenzija časa, ki teče in za trenutek obstane, ko v ospredje sili negotovost. Je v zraku vsakdana, časa? Tako tri mlade ženske, plesalke in akterke s svojim vstopom v to bivalno sceno le opomnijo na Čehove Tri sestre, ne po kostumih ali likih pisateljeve dobe, temveč po nelagodju in vpetosti, ki se nekam čudno širi po prostoru. Soba je videti prostrana, je gola, prazna: na steni visi okvir slike, je slika in so kabli, posuti po tleh, ter mikrofoni ob strani (oblikovanje kreative: Eva Mlinar). One tri pa vsakdanje odete v vadbeni opremi, le Kristýno krasi vrv okoli pasu, ki se z dveh strani spušča skoraj do tal, ko na vsaki strani visi po en rdeč čeveljček. Je na poti ali pa sporoča svoje hrepenenje po spremembi, kot je ga zaznati pri Čehovih treh sestrah? V domačnosti intime pa steče njihovo prijateljevanje ob poplesavanju nemih rok, ki se spletajo, lomijo, vihrajo in se oblikuje razpoznavno prijateljsko vzdušje treh tujk, ki jih je srce pripeljalo vse do odra APT. Ko pa se gestikulacije prevesijo v besede, stečejo njihove intimne zgodbe, o dedku, ki je velik mož s plešasto glavo, o tem, kako sta se spoznala v baru, ko ga je zagledala, pa o spominih na silvestrovo v korakih valčka, tudi se razprejo korenine, prepletene s ciganskim rodom. Prijetno in gibko je zasnovan ta neposredni pogovor plesalk in avtoric, ki se še mladostno nadgradi z njihovim uglašenim petjem.

Navkljub dogajanju pa dramaturgija nekam dolgovezno vijuga v linearnem toku zaporedij, vse dokler se ne zgodi dramski pretres, višinska ostrica, ki ostro zareže v dano ustaljenost bivanja. Ko se v siju svetlobe zagleda obličje Žigana v glasbenem okviru s slušalkami na ušesih in se sledi njegovi viziji čutne omame, tudi prodornim višavam njegovega glasu, kompoziciji vesolja, ki zavibrira tragiko časa; je dramski pretres, tudi subtilna glasbena scena. K novemu preobratu doprinese tudi Kristýna v svoji novi preobleki, v rdečem žaru hlačnega krila, ki poudari njeno ženskost, tudi se scena dodatno gibko, plesno razgiba od stikov s tlemi pa do višinskih vzponov.
Tri tujke, sodobno češko plesalko Kristýno Šajtošovo, Rosello Pellicciotti, ki je plesno akademijo zaključila v Tirani, in Avstrijko Bettino Földesi, ki je v veselem pričakovanju, je prav ljubezen pripeljala k nam, v novo zasnovano družinsko gnezdo. Skupaj s svojimi partnerji, Maticom Svetino, Jušem Zidarjem in Žiganom Krajnčanom, pa so poustvarili svoj prvi skupni, zanimiv in aktualni odrski eksperiment.

Spletna realizacija predstave je stekla v visoki resoluciji kamer Toneta Stojka in njegove snemalne ekipe. Zato se je lahko tudi jasno sledilo spletnemu predvajanju plesno-glasbene predstave Tri sestre v živo, ko je kamera še dodatno okvirila vzdušje s portretiranjem zamišljenega pogleda Kristýne Šajtošove, tudi osvetlila optimizem mladostne razigranosti Roselle Pellicciotti ter moč sugestije Bettine Földesi. Pa vendar video produkcija, čeprav posneta v živo, težko zamenja doživetje predstave na odru, torej v živo, in ne le kot posnetek. Video produkcija danes predstavlja področje novih umetniških pristopov in režijskih prijemov, ki ima svoje parametre, tudi hitrosti, ko pričara globine in diktira tempo. Ni nenavadno, da se ob vsakem, pa čeprav dobrem spletnem prenosu dogajanja na odru ali predstavi, želi znova slediti tej isti uprizoritvi neposredno iz avditorija, ko so tridimenzionalne globine življenjska realnost in ne dvodimenzionalna vizija.

Tri sestre združujejo kulturne zaznave obstoječega časa v biografskih okvirih njim lastnih ustvarjalnih potencialov. Tri odrske akterke, tri sodobne sestre je ljubezen napotila v tujino, zato ne moremo reči, da projektni eksperiment izpostavlja tudi pereči čas beguncev in iskanj človekoljubne zaščite. Ob pogledu z drugega zornega kota pa bi se njihov status svobodnih, nezaposlenih umetnic pravzaprav tudi dejansko kaj hitro lahko usmeril na begunske poljane, ko žal tudi tako lahko steče naš neizprosni čas umetniške realnosti.

(foto: Barbara Čeferin)


Mednarodni plesni projekt Tri sestre je obenem tudi zadnja premiera APT, ki ni bila izvedena v načrtovanem času leta 2020, pač zaradi znane zdravstvene problematike, pereče virusne epidemije.

V Anton Podbevšek Teatru pa so kar pohiteli s predstavitvijo novega gledališkega programa 2021. Tako so v četrtek, 4. 2., ob 11. uri v obliki spletnega posredovanja v živo pripravili 30-minutni Informas o svojih projektih tega tekočega leta, v neposrednem internetnem prenosu iz Dvorane novomeške pomladi. Nove projekte so postavili pod skupni imenovalec zgodovinskega gesla revolucionarke Rose Luxemberg: ’Tisti, ki se ne premaknejo, ne opazijo svojih verig.” Prisotne goste, avtorje programov je pozdravil in predstavil ravnatelj APT Matjaž Berger: Mašo Kagao Knez, Ivano Djilas, Juša Zidarja, Anušo Kodelja in Jana Krmelja, tudi poudaril, da se v letu 2021 pričakujejo novi gledališki in vsebinski premiki na njihovem odru z ustvarjalci in izvajalci mlajših generacij; med njimi pa tudi on, režiser in dramaturg Matjaž Berger s svojim novim opusom.

Maša Kagao Knez (foto: Petra Strban)

Prva premierna produkcija APT sledi že 21. 2. (ponovitvi 22. in 23.) v režiji Maše Kagao Knez: Črna Koža, bele maske ob režiserki Ivani Djilas in koreografinji Rosani Hribar ter v koprodukciji APT & PTL Je glasbeno-plesni projekt, ki vetri vprašanja o drugačnih v naši družbi, tudi stereotipih, s katerimi se ti srečujejo, sicer srečnih in uspešnih umetnikov naše družbe z afriškimi koreninami po svojih očetih. Eden teh, kot je Maša dejala, je nič kolikokrat ji zastavljeno vprašanje, kako tako dobro govori slovensko (tisto neizrečeno pa: ko ima obarvano kožo), in tako vedno znova mora odgovarjati, da je v Sloveniji rojena, se tudi šolala, je pač Slovenka.
Druga premiera sledi maja v režiji Matjaža Bergerja: Primer Kocbek: In stoletje bo zardelo, ki sloni na knjigi Andreja Inkreta, odličnega poznavalca Kocbeka, napisana pa tako, kot bi sam Kocbek pisal svojo avtobiografijo. Bergerja kot režiserja pa predvsem zanima Kocbekov odnos oziroma njegova zvestoba do partizanstva, tudi njegovo stališče do izdajalcev, kar ga zasleduje že iz gimnazijskih dni; dramaturgijo pa zaupal Evi Mahkovic.
Septembra se napoveduje režiserski debu Juša Zidarja na njihovem odru: Pisma iz ječe Antonia Gramscija, italijanskega političnega zapornika iz leta 1926, ki je kar dolgo obstal v njej tudi po osvoboditvi od fašizma, po drugi svetovni vojni. Svoj čas jetništva je posvetil pisanju o obdobju, ki ga je zajelo, tudi ga skušal razumeti brez sodbe ter sovraštva, celo v pisma vpletel žarek ljubezenske lirike.
Režiser Jan Krmelj pripravlja za zadnjo novembrsko premiero, avtorski projekt: Neodgovorjeni klici po motivih knjige: Fragmenti ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa, posebej pa se želi usmeriti na krhkost človeških odnosov, zaznanih v pisateljevem literarnem diskurzu.

Matjaž Berger (foto: arhiv SNG Maribor)


Ravnatelj Matjaž Berger je obenem opomnil, da je lani preteklo 15 let delovanja APT v Novem mestu, za seboj pa imajo že sedemdeseto premierno produkcijo. Anton Podbevšek Teater je tudi prvo gledališče, postavljeno v Novem mestu (2005), ki vsa ta leta skuša aktualno slediti družbenemu dogajanju, tudi se v svojih uprizoritvah usmerjati k širinam umetniške produkcije, kjer ne manjka niti filmske projekcije, je ob koncu srečanje zaključil Berger.