Svetloba in tema mariborskega baletnega večera

V Operi in baletu SNG Maribor so 3. marca premierno uprizorili baletni večer treh stvaritev treh koreografov – Edwarda Cluga, Valentine Turcu, Johana Ingerja –, ki so se prvič  združili v Veliki dvorani SNG, sicer pa so bila vsa tri dela že premierno uprizorjena na drugih odrih, zadnji dve tudi v drugih izvedbah.

Umetniški vodja in direktor Baleta SNG Maribor Edward Clug je dejal, da so s tokratnim baletnim triptihom želeli predstaviti ustvarjalno raznolikost, tudi izpostaviti glasbene teme skladateljev prejšnjega stoletja: Debussyjevega Preludija k favnovemu popoldnevu, suito Carmen  Rodina Ščedrina po istoimenski Bizetovi operi in Ravelov Bolero v izvedbi solistov ter ansambla Baleta SNG Maribor ob Simfoničnem orkestru SNG Maribor in pod taktirko dirigenta Simona Robinsona.

S praizvedbo Clugovega Favna in s predstavo Carmen Valentine Turcu si je Balet SNG Maribor na lanskih 68. Dubrovniških igrah prislužil  prestižno priznanje strokovne žirije, nagrado orlando, za svoje večletne nastope in umetniške dosežke. Clugov Favn je stekel v duetu Tetiana Svetlična & Gaj Žmavc, medtem ko so v prenovljeni Carmen Valentine Turcu solistične vloge ob baletnem ansamblu zaplesali: Catarina de Meneses, Anton Bogov, Sergiu Moga, Tanja Baronik, Vadim Kurgajev in Tijuana Križman Hudernik. Predstava je bila uprizorjena na dubrovniški turistični atrakciji, poseljeni s prelepimi pavi, na otoku Lokrumu v benediktinskem samostanu, ob spremljavi Dubrovniškega simfoničnega orkestra, pod taktirko umetniškega direktorja mariborske Opere Simona Krečiča, in požela velik uspeh.

Na začetku nove gledališke sezone je mariborski baletni ansambel pridobil še eno lovoriko, ko je bil njihov umetniški vodja in direktor, sicer plesalec ter koreograf Edward Clug, nominiran za nagrado koreografa leta 2016 (Benois de la danse), najprestižnejšo nagrado v svetu plesne umetnosti. Nagrajenci bodo znani po izbiri in razglasitvi mednarodne strokovne žirije 30. maja v Bolšoj teatru. Clug je nominiran s koreografijo Posvetitev pomladi, tokrat v izvedbi Züriškega baleta, in stvaritvijo Handman v izvedbi NDT-ja. In tako je Balet SNG Maribor z nagrado končal minulo leto, s prestižno nominacijo svojega vodje pa začel novo plesno leto 2017; vsekakor so to pomembne pohvale tako za ansambel kot ustvarjalce in voditelje Baleta SNG Maribor.

Clugov sodobni balet Favn je nastal na pobudo in povabilo intendanta Dubrovniških poletnih iger Mladena Tarbuka z željo, da ustvari novo koreografijo na glasbo Clauda Debussyja Preludij k favnovemu popoldnevu. Zgodovinska izvedba Vaclava Nižinskega (1890–1950) Favnovo popoldne iz leta 1912 je tiste čase že predstavljala začetek nove, futuristične plesne dobe. V avtorskem solo plesu gibalnih sekant in nenavadni profilirani izvedbi Nižinskega je njegov Favn božanska vizija, ki svoji Nimfi odvzame šal ob njenem odhodu, s katerim se ob koncu tudi tolaži. In ravno ta avtorjev zaključek je razburil takratne kritike, ki so v sceni zaznali aluzijo samozadovoljevanja.

V koreografiji in scenografiji Clugove postavitve baleta Favn se je tudi začel dve uri (s kratkim odmorom) trajajoči baletni večer pred odrsko zaveso ob liričnem spevu Debussyjeve flavte, nato pa se na odru že uzre Favn, plesalec Gaj Žmavc, pozneje pa še njegova Nimfa Tetiana Svetlična, odeta v mrežo prosojnega kostuma (kostumografija Leo Kulaš), ki krasi njeno gladko telo vodnih globin. Clugov Favn ni božansko bitje, je zrel moški, lovec, ki nadvladuje svoj plen, žensko, ki si jo v svoji fizični premoči želi predvsem podrediti: " … in jo  položi na svojo kamnito posteljo, še toplo od žarkov popoldanskega sonca," zapiše koreograf Clug v gledališki knjižici. V koreografiji sodobnih plesnih oblik ter v značilnih prostorskih gibalnih in drsnih koreografskih razsežnostih Edwarda Cluga Favn pričakuje svoj sanjski plen. S prihodom Nimfe pa se razplamti duet dvigov ter padcev, ko se vrstijo nežni prijemi boječe ter krhke Nimfe, ki se kmalu zave svoje ujetosti in se skuša v borbi nadvlade tudi rešiti, vendar na koncu le obleži, Favn pa jo položi na štrlečo sivo skalo. Osvetlitev scene nekako ni šla v prid popoldnevu in koreografovi omembi toplega sončnega zahoda, prej bi rekla, da je to bil oblačen predvečer, glede na temačnost odrske osvetlitve (oblikovanje luči Tomaž Premzi), ki je na koncu zatemnila še izraz, obraz Favna, v trenutku, ko položi svojo žrtev na kamnito posteljo; kar bi dobri izvedbi plesni izvedbi  Favna ter stilni lepoti Nimfe lahko poglobilo izrazno noto, tudi smiselno zaokrožilo dramsko celovitost predstave.

   
Baletni triler Carmen po motivih istoimenske novele Prosperja Mèrimèeja, po libretu, konceptu ter v koreografiji Valentine Turcu je že leta 2011 doživel svojo praizvedbo v izvedbi HNK Split, mariborsko premiero pa leta 2014; tokrat pa obnovljen in v malo drugačni zasedbi kot lanskega julija na otoku Lokrum: Anton Bogov, Sergiu Moga, Branka Popovici, Vadim Kurgajev ob Jeleni Lečić v naslovni vlogi. Jelenina Carmen je samozavestna mladenka današnjih dni, ki se skupaj z ansamblom Baleta SNG Maribor razdaja v hitrostih ter plesnih atrakcijah, še zlasti v zaplesanih duetih in ženskih postavitvah na baletne špice, v domnevnem odsevu duha časa (scenografija Dinka Jeričević, kostumografija Michal Negrin, Vesna Novitovič, oblikovalec luči Aleksandar Čavlek). Tudi enodejanka Carmen je tekla v bolj zatemnjeni scenski sivini, ki ji je predvsem manjkalo španskega duha, ko je kar nekam izpuhtel v tej obnovljeni izvedbi ter zasedbi, pa čeprav bolj usmerjen v sedanjik življenjskih tokov, tudi močneje feministično podčrtan, ko stiska hlad medsebojnih odnosov in se tako moška kot ženska telesa ogrevajo v ponavljajočih se vročicah (gibalne) razuzdanosti.

Po krajšem odmoru je oder le obsijala moč scenske svetlobe v barviti koreografiji, kostumografiji in scenografiji Johana Ingerja: Walking Mad (premiera 2001): glasba Ravelov Bolero, Arvo Part Für Alina. Vsekakor dobro izbrano delo za zaključek baletnega večera, tudi v zaznavo in v spomin na nedavne čase, ko mobilna elektronika ni še povsem zasvojila ter uniformirala koreografskih vzgibov in je ples le-teh še polnila  življenjska esenca. Švedski plesalec in koreograf Johan Inger je šolan na baletni šoli Švedskega kraljevega baleta, tudi na Nacionalni šoli baleta v Kanadi, bil pa plesalec ter solist Švedskega kraljevega baleta v Stockholmu, se napotil k ansamblu NDT Jiřjíja Kyliána, ko je ta veliki koreograf našega časa odkril njegov ustvarjalni talent ter ga leta 1995 povabil, da postavi svojo prvo koreografijo za njegov NDT II, mladi nizozemski baletni ansambel, ko je tudi stekla njegova mednarodna koreografska pot.
Koreografija gibalnih norosti in pohodov Walking Mad Johana Ingerja se začne s prihodom neznanega obiskovalca, ki skoči na oder kar iz avditorija, ogrnjen v črn, dolg plašč, ko preskoči leseno scensko ogrado in se znajde med posrečeno skupino norčavih bitij, v humorni skicirki gibalnih karikatur, ki zabava, uživa, tudi trpi v medsebojnem sobivanju in v ljubezni, predvsem pa osvoji in nasmeje gledalce v njihovem improviziranem lesenem bivališču neštetih vrat, mnogih izhodov ter vhodov, ki se dogajajo v ritmu Ravelovega Bolera znotraj ograde, tudi na odprti sceni odra, na njihovem igrišču, kjer frčijo in se sprotno zlagajo odvržena oblačila. Glasba naenkrat in nenadno utihne, kot bi si dirigent vzel kratek odmor, in to v trenutku, ko se mladenka v rdeči obleki, Red (Asami Nakashima), znajde utesnjena v zoženem kotu dveh sten, iz ozadja pa prihaja zvok komaj slišnega posnetka Bolera, kot bi šumel v glavi akterke ob njeni nenadni ustrahovani ujetosti. Nepričakovani trenutek, ki kar zmede, tudi mine, ko koncert v živo na novo steče, ko jih ob koncu zapusti začasni obiskovalec.

Izpostavljene so tri glavne ženske vloge: razigrana tudi vedno v ospredju Blue (Olesja Hartmann Marin), osamljena in tenkočutna, že omenjena Red Asami in kot tretja zrela ter premišljajoča Brown (Tijuana Križman Hudernik), vse tri izpostavljene v odličnosti plesnega orisa danih vlog in v plesnem sozvočju ter prepričljivih karakternih izvedbah vseh nastopajočih: Gaj Žmavec, Matjaž Marin, Sytze Jan Luske, Filip Jurič, Yuya Omaki, Mircea Golescu. 
Na koncu pa še zasluženi pozdrav gledalcev, odmevni aplavz prepolne dvorane za nagrado ustvarjalcem in izvedbam mariborskega baletnega ansambla. Umetniški vodja Baleta SNG Maribor Edward Clug je ob priliki dejal, da bodo tudi v prihodnje vabili pomembna koreografska imena, ki so zaslužna za razvoj sodobne plesne scene v Evropi in svetu.

View Gallery 9 Photos